Menu
Po zgodovinskem izročilu je bila sedanja cerkev sv. Urha na pokopališču pod mestom prvotni sedež tolminske župnije, ki sega vsaj v 10. stoletje.[1] Prvič se določno omenja leta 1278, ko je patriarh v njej namestil vikarja in je bila posvečena sv. Martinu.[2] V Tolminu je patrocinij sv. Urha prvič izpričan ob podelitvi vikariata leta 1438 (provisio ecclesie Sancti Odorici de Tulmino),[3] iz nekoliko izčrpnejše vizitacije leta 1570 pa se sklepa, da se je menjava patrocinija zgodila na glavnem oltarju, na katerem sta bila omenjena dva svetnika v skrinji, ki bi bila lahko sv. Martin in sv. Urh. Drugega oltarja, posvečenega sv. Martinu, v cerkvi ni bilo. V tem primeru bi šlo pri sv. Urhu za sopatrocinij, ki je izpodrinil prvotnega.[4] V času zidave sedanjega prezbiterija okoli leta 1470 je vsekakor že prevladal, saj najdemo upodobitev sv. Urha na temenskem sklepniku oboka, medtem ko je sv. Martin odrinjen v vrsto drugih ob strani.[5] Cerkev je bila sedež župnije vse do leta 1687, ko so ga prenesli k novi Marijini cerkvi v Tolminu.[6]
________________________________________
[1] HÖFLER 1997, pp. 136–138. Za več o zgodovini cerkve cf. HÖFLER 2016, p. 152; HÖFLER 2022, p. 53.
[2] Patrocinij sv. Martina je izpričan ob podelitvi tolminskega vikariata duhovniku Janezu iz Lavariana leta 1278 (vicariam ecclesie sancti Martini de Tulmini); gl. Biblioteca Comunale Udine, Ms. 1471/I, foll. 53v–54r. Citirano po: HÖFLER 2016, p. 152; cf. HÖFLER 2022, p. 53. Zatem se cerkev z istim patrocinijem omenja še leta 1322 ob inšpekciji nedokončanega zidanega mostu čez Sočo, ki pa se po vsej verjetnosti nanaša na cerkev sv. Mavra v današnjem Mostu na Soči. Več o tem HÖFLER 2022, p. 53.
[3] Faustino NAZZI, Storia religiosa del Distretto di Tolmino dalle origini al 1751, Cividale 2009, p. 6; HÖFLER 2016, p. 152; HÖFLER 2022, p. 53.
[4] Uvedbo patrocinija je mogoče pripisati enemu od patriarhov s tem imenom, Ulriku I. Eppensteinskemu (1086–1121), ali še verjetneje Ulriku II. Trebenjskemu (1161–1182); gl. HÖFLER 2022, p. 53.
[5] HÖFLER 2016, p. 152; HÖFLER 2022, p. 53.
[6] HÖFLER 2022, p. 53; cf. HÖFLER 2016, p. 152.
Prostorni cerkveni ladji romanskega izvora z rekonstruiranim odprtim mediteranskim ostrešjem, ohranjenimi majhnimi polkrožnimi okni s poslikanimi notranjimi špaletami in polkrožnim portalom v severni steni je bil okoli leta 1470 prizidan gotski prezbiterij z zakristijo.[1] Prezbiterij je zgradila ena od gorenjskih stavbarskih delavnic, ki so v drugi polovici 15. stoletja začele delovati tudi na Primorskem.[2] Takrat je bil prezbiterij v celoti poslikan, obok, kjer so se poslikave najbolje ohranile, pa je bil zasnovan po načelih t. i. kranjskega prezbiterija.[3] Freske so na severni steni sredi spodnje bordure z rdečo barvo datirane z letnico 1472.[4] Zakristija je bila verjetno predelana v 19. stoletju, ko so ladji na severni steni prizidali stransko kapelo, ali pa je plod obnove po prvi svetovni vojni.[5] Med vojno je bila cerkev močno poškodovana, propadajoči spomenik je z obsežno rekonstrukcijo rešilo restavriranje v času italijanske uprave.[6]
________________________________________
[1] Romanski izvor ladje poleg zgodovinskega izročila potrjujejo tudi sledovi grobov ob cerkvi z najdbami staroslovanske karantansko-köttlaške kulture (10./11. stoletje), ki so jih odkrili na tem mestu; gl. HÖFLER 2016, p. 152. Cerkveno ladjo členi pet lijakastih oken (tri na južni in dve na severni steni), katerih slikarski okras je edini svoje vrste na tem območju. Prvotna cerkev je imela verjetno poslikane tudi stene, na kar nakazuje fragment, ki je bil najden sredi severne stene; gl. HÖFLER 1997, pp. 136–137. Več o gradnji prezbiterija v: PESKAR 1999, p. 292.
[2] Prezbiterij členijo tri izvirna okna v sklepnih stranicah, izvirni je prav tako gotski vhod v zakristijo na južni steni; gl. HÖFLER 1997, pp. 136–137. Gre za dvopolni prezbiterij s petosminskim zaključkom in zvezdasto-rombasto obočno shemo. Zunanja členitev se omejuje na profiliran talni zidec in v sklepnih stranicah na tri šilasta dvodelna okna. Današnji šilasti portal s profiliranih ostenjem in okroglo okno v zahodni ladijski steni sta rezultat obnove. V notranjščini ladjo in prezbiterij ločuje šilast slavolok z geometričnima kapiteloma, ki ju na starih fotografijah po vojnih poškodbah ni opaziti; gl. PESKAR 1999, p. 292; cf. MOSCHETTI 1932, pp. 532–537.
[3] Cf. predvsem STELE 1924, pp. 204–205; HÖFLER 1997, pp. 136–138.
[4] HÖFLER 1997, pp. 136–138. Več o tem v razdelku Stanje raziskav z bibliografijo.
[5] PESKAR 1999, p. 292.
[6] MLADENOVIČ, GOVŽE, OSOJNIK 2014, p. 264.
Največ pozornosti je pri prvih piscih o cerkvi sv. Urha pritegnil njen prezbiterij z bogato arhitekturno plastiko in stenskimi poslikavami. V dvajsetih letih sta freske prvič popisala Andrea Morassi[1] in France Stele,[2] deset let kasneje pa še Andrea Moschetti.[3] Takrat so bile nekatere barvne površine, ki so kasneje zbledele, še vidne in določeni prizori, ki jih danes več ni, so bili še vedno prepoznavni. France Stele in Emilijan Cevc sta v preteklosti ugotavljala povezavo fresk v tolminskem prezbiteriju s freskami na Zgornjem Jezerskem in na Križni Gori nad Škofjo Loko,[4] medtem ko je Janez Höfler opazil podobne postave muzicirajočih angelov na oboku zakristije goriške stolnice, nekdanje Ahacijeve kapele.[5] Poslikave v prezbiteriju je v pregled slikarstva od 15. do 16. stoletja na Slovenskem v sklopu svojega doktorata vključila Ksenija Rozman,[6] o glasbenih inštrumentih, ki se na njih pojavljajo, je pisal Primož Kuret,[7] leta 1988 pa jih je v preglednem članku o srednjeveški umetnosti v Zgornjem Posočju, Vipavski dolini in Goriških brdih obravnaval Emilijan Cevc.[8] Zadnji se je s poslikavo bolj podrobno ukvarjal Janez Höfler v kataložni enoti zbirke Srednjeveške freske v Sloveniji. Primorska.[9]
Cerkev je v literaturi dobro poznana tudi zaradi svoje arhitekturne plastike v prezbiteriju, tamkajšnji bogat okras s figuralnimi sklepniki je opisal že Antonio Morassi,[10] kasneje pa ga je preučeval predvsem Emilijan Cevc.[11] Gotski prezbiterij v cerkvi sv. Urha je v pregled gotske arhitekture na Slovenskem vključil Ivan Komelj,[12] nazadnje pa ga je v sklopu gotske arhitekture na Goriškem obravnaval Robert Peskar.[13] V literaturi zasledimo določena razhajanja v dataciji še romanske cerkvene ladje. Na podlagi zapisa Simona Rutarja iz 19. stoletja, [14] ki je domneval, da je oglejski patriarh Ulrik (1086–1121) z letnim dvorcem v Tolminu v čast svojemu patronu dal posvetiti cerkev sv. Urha, je Marijan Zadnikar cerkveno ladjo datiral v 12. stoletje.[15] Na podlagi arheoloških raziskav in konservatorsko-restavratorskih posegov pa jo lahko datiramo v 11. oziroma morda celo v 10. stoletje.[16]
Cerkev je omenjena v umetnostnih pregledih Primorske[17] in splošnih slovenskih umetnostnozgodovinskih pregledih.[18] Zgodovinskim virom in zgodovini tako cerkve kot tudi škofije se je posvetil predvsem Janez Höfler. Obravnava jih v dveh publikacijah, ki sta bili revidirani, dopolnjeni in objavljeni v novi izdaji.[19]
CEVC 1994
Emilijan CEVC, Poznogotske freske na Križni Gori pri Škofji Loki, Zbornik za umetnostno zgodovino, 20, 1944, pp. 32–70.
CEVC 1963 a
Emilijan CEVC, Od kod je bil doma mojster križnogorskih fresk?, Loški razgledi, 10/1, 1963, pp. 104–112.
CEVC 1963 b
Emilijan CEVC, Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana 1963.
CEVC 1966
Emilijan CEVC, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966.
CEVC 1967
Emilijan CEVC, Gotsko kiparstvo, Ljubljana 1967 (Ars Sloveniae).
CEVC 1988
Emilijan CEVC, Arte medioevale nell’alto Isontino, nel Collio e nella valle del Vipacco, La cultura slovena nel Litorale, Gorizia 1988, pp. 53–76.
HÖFLER 1997
Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 2: Primorska, Ljubljana 1997.
HÖFLER 2016
Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 20162.
HÖFLER 2022
Janez HÖFLER, Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska: Oglejski patriarhat, Tržaška škofija, Ljubljana 20223.
KOMELJ 1973
Ivan KOMELJ, Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973.
KURET 1973
Primož KURET, Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem, Ljubljana 1973.
MLADENOVIČ, GOVŽE, OSOJNIK 2014
Ajda MLADENOVIČ, Špela GOVŽE, Minka OSOJNIK, Tolmin, Varstvo spomenikov. Poročila, 49, 2014, pp. 264–267.
MORASSI 1922–1923
Antonio MORASSI, Chiese gotiche in Val d’Isonzo, Architettura e arti decorative, 6, 1922–1923, pp. 177–189.
MORASSI 1923–1924
Antonio MORASSI, Restauri e scoperte di pitture nella Venezia Giulia, Bollettino d’Arte, s. 2, 3, 1923–1924, pp. 419–432.
MOSCHETTI 1932
Andrea MOSCHETTI, I danni ai monumenti e alle opere d’arte delle Venezie nella guerra mondiale MCMXV–MCMXVIII, Venezia 1932.
PESKAR 1995
Robert PESKAR, Tolmin, p. c. sv. Urha: prezbiterij, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 97–98.
PESKAR 1999
Robert PESKAR, Gotska arhitektura na Goriškem. Stavbarske delavnice 1460–1530, Nova Gorica 1999.
ROZMAN 1964
Ksenija ROZMAN, Stensko slikarstvo od 15. do srede 16. stoletja na Slovenskem. Problem prostora, Ljubljana 1964 (tipkopis doktorske disertacije).
RUTAR 1882
Simon RUTAR, Zgodovina Tolminskega, Gorica 1882.
STELE 1924
France STELE, Varstvo spomenikov, Zbornik za umetnostno zgodovino, 4, 1924, pp. 203–208.
STELE 1960
France STELE, Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960.
TAVANO 1988
Sergio TAVANO, I monumenti fra Aquileia e Gorizia 1856–1918, Udine-Gorizia 1988.
ZADNIKAR 1982
Marijan ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture, Ljubljana 1982.
________________________________________
[1] MORASSI 1922–1923, p. 183. Morassi meni, da gre za poslikave s konca 15. stoletja z nemškim oziroma severnjaškim karakterjem, ki pa jim ne manjka italijanskih vplivov; gl. MORASSI 1923–1924, pp. 427–432.
[2] STELE 1924, pp. 204–205, je delno rekonstruiral ikonografsko shemo po sistemu kranjskega prezbiterija in je poslikave datiral na začetek 16. stoletja.
[3] MOSCHETTI 1932, pp. 532–537.
[4] STELE 1924, pp. 204–205; CEVC 1944, pp. 65–69. CEVC 1963 a, p. 108, v tej poznejši objavi tolminskih fresk in fresk na Križni Gori ni pripisoval več istemu mojstru, saj je zapisal, da so tolminske nastale trideset let kasneje in kažejo sicer proti realizmu, vendar ne v bližino križnogorskega slikarja. Emilijan Cevc v njih vidi tudi kapljo »italijanske ali vsaj južnotirolske krvi«, medtem ko po njegovem mnenju križnogorski freskant izvira z Bavarske.
[5] HÖFLER 1997, pp. 137–138.
[6] ROZMAN 1964, p. 31.
[7] KURET 1973, pp. 35, 71, 93, 97.
[8] CEVC 1988, p. 73.
[9] HÖFLER 1997, pp. 136–138.
[10] MORASSI 1923–1924, pp. 429.
[11] CEVC 1963 b, pp. 256, 269–270; CEVC 1967, p. XIX.
[12] KOMELJ 1973, pp. 32, 230, 282.
[13] PESKAR 1999, pp. 291–292.
[14] RUTAR 1882, p. 31.
[15] ZADNIKAR 1982, pp. 558–559; PESKAR 1999, p. 291.
[16] PESKAR 1999, p. 291; HÖFLER 2016, p. 152; HÖFLER 2022, p. 53.
[17] STELE 1960, pp. 51, 67–68, 86–87.
[18] CEVC 1966, pp. 37, 57.
[19] HÖFLER 2016, p. 152; HÖFLER 2022, p. 53.
Zgodovinske vire je v monografiji Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska obravnaval Janez Höfler.[1] Cerkev sv. Urha v Tolminu je po navedbah avtorja omenjena v naslednjih vizitacijah:
1570: vizitacijsko poročilo Bartolomea de Portia, opata v Možnici (Možac) in apostolskega vizitatorja oglejske dieceze za avstrijski del;[2]
1651 in 1668: popis škofij, proštij, opatij itd. na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Goriškem, v Trstu, na Reki, v Bovcu in Čedadu;[3]
1747, 1755, 1761 in 1777: vizitacijski zapisniki tolminskega arhidiakonata v župnijskem Arhivu v Tolminu;[4]
1755 vizitacijski protokol tolminskega arhidiakonata goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa;[5]
1762 vizitacijski protokol goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa.[6]
________________________________________
[1] HÖFLER 2022, p. 53.
[2] Biblioteca Comunale Udine, Fondo Principale, Ms. 1039. Janez Höfler navaja vir po mikrofilmu v Arhivu Republike Slovenije, kjer je posebej z oznako Nomina 1570 označen popis župnij, kapel in kuratnih beneficijev Nomina plebium, cappelarum, seu beneficiorum curatorum in Illustrissimo comitatu Goriciae, foll. 201v–202r. Citirano po: HÖFLER 2022, p. 31.
[3] Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec, Handschriften Buergergasse, Kirchliche Angelegenheiten III.a.4, Beschreibung oder Matricula der geistlichen Lehenschaften als Bistumben, Propsteÿen, Abbteÿ, Prelaturen, Commenden, Privraten, Collegien, Guardianaten, Pfarren, Vicariaten, Filialen und allen Beneficien simplicien oder Curaten in Steÿr, Khärndten, Crain, Görz, Triest, St. Veith am Pflaumb, Flitsch, Cividall. Janez Höfler vir navaja po fotografijah po mikrofilmu. Popis je nastal po naročilu cesarja Ferdinanda III. iz leta 1649; začet je bil leta 1650 in končan leta 1657, v njem pa so tudi poznejši vložki; na vložku iz leta 1668 je ponoven popis tolminskega in goriškega arhidiakonata, vložek za tržaško škofijo je nastal po letu 1660, verjetno leta 1666, kot je datiran njegov izvleček v Župnijskem arhivu Slivje (tipkopisni podatki za stavbno zgodovino cerkva z navajanjem objavljenih ali neobjavljenih virov Božidarja Premrla); za oglejski del (1651) gl. nemško in italijansko verzijo (popolnejša in izčrpnejša). Citirano po: HÖFLER 2022, p. 32.
[4] HÖFLER 2022, p. 33.
[5] Archivio arcivecovile Gorizia, Sign. 8(23); vir je bil objavljen v Karel Mihael ATTEMS, Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell’arcidiocesi di Gorizia/Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije/Die Berichte der Pastoralvisitationen in den Archidiakonaten Görz, Tolmin und Duino der Erzdiözese Görz 1750–1759 (edd. Franc Kralj, Luigi Tavano), Gorizia 1994. Citirano po: HÖFLER 2022, p. 33.
[6] Archivio arcivescovile Gorizia, Sign. 13(28), 16(31), 17(32), 20(35), 26(41), 27(42), 28(43); vir je bil objavljen v Karel Mihael ATTEMS, Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell’arcidiocesi di Gorizia/Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije/Die Berichte der Pastoralvisitationen in den Archidiakonaten Görz, Tolmin und Duino der Erzdiözese Görz 1762–1773 (edd. Franc Kralj, Luigi Tavano), Gorizia 2000. Citirano po: HÖFLER 2022, p. 34.
V času prve svetovne vojne je bila cerkev močno poškodovana. Propadajoči spomenik je z obsežno rekonstrukcijo rešilo restavriranje v času italijanske uprave.[1] Na pristojni območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ni nobenih podatkov o delih na cerkvi do leta 2012, ko se je začela popotresna sanacija. Pred pričetkom konservatorsko-restavratorskih posegov so bila opravljena gradbena dela. Objekt je bil na novo ometan z grobim in finim ometom.[2] Stenske poslikave v prezbiteriju so bile v preteklosti le površno odkrite in slabo prezentirane; poslikava je bila še vedno prekrita s tankim beležem, skozi katerega je prosevala polihromacija. Med junijem in septembrom 2012 so bile stenske poslikave v prezbiteriju odkrite izpod recentnih beležev in sekundarnih ometov in v celoti prezentirane. Retuša v tehniki črtkanja je bila izvedena le na največjem sklenjenem prizoru Kristusa s križem na južni steni ter na trojici apostolov pod južnim oknom tripolnega zaključka.[3] Očiščen je bil fragment starejše poslikave v ladji in sondirani so bili sklepniki na oboku, za katere se je izkazalo, da so bili v celotni polihromirani.[4] Sočasno so bili opravljeni konservatorsko-restavratorski posegi na kamnitih elementih zunanjščine, in sicer na treh kamnitih gotskih oknih,[5] šivanih robovih, portalu in profiliranem kamnitem zidcu prezbiterija.[6] Manjkajoči detajli, ki so jih po strukturi približali originalu in jih po potrebi retuširali, so bili domodelirani. Stiki med posameznimi elementi so bili zapolnjeni z enako maso v za odtenek svetlejšem tonu. Kamniti okenski okvir, krogovičja in delilne stebriče so pobarvali v opečnati barvi in se tako približali barvi, ki je bila ohranjena na krogovičju v obliki trojnega ribjega mehurja. Leta 2014 je bila v teku zasteklitev okenskih odprtin z vitraji.[7]
________________________________________
[1] MLADENOVIČ, GOVŽE, OSOJNIK 2014, p. 264.
[2] MLADENOVIČ, GOVŽE, OSOJNIK 2014, p. 264.
[3] Freske v prezbiteriju so odlično slikarsko delo, njihov avtor je bil verjetno na Severu izučen umetnik, saj oblikovanje v slogu nemškega poznogotskega realizma in realistično prepričljive figure že izžarevajo duha, ki je blizu renesansi; gl. MLADENOVIČ, GOVŽE, OSOJNIK 2014, p. 264.
[4] MLADENOVIČ, GOVŽE, OSOJNIK 2014, p. 264.
[5] Na vsakem od oken je izpeljano drugačno krogovičje: trojni ribji mehur, trilist in štiridelna rozeta; gl. MLADENOVIČ, GOVŽE, OSOJNIK 2014, p. 264.
[6] MLADENOVIČ, GOVŽE, OSOJNIK 2014, p. 264.
[7] MLADENOVIČ, GOVŽE, OSOJNIK 2014, p. 267.
Pravni pogoji uporabe
© 2026 ZRC SAZU UIFS, Corpus picturarum muralium medii aevi
ZRC SAZU
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta
Novi trg 2
1000 Ljubljana
Spodaj seznam podrobno opisuje piškotke, ki se uporabljajo na našem spletnem mestu.
| Piškotek | Vrsta | Trajanje | Opis |
|---|---|---|---|
| _ga | Ne-nujen | 2 leti | Ta piškotek namesti Google Analytics. Piškotek se uporablja za izračun podatkov o obiskovalcih, sejah, kampanjah in spremljanje uporabe spletnega mesta za poročilo o analitiki spletnega mesta. Piškotki anonimno shranjujejo informacije in dodelijo naključno ustvarjeno številko za prepoznavanje edinstvenih obiskovalcev. |
| _gat | Ne-nujen | 1 minuto | Google s tem piškotkom razlikuje uporabnike. |
| _gid | Ne-nujen | 1 dan | Ta piškotek namesti Google Analytics. Piškotek se uporablja za shranjevanje informacij o tem, kako obiskovalci uporabljajo spletno mesto, in pomaga pri ustvarjanju analitičnega poročila o tem, kako deluje spletno mesto. Zbrani podatki, vključno s številom obiskovalcev, virom, od kod prihajajo, in strani so se anonimno prikazali. |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | Nujen | 1 leto | Ta piškotek nastavi vtičnik GDPR Cookie Consent. Piškotki se uporabljajo za shranjevanje soglasja uporabnika za piškotke v kategoriji "Nujno". |
| cookielawinfo-checkbox-non-necessary | Nujen | 1 leto | Ta piškotek nastavi vtičnik GDPR Cookie Consent. Piškotki se uporabljajo za shranjevanje soglasja uporabnika za piškotke v kategoriji "Ne-nujno". |
| CookieLawInfoConsent | Nujen | 1 year | Piškotek se uporablja za shranjevanje povzetka privolitve za uporabo piškotkov. Ne hrani nobenih osebnih podatkov. |
| PHPSESSID | Nujen | Seja | Piškote hrani podatke o uporabnikovi seji in uporabnikom omogoča, da se njihovi vnosi hranijo med časom obiska spletne strani. |
| pll_language | Nujen | 1 leto | S tem piškotkom si zapomnimo izbiro uporabnika glede jezika. |
| show_preloader_once | Nujen | Seja | S tem piškotkom si zapomnimo uporabnikov prvi obisk. |
| viewed_cookie_policy | Nujen | 1 leto | Piškotek se uporablja za shranjevanje, ali ste se strinjali z uporabo piškotkov ali ne. Ne hrani nobenih osebnih podatkov. |
