Crngrob

Podružnična cerkev Marijinega oznanjenja

EŠD: 72

Seznam poslikav

1. faza (Crngrob) right-arrow
2. faza (Crngrob) right-arrow

Cerkev se prvič omenja leta 1425, ko je v freisinški fevdni knjigi zabeležena neka posest na lokaciji Erengruben pey Vnser frawn,[1] in nato v loškem urbarju iz leta 1500 kot Ecclesia sancte Marie Erengrueben.[2] Cerkev Marijinega oznanjenja se kasneje omenja še v dveh popisih iz let 1581 in 1667, v specifikacijah dohodkov župnij in vikariatov v letih 1684 in 1690, v vizitacijskem poročilu in zapisniku iz let 1704 in 1752 ter v popisu iz leta 1783.[3] Vključena je tudi v Slavo vojvodine Kranjske iz leta 1689, v kateri Janez Vajkard Valvasor poudarja predvsem to, da gre za romarsko cerkev, omenja pa tudi t. i. rebro ajdovske deklice, katerega izvor je pripisal kitu ali kateri drugi morski živali.[4]

Cerkev je bila sprva podružnica župnije Stara Loka in ni spadala pod freisinško škofijo, marveč v loško gospostvo freisinške škofije, v cerkvenem pogledu pa v okvir oglejskega patriarhata.[5]

________________________________________

[1] Historična topografija 2021, p. 158.
[2] HÖFLER 2017, p. 103; Historična topografija 2021, p. 158.
[3] Za točne naslove del, v katerih se cerkev omenja, gl. razlage letnic v seznamu literature pri HÖFLER 2017.
[4] VALVASOR 1689, p. 726. Gre za rebro kita, ki visi v severni ladji na ostanku trama. Rebro je bilo v ljudskem izročilu pripisano velikanki, ki je pomagala pri gradnji cerkve in pri tem umrla. Za več podrobnosti v povezavi z legendo gl. KOMAN 2000, pp. 35–36.
[5] Cf. HÖFLER 2017, p. 103.

Crngrobska cerkev velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih spomenikov. Njena umetnostna podoba se je oblikovala kar šest stoletij.[1] Bila je pomembna romarska cerkev, ki je bila zaradi velikega števila romarjev večkrat povečana.[2] Danes ravno zaradi prezidav predstavlja pomemben dokument razvoja srednjeveške arhitekture, ohranjene poslikave iz 14. in 15. stoletja pa so ključnega pomena za razumevanje srednjeveškega stenskega slikarstva v Sloveniji.[3]

Po arhitekturni zasnovi gre za triladijsko stopnjevano cerkev, ki ima triosminsko zaključen prezbiterij.[4] Ta izstopa predvsem po svoji velikosti, saj je višji od osrednjega dela cerkve ter ladijskemu delu hkrati skoraj enak v širini in dolžini.[5] Prezbiterij ima zvezdast obok, ki sloni na šestih osmerokotnih stebrih, ki tvorijo tri »ladje«;[6] ta arhitekturna zasnova je izjemnega pomena, saj gre za edini primer triladijskega dvoranskega kora v Sloveniji[7] v tradiciji oziroma nasledstvu gorenjskih dvoranskih cerkva, značilnih za čas druge polovice 15. stoletja.[8] Ob pogledu na starejši, osrednji del cerkve vidimo, da je ta tako v glavni kot v obeh stranskih ladjah križnorebrasto obokan.[9] Enako vrsto obokanja ponovno srečamo v neogotski vhodni lopi cerkve.[10] Podobo cerkve zaokroža zvonik s čebulasto streho, zgrajen na južni strani cerkve na prehodu ladijskega dela v prezbiterij.

Že oblika današnje cerkve razkriva, da je gradnja potekala več stoletij.[11] Prepoznamo lahko pet večjih gradbenih faz, ki so privedle do današnje arhitekturne podobe cerkve. Cerkev je bila zgrajena ob koncu 13. stoletja, in sicer kot enoladijska romanska cerkev.[12] Po širini je zavzemala polovico današnje, torej je segala do sredine sedanje glavne ladje, visoka pa je bila okoli tri metre.[13] Del prvotne gradnje sta bila tudi še ohranjena severna stena severne ladje[14] in del vzhodne stene. Cerkev je najverjetneje zaključevala polkrožna apsida.[15] Ob koncu 13. in v začetku 14. stoletja sta bila naslikana Križanje na nekdanji vzhodni, danes slavoločni steni in Marijin cikel v spodnjem pasu, ki se je razprostiral od sredine severne stene ladje in dalje na vzhodno steno.[16] Pri omenjenih poslikavah gre za najstarejši plasti poslikav crngrobske cerkve.[17] Ker se Marijin cikel začne na sredini stene, so raziskovalci sprva domnevali, da je bila cerkev prvotno pol krajša.[18] Ker tega z arheološkimi raziskavami leta 1984 niso mogli potrditi, je obveljalo, da je bila cerkev že takrat tako dolga, kot je današnja severna stena.[19] V 14. stoletju, natančneje okoli let 1370–1380, je bila izvedena poslikava zahodne fasade, na kateri je še danes delno ohranjen pasijonski cikel zasilno poimenovanega Mojstra crngrobske fasade.[20] Le nekaj desetletij kasneje, na začetku 15. stoletja, je bil pasijonski cikel naslikan tudi nad starejšim Marijinim ciklom na notranji severni steni takratnega enoladijskega prostora; pripisan je furlanski delavnici.[21]

V naslednji gradbeni fazi je bila cerkev v sredini 14. stoletja povišana za 1,30 m, po letu 1410 pa je bila povečana v dvoladijsko.[22] Takrat sta bili narejeni tudi okenski odprtini na vzhodnem delu severne stene, še pred letom 1453 pa je bila severna ladja obokana.[23] Ta letnica služi kot terminus ante quem za obok, torej kot leto, pred katerim je bila ladja obokana, saj jo je takrat poslikal Mojster Bolfgang.[24] Poslikava je obsegala vzhodno, severno in južno steno vzhodne pole severne ladje.[25] Najbolj poznan del te poslikave je ohranjena polovica prizora Jezusovega rojstva, na katerem Jožef kuha močnik.[26]

Tretja in s tem tudi zadnja prezidava ladijskega prostora je bila izvedena med letoma 1460 in 1464.[27] Takrat je bila cerkev povečana v triladijsko, s čimer je prostor za vernike dobil današnjo podobo.[28] V sredini novonastale zahodne fasade je bil izdelan nov portal, ki je vodil v glavno ladjo, glavna in južna ladja pa sta bili nekoliko kasneje še obokani.[29] To predelavo je v celoti vodil stavbar, poznan kot Mengeški mojster. Njegovo kamnoseško znamenje je ohranjeno na sredini preklade glavnega portala.[30] Vsaka izmed ladij je imela tedaj svoj korni zaključek, kar izvemo iz pogodbe za gradnjo novega prezbiterija in zvonika, sklenjene z mojstrom Jurkom iz Loke leta 1520.[31] Časovna zamejitev gradbene faze se navezuje na poslikave, ki so bile takrat izvedene v cerkvi.

Okoli leta 1460 je bila na južni strani zahodne fasade naslikana podoba Svete Nedelje oziroma Nedeljskega Kristusa, ki je delo delavnice slikarja Janeza Ljubljanskega,[32] leta 1464 pa je Mojster Bolfgang na južno fasado naslikal še podobo sv. Krištofa.[33] V četrti fazi je bil cerkvi prizidan tudi današnji prezbiterij z zvezdastim obokom, o čemer priča omenjena pogodba z mojstrom Jurkom iz leta 1520.[34] On je izdelal tudi sklepnike v prezbiteriju, čeprav se najkvalitetnejši izmed njih – s podobo Marije nad glavnim oltarjem – pripisuje Mojstru HR.[35] Mojster Jurko je sezidal tudi zvonik, ki je bil leta 1551 dvignjen za dve etaži, leta 1661 so ga še dodatno povišali, mu dodali čebulasto streho in s tem ustvarili današnjo podobo zvonika.[36] Pred dokončanjem zvonika je bil leta 1644 obok prezbiterija dekorativno poslikan.[37]

Končno arhitekturno podobo je cerkev dobila leta 1858, ko je loški stavbenik Giovanni Battista Molinaro na zahodno steno ladje naslonil novogotsko vhodno lopo.[38] Hkrati je bila v istem stoletju, natančneje leta 1863, dodana zadnja poslikava, in sicer celopostavni sv. Krištof na zahodni steni zvonika; gre za delo slikarja Janeza Gosarja.[39]

________________________________________

[1] ZADNIKAR 1973, pp. 32–33.
[2] KOMELJ 1973, p. 276; ZADNIKAR 1973, p. 33; KOMAN 2004, p. 113.
[3] ZADNIKAR 1973, p. 37. Nekateri deli poslikave so bili v začetku 20. stoletja še prebeljeni, že takrat pa so se zavzemali za odkritje fresk, gl. Mitteilungen 1908.
[4] ŠTEFANAC 1995, p. 89.
[5] ŠTEFANAC 1995, p. 90.
[6] ŠTEFANAC 1995, p. 90. Vsi stebri imajo listne kapitele, vzhodnemu paru stebrov nad kapiteli pa je dodan še figuralni pas, gl. KOMAN 2000, p. 15.
[7] KOMAN 2000, p. 15.
[8] HÖFLER 1996, p. 86.
[9] ZADNIKAR 1973, p. 34.
[10] KOMAN 2000, p. 18.
[11] STELE 1962, p. 6; ZADNIKAR 1973, p. 33.
[12] HÖFLER 1996, p. 86; HÖFLER 2016, p. 378.
[13] HÖFLER 1996, p. 86; KOMAN 2000, p. 10.
[14] HÖFLER 1996, p. 86.
[15] HÖFLER 1996, p. 86; KOMAN 2000, p. 12; gl. tudi ZADNIKAR 1973, p. 33. Če je severna stena zares izvirna v vsej dolžini in se je poslikava začenjala šele proti sredini stene, lahko predvidevamo, da je cerkev na zahodu imela leseno emporo.
[16] HÖFLER 1996, p. 86.
[17] ZADNIKAR 1973, p. 33.
[18] KOMAN 2000, p. 10.
[19] KOMAN 2000, p. 10.
[20] HÖFLER 1996, p. 86.
[21] HÖFLER 1996, p. 86.
[22] HÖFLER 1996, p. 86; KOMAN 2000, p. 12.
[23] ZADNIKAR 1973, p. 34; KOMAN 2000, p. 12. Čeprav v literaturi zasledimo tudi podatek, da je cerkev sredi 14. stoletja imela zvonik, tega v resnici ni imela, gl. KOMAN 2000, p. 12.
[24] ZADNIKAR 1973, p. 36; HÖFLER 1996, pp. 86, 88; KOMAN 2000, p. 23.
[25] HÖFLER 1996, p. 88.
[26] Za podatke v povezavi z Mojstrom Bolfgangom in poslikavo iz časa 1453 gl. STELE 1966, pp. 43–44; CEVC 1983, pp. 35–41; HÖFLER 1995a, p. 273; HÖFLER 1999, pp. 343–364; ZADNIKAR 2004, pp. 71–99; CERKOVNIK 2012, pp. 147–157. Kopija tega prizora je danes del stalne zbirke Narodne galerije v Ljubljani.
[27] KOMAN 1998, p. 124; KOMAN 2000, p. 13.
[28] HÖFLER 1996, p. 86; KOMAN 1998, p. 124; KOMAN 2000, p. 13.
[29] KOMAN 1998, p. 124; KOMAN 2000, p. 13. Slopom v ladji je skupno, da so brez kapitelov, medtem ko se razlika med slopi, ki so na severni strani, in temi, ki so na južni, kaže v načinu izteka posnetih robov. Hkrati so v južni ladji drugače oblikovane tudi konzole. O tem gl. KOMAN 1998, p. 125; KOMAN 2000, p. 13.
[30] Najpomembnejše delo omenjenega mojstra je župnijska cerkev sv. Mihaela v Mengšu, gl. KOMAN 1998, p. 125; KOMAN 2000, p. 13.
[31] ZADNIKAR 1959, p. 161; KOMAN 2000, p. 13. Pogodbo z Jurkom iz Loke je objavila LAVRIČ 1986, pp. 135–153.
[32] HÖFLER 1996, p. 86; KOMAN 2000, p. 13. Crngrobski prizor Svete Nedelje predstavlja predmet številnih samostojnih obravnav. Najpomembnejši prispevki na to temo so navedeni v KOMAN 2004, pp. 128–131; gl. tudi STELE 1944, pp. 399–438; CEVC 1958, pp. 144–149; HÖFLER 1995b, pp. 257–258; KOMAN 2022, pp. 33–56; ŠIFRER BULOVEC 2022, pp. 57–80. Kopija tega prizora je danes del stalne zbirke Narodne galerije v Ljubljani.
[33] HÖFLER 1996, p. 86; KOMAN 2000, p. 13.
[34] LAVRIČ 1986, pp. 135–153; KOMAN 2000, p. 14.
[35] ŠTEFANAC 1995, p. 90; KOMAN 2004, p. 125. Vsi stranski sklepniki so izklesani kot rozete, osrednji pa so figuralni. Pomembne so tudi štiri konzole, na katere se izteka obok ob nekdanjem slavoloku; na njih sta izklesani dve moški glavi, ženska glava in pes. Za seznam motivov na sklepnikih in za povezavo konzol z legendo o crngrobskih razbojnikih gl. KOMAN 2000, pp. 15–17.
[36] ZADNIKAR 1973, p. 35; KOMAN 2000, p. 18.
[37] KOMAN 2000, pp. 16, 31.
[38] ZADNIKAR 1973, p. 33; KOMAN 2000, p. 18.
[39] ZADNIKAR 1973, p. 33. KOMAN 2000, p. 23.

Najstarejše crngrobske poslikave je leta 1935 najprej obravnaval France Stele.[1] Vsem trem najstarejšim plastem, torej Križanju na vzhodni slavoločni steni, Marijinemu ciklu na severni steni in pasijonskim prizorom na fasadi, je določil približno datacijo in opredelil slogovne vplive.[2] Pri obravnavi prizora Zadnje večerje je izpostavil očiten vpliv Giottove poslikave v kapeli Arena v Padovi, Križanje na slavoločni steni pa je zaradi sorodne postavitve oseb primerjal z istim prizorom v kapeli sv. Katarine na Karlštejnu na Češkem.[3] Identificiral je tudi ikonografijo skoraj vseh prizorov, in sicer na Marijinem ciklu štiri od petih, pri pasijonskih prizorih pa deset od dvanajstih še ohranjenih.[4]

Natančne opise posameznih prizorov v pasijonskem ciklu najdemo že leto kasneje v crngrobskem vodniku starološkega župnika Janeza Veiderja.[5] On je tudi prvi podal možnost, da gre pri zelo slabo ohranjenem tretjem prizoru Marijinega cikla morda za upodobitev sv. Treh kraljev,[6] in identificiral še preostala dva prizora iz pasijonskega cikla, ki ju France Stele ni opredelil.[7] Omenjeni vodnik je bil dobrih šest desetletij kasneje ponovno izdan v sklopu zbirke Vodniki po loškem ozemlju. Leta 1998 je bilo izvornemu besedilu dodano nekaj novejših prispevkov, ki se ukvarjajo tako s cerkvijo kot tudi s Crngrobom kot krajem.

Kot vodilni raziskovalec slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva je France Stele tudi v naslednjih desetletjih veliko pisal o crngrobskih poslikavah. Najstarejše plasti je ponovno obravnaval že leta 1937 v pregledu Cerkveno slikarstvo med Slovenci in leta 1938 v sklopu poročila o njihovem odkrivanju za Varstvo spomenikov.[8] Vključil jih je tudi v svoje preglede srednjeveškega slikarstva. Tako v monografiji iz leta 1969 na več mestih omenja pasijonski cikel na fasadi, Marijin cikel navaja kot primer zgodnjegotskega risarskega sloga, pri prizoru Marijine smrti pa izpostavlja bizantinski način upodobitve.[9] V pregledu gotskega stenskega slikarstva iz leta 1972 je pomemben predvsem shematski izris ohranjene poslikave z natančno predstavitvijo lokacij posameznih ikonografskih motivov.[10] Čeprav se je France Stele s crngrobskimi stenskimi poslikavami ukvarjal predvsem v pregledih, je leta 1962 spomeniku posvetil tudi samostojno obravnavo v obliki vodnika.[11] Ta po oceni Dušana Komana predstavlja eno najpomembnejših strokovnih del o crngrobski cerkvi.[12]

Emilijan Cevc je že leta 1984 izvor slikarja pasijonskih prizorov na fasadi iskal v bolonjskih in ne furlanskih umetnostnih krogih,[13] kar je bilo v kasnejših raziskavah potrjeno.[14] Ugotovitvi, da se je umetnikov slog formiral pod vplivom bolonjskega slikarstva, se je leto kasneje v svojem delu pridružil tudi Janez Höfler, ki je opozoril na značilno gestikulacijo figur in ekspresivnost njihovih obrazov.[15] Poslikava crngrobske fasade je vključena tudi v članek Roberta Peskarja na temo poslikav cerkvenih zunanjščin. Avtor je poudaril, da so tako obsežni cikli nastajali na zunanjščinah cerkva, ki so jih poslikali italijanski ali furlanski potujoči slikarji.[16] O crngrobskem Marijinem ciklu pa je v sklopu poglavja o Marijinih ciklih 14. stoletja in v sklopu obravnave motiva Marijine smrti v svojem delu Marija v slovenski umetnosti leta 1994 pisal Lev Menaše.[17]

V letu 1995 so bili prizori Marijinega cikla in pasijonski cikel na fasadi vključeni v katalog Gotika v Sloveniji, v katerem sta o prizorih Oznanjenja, Kristusovega rojstva in Zadnje večerje ter o fragmentu Kristusove molitve na Oljski gori pisali Tanja Zimmermann in Adela Železnik.[18] Tanja Zimmermann je poudarila pomen Marijinega cikla in ga tudi slogovno opredelila,[19] Adela Železnik pa je dala poudarek primerjavi prizora Zadnje večerje z bolonjskim slikarstvom, hkrati pa se je osredotočila tudi na avtorja pasijonskega cikla, ki je v katalogu že zasilno poimenovan kot Mojster crngrobske fasade.[20] Omenjeni avtorici sta za ta katalog spisali tudi krajša pregledna besedila. Tanja Zimmermann je pisala o slikarstvu poznega 13. in zgodnjega 14. stoletja[21] in izpostavila, da je crngrobski Marijin cikel skupaj z najstarejšimi poslikavami v cerkvi sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru in v cerkvi sv. Kancijana na Vrzdencu delo iste delavnice.[22] Adela Železnik pa je obravnavala goriške delavnice 14. in zgodnjega 15. stoletja in pričela proces zamenjave poimenovanja »furlanske potujoče delavnice« z izrazom »goriške delavnice«.[23]

Tanja Zimmermann se je s slikarstvom 13. in 14. stoletja ponovno ukvarjala v sklopu svoje doktorske disertacije, v katero je iz Crngroba vključila Križanje in Marijin cikel.[24] Osredotočila se je na slogovno opredelitev umetnika, ki je naslikal Marijine prizore, in na slogovne primerjave z drugimi deli. Tako je nekatere figure iz crngrobskega Marijinega cikla primerjala s figurami na stenskih poslikavah v bohinjski cerkvi sv. Janeza Krstnika.[25] Hkrati je slog, ki se kaže na prizorih iz Marijinega življenja, povezala s slikarstvom z območja Bodenskega jezera in s koroškim slikarstvom.[26]

Leta 1996 je Janez Höfler Crngrob vključil v svojo prvo knjigo pregleda srednjeveških fresk v Sloveniji in predstavil vse srednjeveške plasti stenskih poslikav v crngrobski cerkvi.[27] V povezavi s pasijonskim ciklom na fasadi je natančneje opredelil povezavo vzorca kosmatske bordure s primeri iz bolonjskega slikarstva, ki so jih izvršili nasledniki slikarja Vitaleja da Bologna.[28] Tako pri Janezu Höflerju ne beremo več, da je Mojster crngrobske fasade izhajal iz Vitalejeve delavnice, ampak da je izšel iz delavnice, ki jo je vodil eden izmed njegovih naslednikov.[29]

O poslikavah crngrobske cerkve je pisal tudi Dušan Koman v letih 1998, 2000 in 2015.[30] Pri obravnavi pasijonskega cikla je uporabil tudi izraz »goriški slikarji«.[31] Že štiri leta kasneje je v članku o zastopanosti crngrobske cerkve v strokovni literaturi navedel vsa pomembnejša dela, ki obravnavajo vse plasti crngrobskih stenskih poslikav.[32] Ta članek služi kot izhodišče za kakršnokoli raziskovanje tega umetnostnega spomenika, saj je avtor vključil literaturo za vsa umetnostna področja, arhitekturo, slikarstvo, kiparstvo in opremo cerkve, kot tudi za muzikologijo, saj so se raziskovalci ukvarjali tudi z naslikanimi inštrumenti.

Najstarejše tri plasti poslikav so svoje mesto našle tudi v pregledu Anabelle Križnar iz leta 2006, kjer se je avtorica ukvarjala s tehničnimi posebnostmi njihove izvedbe in jim posvetila samostojna podpoglavja znotraj obravnave poslikav crngrobske cerkve.[33]

 

CERKOVNIK 2012
Gašper CERKOVNIK, Freske Mojstra Bolfganga iz leta 1453 v romarski cerkvi v Crngrobu. Okoliščine njihovega odkrivanja leta 1935 in njihova usoda, Acta historiae artis Slovenica, 17/1, 2012, pp. 147–157.

CERKOVNIK 2013
Gašper CERKOVNIK, “Maister Jurko ist schuldig die alltn drey khor abzebrechen.” O starih treh korih romarske cerkve v Crngrobu, Loški razgledi, 60, 2013, pp. 115–126.

CEVC 1958
Emilijan CEVC, Crngrobska pletilja, Loški razgledi, 5, 1958, pp. 144–149.

CEVC 1966
Emilijan CEVC, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966.

CEVC 1983
Emilijan CEVC, Ikonografski problem Bolfgangove freske Rojstva v Crngrobu, Loški razgledi, 30, 1983, pp. 35–41.

CEVC 1984
Emilijan CEVC, Nova umetnostnozgodovinska odkritja v Crngrobu, Loški razgledi, 31, 1984, pp. 33–39.

GLAVAN 1998
Andrej GLAVAN, Obnovitvena dela in duhovno dogajanje v Crngrobu, Crngrob in okoliške vasi (ed. Ivanka Porenta Aleš), Škofja Loka 1998 (Vodniki po loškem ozemlju, 7), pp. 193–206.

Historična topografija 2021
Historična topografija Kranjske (do leta 1500), Ljubljana 2021 (Slovenska historična topografija, 1), https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/view/1322/5572/1565.

HÖFLER 1985
Janez HÖFLER, Stensko slikarstvo na slovenskem med Janezom Ljubljanskim in Mojstrom sv. Andreja iz Krašc, Ljubljana 1985.

HÖFLER 1995a
Janez HÖFLER, Kristusovo rojstvo, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, p. 273.

HÖFLER 1995b
Janez HÖFLER, Sveta Nedelja, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 257–258.

HÖFLER 1996
Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 1: Gorenjska, Ljubljana 1996.

HÖFLER 1999
Janez HÖFLER, O Mojstru Bolfgangu in nekaterih pogledih na srednjeveško stensko slikarstvo v Sloveniji, Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem. Šumijev zbornik (ed. Jadranka Šumi), Ljubljana 1999 (Razprave Filozofske fakultete), pp. 343–364.

HÖFLER 2016
Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 20162, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-XT3D6JUK.

HÖFLER 2017
Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska, Ljubljana 2017, http://www.sistory.si/SISTORY:ID:38022.

KOMAN 1998
Dušan KOMAN, Veiderjev Vodič po Crngrobu in današnje stanje spomenikov, Crngrob in okoliške vasi (ed. Ivanka Porenta Aleš), Škofja Loka 1998 (Vodniki po loškem ozemlju, 7), pp. 117–132.

KOMAN 2015
Dušan KOMAN, Cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu, A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad. Zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka (eds. Alojzij Pavel Florjančič, Helena Janežič), Ljubljana 2015, pp. 265–279.

KOMAN 2000
Dušan KOMAN, Crngrob, Ljubljana 2000 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 201).

KOMAN 2004
Dušan KOMAN, Crngrobska cerkev v strokovni literaturi, Loški razgledi, 51, 2004, pp. 113–141.

KOMAN 2022
Dušan KOMAN, Ikonografski motiv Svete Nedelje v evropski umetnosti. Okoliščine nastanka, Loški razgledi, 69, 2022, pp. 33–56.

KOMELJ 1973
Ivan KOMELJ, Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973.

KRIŽNAR 2006
Anabelle KRIŽNAR, Slog in tehnika srednjeveškega stenskega slikarstva na Slovenskem, Ljubljana 2006.

LAVRIČ 1986
Ana LAVRIČ, Pogodba z mojstrom Jurkom iz Loke za zidavo prezbiterija in zvonika v Crngrobu, Razprave/Dissertationes, 15, 1986, pp. 135–153.

MENAŠE 1994
Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994.

Mitteilungen 1908
Mitteilungen der k. k. Zentral-Kommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale, 7/3, 1908, pp. 208–209, 366–367.

PESKAR 1995
Robert PESKAR, Srednjeveške poslikave cerkvenih zunanjščin v Sloveniji, Gotika v Sloveniji. Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom (ed. Janez Höfler), Ljubljana 1995, pp. 309–319.

SEDEJ 1985
Ivan SEDEJ, Sto znanih slovenskih umetniških slik, Ljubljana 1985.

STELE 1935
France STELE, Monumenta artis Slovenicae. 1: Srednjeveško stensko slikarstvo, Ljubljana 1935.

STELE 1937
France STELE, Cerkveno slikarstvo med Slovenci, 1, Celje 1937.

STELE 1938
France STELE, Crngrob, Zbornik za umetnostno zgodovino, 15, 1938, pp. 95–96.

STELE 1944
France STELE, Ikonografski kompleks slike „Svete Nedelje“ v Crngrobu, Razprave SAZU, 2, 1944, pp. 399–438.

STELE 1962
France STELE, Crngrob, Ljubljana 1962 (Spomeniški vodniki).

STELE 1966
France STELE, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana 19662.

STELE 1969
France STELE, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969.

STELE 1972
France STELE, Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972 (Ars Sloveniae).

ŠIFRER BULOVEC 2022
Mojca ŠIFRER BULOVEC, Posvetni prizori na freski Sveta Nedelja v Crngrobu, Loški razgledi, 69, 2022, pp. 57–80.

ŠTEFANAC 1995
Samo ŠTEFANAC, Crngrob, p. c. Marijinega vnebovzetja. Kor, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 89–91.

VALVASOR 1689
Janez Vajkard VALVASOR, Die Ehre des Hertzogthums Crain, 8, Nürnberg 1689.

VEIDER 1936
Janez VEIDER, Vodič po Crngrobu, Škofja Loka 1936.

ZADNIKAR 1959
Marijan ZADNIKAR, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959.

ZADNIKAR 1973
Marijan ZADNIKAR, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, 1, Celje 1973.

ZADNIKAR 2004
Tomaž ZADNIKAR, Mojster Bolfgang na Gornjem Porenju. Nekateri novi viri za sliko Kristusovega rojstva v Crngrobu, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. 40, 2004, pp. 71–99.

ZIMMERMANN 1995a
Tanja ZIMMERMANN, Stensko slikarstvo poznega 13. in zgodnjega 14. stoletja, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 221–223.

ZIMMERMANN 1995b
Tanja ZIMMERMANN, Angel oznanjenja in Kristusovo rojstvo, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 228–229.

ZIMMERMANN 1996
Tanja ZIMMERMANN, Stensko slikarstvo poznega 13. in 14. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1996 (tipkopis doktorske disertacija).

ŽELEZNIK 1995a
Adela ŽELEZNIK, Goriške delavnice 14. in zgodnjega 15. stoletja, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 237–238.

ŽELEZNIK 1995b
Adela ŽELEZNIK, Kristus na Oljski gori in Zadnja večerja, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 239–240.

________________________________________

[1] STELE 1935, p. 41.
[2] STELE 1935, p. 41.
[3] STELE 1935, p. 41.
[4] STELE 1935, p. 41.
[5] VEIDER 1936.
[6] VEIDER 1936, p. 6.
[7] VEIDER 1936, pp. 10, 12.
[8] STELE 1937, pp. 116, 132, 288; STELE 1938, pp. 95–96.
[9] STELE 1969, pp. 20, 33–34, 68–69, 102, 110, 113, 120, 134, 136, 256, repr. 55.
[10] STELE 1972, pp. 10–11, 27, 35, 52–53, repr. 5, 18.
[11] STELE 1962.
[12] KOMAN 2004, p. 121.
[13] CEVC 1984, p. 36.
[14] HÖFLER 1996, p. 90; KOMAN 1998.
[15] HÖFLER 1985, p. 8. Gre za vitaleskno slikarstvo poznega obdobja (po 1348).
[16] PESKAR 1995, p. 311.
[17] MENAŠE 1994, pp. 265–266, 286.
[18] ZIMMERMANN 1995b, pp. 228–229; ŽELEZNIK 1995b, pp. 239–240.
[19] ZIMMERMANN 1995b, pp. 228–229.
[20] ŽELEZNIK 1995b, pp. 239–240.
[21] ZIMMERMANN 1995a, pp. 221–223.
[22] Emilijan Cevc je že leta 1966 (CEVC 1966, p. 52) zaradi slogovnih značilnosti povezal poslikave najstarejših plasti v Crngrobu, Bohinju in na Vrzdencu v eno skupino, vendar še ni izrecno zapisal, da gre za delo iste delavnice. Tanja Zimmermann (ZIMMERMANN 1995b, p. 229) pa je v obravnavi angela Oznanjenja in Kristusovega rojstva zapisala, da se crngrobska poslikava slogovno navezuje tudi na poslikavo v podružnični cerkvi sv. Tomaža na Sv. Tomažu nad Praprotnim. Leto dni zatem je Janez Höfler (HÖFLER 1996, p. 10) poslikavo na Sv. Tomažu nad Praprotnim pripisal isti delavnici, kot je bila na delu tudi v Crngrobu, na Vrzdencu in v Sv. Janezu ob Bohinjskem jezeru.
[23] ŽELEZNIK 1995a, pp. 237–238.
[24] ZIMMERMANN 1996, pp. 57–61.
[25] ZIMMERMANN 1996, p. 59.
[26] ZIMMERMANN 1996, pp. 60–61.
[27] HÖFLER 1996, pp. 86–92.
[28] HÖFLER 1996, p. 90.
[29] HÖFLER 1996, p. 91; KOMAN 1998, p. 129; KOMAN 2000, p. 21.
[30] KOMAN 1998, pp. 128–132; KOMAN 2000, pp. 20–31; KOMAN 2015, pp. 271–274.
[31] KOMAN 2000, p. 22.
[32] Za literaturo, v kateri so obravnavane crngrobske freske vseh plasti, razen Sveta Nedelja, ki je v besedilu obravnavana na drugem mestu, gl. KOMAN 2004, pp. 126–128.
[33] KRIŽNAR 2006, pp. 137–150.

Najstarejša plast poslikav je bila odkrita leta 1935.[1] Odkrivanje so izvedli France Stele, Matej Sternen,[2] študent slikarstva Franjo Golob[3] in starološki župnik Janez Veider.[4] Poslikave so bile konservatorsko-restavratorskih posegov deležne tudi leta 1996, ko so bile očiščene in delno zaščitene.[5]

________________________________________

[1] STELE 1938, pp. 95–96; ZIMMERMANN 1996, p. 198.
[2] HÖFLER 1996, p. 86.
[3] STELE 1938, p. 95.
[4] KOMAN 2004, p. 126.
[5] GLAVAN 1998, p. 201.

Galerija

Tloris s poslikavami

Crngrob, Podružnična cerkev Marijinega oznanjenja, 2024 (nazadnje posodobljeno 15. 10. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/spomenik/cerkev-marijinega-oznanjenja-2/ (19. 1. 2026).
Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence

xnxx
bokep