Koper

Krstilnica sv. Janeza Krstnika

EŠD: 238

Seznam poslikav

1. faza (Koper, krstilnica sv. Janeza Krstnika) right-arrow

O času izgradnje krstilnice Karmelske Matere Božje zaenkrat ni znanih podatkov, strokovnjaki ga postavljajo v sredino 12. stoletja, v čas gradnje celotnega kompleksa koprske stolnice.[1] Prvi točen podatek, povezan z gradnjo krstilnice, je letnica njene gotske predelave, 1317, ki jo sporoča napisna plošča nad vhodnim portalom.[2] Leta 1747 je dal koprski škof Agostino Bruti (1733–1747) krstilnico v baročnem slogu predelati v svojo zasebno kapelo.[3] Kot takšna se je ohranila vse do tridesetih let 20. stoletja, ko se je konservator Ferdinando Forlati pod vodstvom tržaške strokovne spomeniške službe[4] odločil spomenik prezentirati v obliki romanske krstilnice.[5] Med letoma 1976 in 2005 je bila rotunda zaprta, saj so pod okriljem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) v krstilnici potekale raziskave in restavratorsko-konservatorska dela. Od leta 2005 dalje je rotunda ponovno odprta za javnost.[6]

________________________________________

[1] Cf. BERNIK 1968, pp. 76–78; SEMI 1975, p. 132; ZADNIKAR 1982, pp. 448–449.
[2] Prvi je prepis latinskega besedila z napisne plošče na vhodni loži leta 1905 objavil CAPRIN 1905, p. 176 (cf. tudi SEMI 1934, p. 97; CHERINI 1993, p. 9; ZADNIKAR 1982, p. 449): MCCCXVII DIE SEPT[embris] / EXPLETV[m] FVIT HOC TE[m] / PLU[m] ID[sic] HONORE[m] D[ei] ET BEATI / IOH[an]IS BATISTE T[em]P[o]RE REG / IM[in]IS EGREGI VIRI DOMINI / NICOLAI FALETRO HONOR[abilis] / POT[estat]IS ET CAPIT[anei] IVSTINOPOL[is].
[3] Na nagrobnem kamnu koprskega škofa Agostina Brutija lahko preberemo, da je bila krstilnica predelana v baročnem slogu leta 1747, in sicer s sredstvi, ki jih je škof zapustil v svojem testamentu: HOC ORATORIUM / NOVO BATISMALI FONTE CONSTRUCTO / PAVIMENTUM LAPIDIBUS VENUSTIS STRATO / SEDIBUS CIRCUMCIRCA ELEGANTIUS COMPOSITIS AERE / AUGUSTINI CO DE BRUTIS EPISC IUSTINOPOLIT / EX TESTAMENTO LEGATO / IN PULCHRIOREM FUIT FORMAN REDACTUM / ANNO M.D.CC.XLVII. Prepis citiran po: CHERINI 1993, pp. 10–11. Več o škofu Agostinu Brutiju v: Palača in družina Bruti v Kopru s knjižnimi deli škofa Agostina grofa Brutija/Il Palazzo e la famiglia Bruti coi libri del vescovo Agostino conte Bruti (ed. Peter Štoka), Koper/Capodistria 2014.
[4] Soprintendenza ai Monumenti della Venezia Giulia.
[5] FORLATI 1956, pp. 117­–119.
[6] Po končanih konservatorsko-restavratorskih delih je bil izdan vestnik Krstilnica 2007. Več o obnovi predvsem v KOVAČ 2007, pp. 87–99.

Izgradnjo koprske krstilnice strokovnjaki postavljajo v sredino 12. stoletja, v čas gradnje celotnega kompleksa koprske stolnice.[1] Njena zunanjščina je večinoma ohranila svojo prvotno podobo, iz obdobja romanike pa so bili v času zadnjih arheoloških raziskav odkriti ostanki polkrožne apside.[2] Krstilnica je bila predelana okoli leta 1317 na pobudo koprskega župana in kapitana Nicola Faliera; takrat je bil preoblikovan njen vhodni portal s trikotnim zaključkom in že omenjeno napisno ploščo, pod katero so se ohranili štirje plitvi reliefi: dva grba, ki pripadata družini Falier, sv. Janez Krstnik in lev sv. Marka s krono in zaprto knjigo.[3] Sklepa se, da je bila v tistem času odstranjena tudi odkrita romanska apsida,[4] prav tako pa je bila verjetno poslikana celotna kupola, od katere se je do danes ohranila freska Kristusa Pantokratorja na temenu.[5]

Krstilnica je svojo srednjeveško podobo in funkcijo izgubila v sredini 18. stoletja, ko jo je dal leta 1747 v svojo zasebno kapelo predelati škof Agostino Bruti (1733–1747).[6] Njena notranjščina je takrat dobila novo baročno preobleko, ostenje in kupola sta bila dekorativno obdelana s štukaturo in poslikavo, na sredino kupole pa je bila nameščena slika Lorenza Pedrinija s prizorom Kristusovega krsta v Jordanu (1749).[7] Krstilni bazen je bil predelan v grobnico, kjer sta pokopana Agostino Bruti in njegov brat Barnaba, generalni vikar.[8] Kljub temeljiti prenovi notranjščine pa zunanjščina krstilnice v tem času ni izgubila svojih bistvenih srednjeveških konstrukcijskih elementov in členitve – dodane so bile večje okenske odprtine in prezbiterij v osi vhoda.[9] Kot baročna kapela se je ohranila vse do leta 1934, ko je obnovitvena dela prevzela tržaška Soprintendenza pod vodstvom konservatorja Ferdinanda Forlatija, ki se je odločil spomenik prezentirati v obliki romanske krstilnice.[10] Pri projektu obnove je izhajal iz ohranjenih slogovnih značilnosti objekta samega, saj drugih podatkov o njenem originalnem izgledu ni. V okolici rotunde so bili pod Forlatijevo predelavo odstranjeni vsi gradbeni objekti in prizidki, ki so se nanjo naslanjali ali jo zakrivali.[11] Tako je v začetku konservatorskih del v tridesetih letih 20. stoletja prostor okoli krstilnice postal trg in to funkcijo obdržal vse do danes.[12] V času predelave je dal Forlati odstraniti tudi prizidan baročni prezbiterij, baročne okenske odprtine je zaprl in odprl nekdanja romanska okna, katerih sledi so bile vidne na stavbnem plašču. V notranjščini je odstranil vso baročno dekoracijo ostenja in kupole razen slike na temenu kupole. Ostenje je dal ometati v svetli oker barvi, ob odprtinah pa je želel z linearno dekoracijo v opečnati barvi krstilnici povrniti njen romanski izgled.[13] Okoli objekta je bil predviden tudi zid z železno kovano ograjo, vendar do njegove realizacije ni prišlo, saj je bila obnova zaradi pomanjkanja sredstev in vojne prekinjena.[14]

________________________________________

[1] Cf. BERNIK 1968, pp. 76–78; SEMI 1975, p. 132; ZADNIKAR 1982, pp. 448–449. Zunanjščino rotunde členi 16 lizen z vmesnimi trojnimi slepimi arkadami in polkrožnimi okni. Kot izhaja iz opisov vizitatorjev v 16. in 17. stoletju, je bil v njeni notranjščini osemkotni krstilni bazen (LAVRIČ 1986, p. 61; NALDINI 1700, p. 23), ki pa je bil verjetno odstranjen v času baročne prenove sredi 18. stoletja, saj arheološke raziskave niso pokazale nobenih tovrstnih ostankov. Več o tem v: GUČEK 1997, p. 83; cf. GUČEK 2001, p. 459.
[2] STOKIN 1997, p. 89.
[3] CAPRIN 1905, p. 176 (cf. tudi SEMI 1934, p. 97; CHERINI 1993, p. 9; ZADNIKAR 1982, p. 449). Relief beneškega leva s krono in zaprto knjigo velja za eno najstarejših ohranjenih primerov upodobitev beneškega leva; cf. RIZZI 1987, pp. 59–60.
[4] Apsida ni bila postavljena v osi gotskega vhoda, ampak je bila orientirana proti severovzhodu. Na zunanjščini krstilnice še vedno ostaja razvidno, do kod je segala v višino. Glede na odkrito fresko Pantokratorja na temenu kupole, ki je bila orientirana na nov gotski vhod in ne na apsido, se sklepa, da je bila ta odstranjena že v začetku 14. stoletja. V prid temu kažeta tudi upodobitev rotunde na zemljevidu Giacoma Finija iz leta 1619, kjer je razviden njen okrogel tloris (brez apside), in dejstvo, da o kakršnikoli prezidavi med 14. in 17. stoletjem nimamo podatkov; cf. GUČEK 1997, pp. 82, 85; STOKIN 1997, p. 89.

[5] Gotsko poslikavo na temenu kupole so odkrili med zadnjimi konservatorskimi raziskavami pod baročno sliko Kristusovega krsta v Jordanu Lorenza Pedrinija, ki je bila tja nameščena v času prenove krstilnice sredi 18. stoletja; cf. GUČEK 1997, p. 84; GUČEK 2001, p. 463, n. 10. Janez Höfler sklepa, da je bila v 14. stoletju poslikana celotna kupola in da je freska Kristusa Pantokratorja predstavljala del večje ikonografske kompozicije. Več o tem HÖFLER 1997, p. 75; cf. tudi QUINZI 1997, pp. 327–332.
[6] Soprintendenza ai Monumenti della Venezia Giulia.
[7] Slika je signirana in datirana (GUČEK 2001, p. 463, n. 10). Več o sliki Lorenza Pedrinija v: BREJC 1983, pp. 130–131; CRAIEVICH 2001, p. 36. Notranjščina krstilnice naj bi bila ponovno poslikana v 19. stoletju, gl. FORLATI 1956, p. 119.
[8] GUČEK 2001, p. 459.
[9] GUČEK 1997, p. 84; STOKIN 1997, p. 89.
[10] FORLATI 1956, pp. 117–119. Dokumentacijo v povezavi s Forlatijevim projektom hrani arhiv Soprintendenze B.A.A.A.A.S. v Trstu; cf. GUČEK 1997, p. 84, n. 2.
[11] GUČEK 1997, pp. 81, 84. Prostor okoli rotunde je bil od 19. stoletja dalje namenjen vrtovom in dvoriščem sosednjih objektov, ki so jih ločevali manjši zidovi oziroma škarpe. Pred tem je bilo na tem mestu pokopališče, kot je vrisano na ohranjenih katastrskih kartah iz leta 1819, ki jih hrani Državni arhiv v Trstu. Kopijo hrani arhiv Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran; GUČEK 1997, p. 84, n. 1. Kamnite grobnice na južnem delu trga so bile odkrite v času arheoloških sondiranj; STOKIN 1997, p. 89.
[12] STOKIN 1997, p. 89.
[13] FORLATI 1956; GUČEK 1997, p. 84. Notranjščina krstilnice je bila delno poslikana že v romaniki, saj so med sondiranjem obodne stene odkrili sledove fragmentov najstarejšega ometa s črtno poslikavo v vzhodni niši ob romanski slavoločni odprtini. Te fragmente naj bi odkril že Ferdinando Forlati v tridesetih letih 20. stoletja; cf. GUČEK 1997, p. 82; KOVAČ 2007, p. 91.
[14] GUČEK 1997, p. 84, n. 2.

Najstarejši objavljen pisni vir, ki omenja krstilnico Karmelske Matere Božje, je vizitacija veronskega škofa Agostina Valiera iz leta 1580, v kateri je škof rotundo opisal kot stavbo ob stolnici z osemkotnim krstilnim bazenom in leseno streho.[1] Dobro stoletje za tem je rotundi zelo podoben opis namenil tudi Paolo Naldini v Corografii Ecclesiastici.[2]

Prve omembe krstilnice v literaturi lahko zasledimo ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja in se navezujejo predvsem na čas njenega nastanka. Precej piscev v tistem času je sklepalo, da je bila krstilnica zgrajena leta 1317, na kar jih je napeljevala letnica, ohranjena na napisni plošči na vhodnem portalu. Tako je Niccolò del Bello leta 1905 menil, da je dal krstilnico leta 1317 zgraditi Tomaso Contarini.[3] Giuseppe Caprin je istega leta v Istria Nobilissima prvič objavil prepis latinskega besedila z omenjene napisne plošče in na podlagi tega sklepal, da je krstilnica leta 1317 nastala na pobudo Nicole Faliera.[4] Tudi Baccio Ziliotto je gradnjo krstilnice postavil v 14. stoletje,[5] medtem ko je Gedeone Pusterla že sredi 19. stoletja zapisal, da je bila krstilnica leta 1317 zgolj »perfezionata« – torej predelana.[6] Mnenju Pusterle o prenovi stavbe v začetku 14. stoletja se je s kratko omembo pridružil tudi Domenico Venturini,[7] medtem ko je več pozornosti krstilnici namenil šele Antonio Alisi v prvem samostojnem prispevku, posvečenem dvema koprskima rotundama, leta 1912.[8] Alisi je čas izgradnje krstilnice Karmelske Matere Božje povezal z gradnjo celotnega sakralnega kompleksa in utrditvijo škofovskega sedeža v Kopru in jo postavil v 10. stoletje. Primerjal jo je z zgodnjo ravenatsko in kasnejšo lombardsko arhitekturo, njen gotski portal pa je pripisal predelavi v času župana in kapitana Nicola Faliera.[9] Pietro Toesca je v členitvi krstilnice z lizenami in trojnimi slepimi arkadami prav tako opazil karakter lombardske romanike,[10] mnenju pa se je pridružil tudi Francesco Semi, ki je o krstilnici najprej pisal v monografiji, posvečeni koprski stolnici leta 1934, in tri leta kasneje, že po končani prenovi krstilnice,  pod okriljem tržaške strokovne spomeniške službe (Soprintendenza ai Monumenti della Venezia Giulia)  v monografiji L’arte in Istria.[11] Stavbo rotunde je v obeh publikacijah datiral na prelom tisočletij, štiri desetletja kasneje pa si je v delu Capris, Iustantinopolis, Capodistria premislil in čas izgradnje postavil v 12. stoletje.[12] O restavratorskih delih na rotundi v tridesetih letih je leta 1956 članek objavil tudi Ferdinando Forlati. V njem je na kratko opisal posege, izvedene med predelavo, ter objavil nekaj dokumentacijskega fotografskega gradiva iz časa pred restavracijo.[13]

Od konca petdesetih let dalje sta se z arhitekturo koprske rotunde Janeza Krstnika v sklopu pregledov slovenske romanske arhitekture in arhitekture slovenskih obmorskih mest ukvarjala Stane Bernik in Marijan Zadnikar.[14] Stane Bernik je njeno izgradnjo glede na slogovne značilnosti umestil v 12. (morda celo 11. stoletje), vhodni portal pa je datiral glede na letnico, ohranjeno na njem.[15] Tudi Marijan Zadnikar je bil mnenja, da čista arhitektura rotunde kaže na 12. stoletje, to je v čas, ko se je koprska škofija dokončno vzpostavila. Krstilnico je označil za »šolski primer romanike v mediteranskem okolju«.[16] Bolj obširen članek je leta 1993 krstilnici namenil Aldo Cherini, ki se je v njem dotaknil tudi Forlatijeve prenove v tridesetih letih in na ta račun izgubljene Brutijeve kapele ter transkribiral napise tako z gotske napisne plošče iz leta 1317[17] kot tudi z nagrobne plošče škofa Agostina Brutija (1733–1747)[18] in z napisne plošče iz leta 1862, včasih nameščene na luneti nad vhodnimi vrati.[19]

Kasnejše raziskave krstilnice so se odvijale v sklopu konservatorskih del, ki so med letoma 1976 in 2005 tam potekala pod vodstvom ZVKDS Piran. Izsledki raziskav so bili leta 1997 predstavljeni v deseti številki revije Annales. O arheoloških odkritjih je pisal Marko Stokin,[20] Janez Höfler je obravnaval fresko Kristusa Pantokratorja na temenu kupole,[21] Mojca Guček je predstavila metodologijo zavarovalnih konservatorskih raziskav in nova odkritja,[22] izdelana pa sta bila tudi metrična dokumentacija in digitalni ortofoto krstilnice[23] ter bolj podrobna raziskava o dataciji lesa iz ostrešja.[24] V času poteka konservatorskih del je nastal tudi korpus Istria città maggiori, izdan leta 2001 v Trstu, v katerem so krstilnici posvečene tri kataložne enote: njeni arhitekturi,[25] novo odkriti freski Kristusa Pantokratorja,[26] in na novo restavrirani baročni poslikavi Lorenza Pedrinija.[27] Po koncu raziskav in odprtju krstilnice je ZVKDS leta 2007 izdal vestnik, posvečen predstavitvi novih izsledkov in zgodovinski umestitvi.[28]

Novoodkriti freski Kristusa Pantokratorja je, poleg že omenjene kataložne enote v Istria Città Maggiori (2001), Alessandro Quinzi leta 1997 posvetil samostojen članek v reviji Arte in Friuli, Arte a Trieste,[29] Janez Höfler pa je po objavi znanstvenega članka v Annales (1997) o poslikavi ponovno pisal v zborniku Dioecesis Iustinopolitana (2000) in v vestniku, ki je bil izdan po obnovi baptisterija (2007).[30] Leta 2016 je koprskega Pantokratorja v pregled istrskega stenskega slikarstva vključila tudi Enrica Cozzi.[31]

 

ALISI 1912
Antonio ALISI (LEISS), La rotonda di S. Elio e la Chiesa dei Carmini a Capodistria, Pagine Istriane, 10/11–12, 1912, pp. 243–251.

ALISI 1932
Antonio ALISI, Il duomo di Capodistria, Roma 1932.

BERGAMINI, TAVANO 1991
Giuseppe BERGAMINI, Sergio TAVANO, Storia dell’Arte nel Friuli Venezia Giulia, Udine 1991.

BERNIK 1968
Stane BERNIK, Organizem slovenskih obalnih mest. Koper, Izola, Piran, Ljubljana 1968.

BREJC 1983
Tomaž BREJC, Slikarstvo od 15. do 19. stoletja na slovenski obali. Topografsko gradivo, Koper-Piran 1983.

CAPRIN 1905
Giuseppe CAPRIN, L’Istria nobilissima, 1, Trieste 1905.

CHERINI 1993
Aldo CHERINI, La rotonda dei Carmini, Trieste 1993.

COZZI 2016
Enrica COZZI, Affreschi medievali in Istria, Trieste 2016.

CRAIEVICH 2001
Alberto CRAIEVICH, Lorenzo Pedrini, documentato dal 1740 al 1768, Istria Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d’arte dal Medioevo all’Ottocento (edd. Giuseppe Pavanello, Maria Walcher), Trieste 2001, p. 36.

DEL BELLO 1905
Niccolò DEL BELLO, Capodistria, la piazza del Comune nel secolo XV., Pagine istriane, 3/11–12, 1905, pp. 246–264.

ERIĆ, UMEK, ŽUPANČIČ 1992
Miran ERIĆ, Alojz UMEK, Matej ŽUPANČIČ, Poizkus uvodnih dendrokronoloških analiz lesa iz ostrešja baptisterija sv. Janeza Krstnika v Kopru, Arheo, 9, 1992, pp. 70–75.

ERIĆ, UMEK, ŽUPANČIČ 1997
Miran ERIĆ, Alojz UMEK, Matej ŽUPANČIČ, Datacija lesa iz ostrešja kapele Karmelske Matere Božje v Kopru in poizkus zgodovinske umestitve, Annales, 10, 1997, pp. 97–104.

FORLATI 1956
Ferdinando FORLATI, Il battistero romanico di Capodistria, Atti e memorie della società Istriana di Archeologia e Storia Patria, Venezia, n. s. 4, 56, 1956, pp. 117–119.

GUČEK 1997
Mojca GUČEK, Metodologija zavarovalnih konservatorskih raziskav v Marijini rotundi v Kopru in nova odkritja, Annales, 10, 1997, pp. 81–86.

GUČEK 2001
Mojca GUČEK, Krstilnica sv. Janeza Krstnika v Kopru. Dokumentacija arhitekture in konservatorske raziskave, Acta Histriae, 9, 2001, pp. 453–476.

HÖFLER 1997
Janez HÖFLER, Ob odkritju Kristusove podobe na oboku Marijine rotunde v Kopru, Annales, 10, 1997, pp. 75–80.

HÖFLER 2000
Janez HÖFLER, Kristus Pantokrator, Dioecesis Iustinopolitana (ed. Samo Štefanac), Koper 2000, pp. 223–225.

HÖFLER 2007
Janez HÖFLER, Kristusova podoba na oboku, Krstilnica sv. Janeza Krstnika v Kopru/Il battistero di San Giovanni di Capodistria/The Baptistery of St. John the Baptist in Koper (ed. Biserka Ribnikar), Ljubljana 2007, pp. 113–121.

KOSMATIN FRAS 1997
Mojca KOSMATIN FRAS, Tridimenzionalna metrična dokumentacija in digitalni ortofoto Marijine rotunde v Kopru, Annales, 10, 1997, pp. 91–95.

KOVAČ 2003
Mojca Marijana KOVAČ, Koper – Krstilnica sv. Janeza Krstnika /EŠD 238/. Prezentacija krstilnice, Piran  2003 (restavratorski program).

KOVAČ 2007
Mojca MarjAna KOVAČ, Obnova v letih 1976–2004, Krstilnica Janeza Krstnika v Kopru/Il battistero di San Giovanni di Capodistria/The Baptistery of St. John the Baptist in Koper (ed. Biserka Ribnikar), Ljubljana 2007, pp. 87–99.

KOVAČ, STOKIN 2003
Mojca Marijana KOVAČ, Marko STOKIN, Trg ob krstilnici sv. Janeza Krstnika, Koper. Konservatorske smernice in pogoji za obnovo in prezentacijo, Piran 2003 (konservatorski program, dopolnitev).

Krstilnica 2007
Krstilnica Janeza Krstnika v Kopru/Il battistero di San Giovanni di Capodistria/The Baptistery of St. John the Baptist in Koper (ed. Biserka Ribnikar), Ljubljana 2007.

LAVRIČ 1986
Ana LAVRIČ, Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz leta 1579, Ljubljana 1986.

MADONIZZA 1851
Antonio MADONIZZA, Il duomo di Capodistria, Popolano dell’Istria, 4, 18. 2. 1851, pp. 161–163.

NALDINI 1700
Paolo NALDINI, Corografia ecclesiastica o sia Descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli Detto volgarmente Capo d’Istria, Venezia 1700.

PUSTERLA 1846
Gedeone PUSTERLA, Chiese di Capodistria nel secolo XVIII, L’Istria, 1/66-67, 1846, pp. 269–270.

PUSTERLA 1891
Gedeone PUSTERLA, I rettori di Egida Giustinopoli Capo d’Istria. Cronologie, elenchi genealogie, note, appendice, Capodistria 1891.

QUINZI 1997
Alessandro QUINZI, Nota per la Majestas Domini dell’antico Battistero di Capodistria, Arte in Friuli, Arte a Trieste, 16–17, 1997, pp. 327–332.

QUINZI 2001
Alessandro QUINZI, Pittore attivo a Capodistria, inizi XIV secolo, Istria Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d’arte dal Medioevo all’Ottocento (edd. Giuseppe Pavanello, Maria Walcher), Trieste 2001, pp. 35–36.

RIZZI 1987
Alberto RIZZI, Scultura esterna a Venezia. Corpus delle sculture erratiche all’aperto di Venezia della sua laguna, Venezia 1987.

SEMI 1934
Francesco SEMI, Il duomo di Capodistria, Parenzo 1934.

SEMI 1937
Francesco SEMI, L’arte in Istria, Pola 1937.

SEMI 1975
Francesco SEMI, Capris, Iustantinopolis, Capodistria, Trieste 1975.

STOKIN 1997
Marko STOKIN, Arheološka interpelacija rotunde Karmelske Matere Božje v Kopru v kontekstu umetnostnozgodovinske stroke, Annales, 10, 1997, pp. 87–90.

TOESCA 1927
Pietro TOESCA, Storia dell’arte italiana. Il Medioevo, Torino 1927.

VENTURINI 1906
Domenico VENTURINI, Guida storica di Capodistria, Capodistria 1906.

WALCHER 2001
Maria WALCHER, Maestranze romanico-lombarde XII–XIII secolo, Istria Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d’arte dal Medioevo all’Ottocento (edd. Giuseppe Pavanello, Maria Walcher), Trieste 2001, p. 35.

ZADNIKAR 1982
Marijan ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji, Ljubljana 1982.

ZADNIKAR 2001
Marijan ZADNIKAR, Romanske cerkve v Sloveniji. 11.–13. stoletje, Ljubljana 2001.

ZILIOTTO 1910
Baccio ZILIOTTO, Capodistria, Trieste 1910.

________________________________________

[1] Leta 1986 je vizitacijo objavila LAVRIČ 1986, p. 61.
[2] NALDINI 1700, p. 23.
[3] DEL BELLO 1905, p. 251, n. 1.
[4] CAPRIN 1905, p. 176.
[5] ZILIOTTO 1910, p. 7.
[6] PUSTERLA 1846, p. 269; cf. PUSTERLA 1891, p. 53.
[7] VENTURINI 1906, p. 62.
[8] ALISI 1912, pp. 243–251.
[9] V njegovem tekstu (ALISI 1912, p. 248) je napaka pri prepisu letnice 1314 (namesto 1317) z napisne plošče na gotskem portalu.
[10] TOESCA 1927, p. 541. Karakter lombardske romanike v obeh koprskih rotundah vidita tudi Giuseppe Bergamini in Sergio Tavano v Storia dell’arte nel Friuli-Venezia Giulia, Udine 1991, p. 184.
[11] Cf. SEMI 1934, pp. 97–98; SEMI 1937, pp. 106–109.
[12] SEMI 1975, p. 132.
[13] FORLATI 1956, pp. 117–119.
[14] Marijan ZADNIKAR, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959, p. 264; Marijan ZADNIKAR, Umetnostno-geografski položaj romanske arhitekture na Slovenskem, Kronika, 7/1, 1959, p. 28; BERNIK 1968, p. 76; Marijan ZADNIKAR, Romanska umetnost, Ljubljana 1970, pp. XXXVIII, LXXXIV; ZADNIKAR 1982, pp. 449–450; ZADNIKAR 2001, pp. 67–68.
[15] BERNIK 1968, pp. 76–78.
[16] Zadnikar meni, da je morala imeti za arhitekturni vzor neki oddaljeni primer, saj imajo bližnji drugačno tlorisno zasnovo: krstilnici v Ogleju in Gradežu kvadratno z dodanimi nišami, krstilnica v Poreču ali nekdanja piranska pa oktagonalno; cf. ZADNIKAR 1982, pp. 449–450; ZADNIKAR 2001, pp. 67–68.
[17] CAPRIN 1905, p. 176.
[18] CHERINI 1993, pp. 10–11.
[19] Napisna plošča iz leta 1862 je bila s portala sneta v času Forlatijeve prenove in jo danes hrani Mestni muzej Koper. Na njej je zapisano: D.O.M. / IN HONOREM / B.MARIAE S.V. DE MONTE CARMELO / V.T. / CUIUS MATERNO CORDI REGENERATI COMMITTITUR / EIUS PATROCINIO AD MONTEM DOMINI ASCENDIMUS / MDCCCLXII; gl.  CHERINI 1993, p. 13.
[20] STOKIN 1997, pp. 87–90.
[21] HÖFLER 1997, pp. 75–80.
[22] GUČEK 1997, pp. 81–86.
[23] KOSMATIN FRAS 1997, pp. 91–95.
[24] ERIĆ, UMEK, ŽUPANČIČ 1997, pp. 97–104.
[25] WALCHER 2001, p. 35.
[26] QUINZI 2001, pp. 35–36.
[27] CRAIEVICH 2001, p. 36.
[28] Krstilnica 2007.
[29] QUINZI 1997, pp. 327–332.
[30] HÖFLER 2000, pp. 223–225; HÖFLER 2007, pp. 113–121.
[31] COZZI 2016, pp. 255–256.

Najbogatejši vir informacij v povezavi s koprsko sakralno arhitekturo predstavljajo škofovske vizitacije, ki so jih koprski škofje redno izvajali od leta 1580 dalje. Prva sta koprsko škofijo vizitirala veronski škof Agostino Valier[1] in koprski škof Giovanni Ingenerio (1578–1599), za njima pa so škofi vizitacije izvajali na nekaj let vse do prihoda Francozov leta 1809. Za Giovannijem Ingeneriem so sledili Geronimo Contareno (1600–1611), Geronimo Rusca (1620–1630), Pietro Morari (1633–1648), Baldassare Bonifacio Corniani (1652–1660), Francesco Zeno (1660–1680), Pietro Antonio Delfino (1680–1686), Paolo Naldini (1686–1714),[2] Antonio Maria Borromeo (1714–1733), Agostino Brutti (1733–1747), Giovanni Battista Sandi (1748–1756), Carlo Camucio (1756–1776) in Francesco Bonifacio da Ponte (1776–1809).[3] Vse vizitacije hrani škofijski arhiv v Trstu.

Najstarejši objavljen vir o koprskih cerkvah so vizitacije veronskega škofa Agostina Valiera iz leta 1580, za njihovo komentirano objavo je že leta 1986 poskrbela Ana Lavrič.[4] Drugi objavljeni in prav tako izjemno pomemben vir podatkov o zgodovini škofije, cerkvenih institucijah in osebnostih kapitlja pa je Corografia Ecclesiastica škofa Paola Naldinija iz leta 1700, ki ga je leta 2001 v slovenščino prevedel in komentiral Darko Darovec.[5]

Najstarejši likovni vir tlorisne upodobitve krstilnice predstavlja zemljevid iz leta 1619, ki ga je izdelal Giacomo Fini.[6]

________________________________________

[1] Njegovo vizitacijo je leta 1986 izdala LAVRIČ 1986.
[2] Nekatere podatke iz vizitacij je Paolo Naldini leta 1700 izdal v delu Corografia ecclesiastica o sia Descrittione della città e della diocesi di Giustinopoli Detto volgarmente Capo d’Istria.
[3] Navajam po popisu arhiva koprske škofije, ki ga hrani Škofijski arhiv Trst (Archivio della Diocesci di Capodistria, Trieste 1992).
[4] LAVRIČ 1986.
[5] Cf. NALDINI 1700; Paolo NALDINI, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper (ed. Darko Darovec), Koper 2001.
[6] Na njem je tloris Krstilnice Karmelske Matere Božje okrogle oblike brez apside. Risbo hrani Državni arhiv v Benetkah v fondu Senato Mare, f. 223 (format 56,5 x 42, risba s tušem).

Prva restavratosko-konservatorska dela na krstilnici Karmelske Matere Božje je med letoma 1933 in 1935 izvajala tržaška strokovna spomeniška služba (Soprintendenza ai Monumenti della Venezia Giulia) pod vodstvom konservatorja Ferdinanda Forlatija.[1] Forlati se je odločil za prezentacijo spomenika kot romanske krstilnice, pri čemer je izhajal iz ohranjenih elementov in slogovnih značilnosti samega objekta, saj drugih podatkov o njenem originalnem izgledu ni. Dokumentiral je baročno stanje rotunde in naredil projekt obnove. V okolici rotunde so bili takrat odstranjeni vsi gradbeni objekti in prizidki, ki so se nanjo naslanjali ali jo zakrivali.[2] Forlati je dal odstraniti tudi prizidan baročni prezbiterij, baročne okenske odprtine je zaprl in odprl nekdanja romanska okna, katerih sledi so bile vidne na stavbnem plašču. V notranjščini je odstranil vso baročno dekoracijo ostenja in kupole z izjemo baročne slike na temenu kupole. Ostenje je dal ometati v svetli oker barvi, ob odprtinah pa je želel z linearno dekoracijo v opečnati barvi krstilnici povrniti njen romanski izgled.[3] Okoli objekta je bil predviden tudi zid z železno kovano ograjo, vendar do njegove realizacije ni prišlo, saj je bila obnova zaradi pomanjkanja sredstev in vojne prekinjena.[4]

Leta 1976 so se na spomeniku zaradi slabšega stanja ohranjenosti ter nujnosti obnove začela sanacijska in obnovitvena dela v pristojnosti ZVKDS Piran, ki so vodila do temeljite obnove, končane v letu 2004.[5] Krstilnica je bila zaprta za javnost od začetka obnovitvenih del 1976, ko je bila sondirana njena obodna stena. Na podlagi raziskav so bila zastavljena nadaljnja obnoviteljska dela, ki pa so lahko tekla dalje šele od leta 1992, ko je bil projekt tudi primerno finančno podprt.[6] V prvih letih sta bili obnovljeni streha in fasada krstilnice, izvedene so bile georadarske raziskave notranjih tal in arheološke raziskave na zunanji strani krstilnice. Leta 1995 so bili odkriti ostanki še romanske apside in opečnatega tlaka,[7] dve leti za tem pa sta bila obnovljena notranji zid in kupola ter lesen vetrolov in baročna slika Lorenza Pedrinija, pod katero so odkrili gotsko fresko Kristusa Pantokratorja.[8] Odstranili so tudi notranji omet na zidu in kupoli ter v notranjščini odkrili bazen za krščevanje, kasneje predelan v baročno grobnico. Leta 1999 so restavrirali sliko Lorenza Pedrinija, leto kasneje pa pripravili projekt statične sanacije in prezentacije temeljev nekdanjega krstilnega bazena oziroma baročne grobnice s steklom.[9] Leta 2001 so izvedli sanacijo in obnovo opečnate kupole,[10] strešne konstrukcije in kritine, zvonika na preslico in zaključka na strehi. V naslednjih dveh letih pa tudi statično sanacijo ter obnovo obodnega zidu in temeljev, očistili so krstilni bazen/grobnico ter izvedli projekt električne razsvetljave in osvetlitve krstilnice.[11] Leta 2004 so restavrirali in prezentirali baročno kamnito stopnico, tlak ob vhodu in oltarju, kamnite erte vhodnega portala, gotsko opečno strešico, kamnite plošče nad vhodom, ploščo grobnice in stene. Restavrirali so tudi vhodna vrata, obnovili okna, restavrirali in prezentirali fresko Kristusa Pantokratorja, štukaturni okvir, sliko Krst v Jordanu Lorenza Pedrinija in oltar. Na koncu je bil izdelan še nov tlak v tehniki cocciopesto. Leta 2004 so bila obnovitvena dela končana in junija 2005 je bila krstilnica ponovno odprta.[12]

________________________________________

[1] FORLATI 1956, pp. 117–119; cf. GUČEK 1997, p. 84, n. 2.
[2] GUČEK 1997, pp. 81, 84.
[3] FORLATI 1956; GUČEK 1997, p. 84.
[4] GUČEK 1997, p. 84.
[5] Bolj natančno o poteku obnovitvenih del v KOVAČ 2007, pp. 87–99. Dokumentacijo v povezavi z obnovo in posegi hrani ZVKDS, Območna enota Piran.
[6] KOVAČ 2007, pp. 93–94.
[7] Krstilnica 2007, p. 124.
[8] Več o freski HÖFLER 1997.
[9] Krstilnica 2007, p. 125.
[10] Za več podatkov gl. ERIĆ, UMEK, ŽUPANČIČ 1997, pp. 97–104; cf. ERIĆ 1994, pp. 70–75.
[11] Krstilnica 2007, p. 126; cf. KOVAČ 2007.
[12] Krstilnica 2007, pp. 126–127; cf. KOVAČ 2007.

Galerija

Tloris s poslikavami

Koper, Krstilnica sv. Janeza Krstnika, 2024 (nazadnje posodobljeno 30. 8. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/spomenik/baptistery-of-st-john-the-baptist/ (19. 1. 2026).
Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence

xnxx
bokep