Marijin cikel na severni steni ladje in fragmentarno Križanje na spodnjem pasu vzhodne slavoločne stene, sta naslikana v t. i. zgodnjegotskem risarskem slogu z začetka 14. stoletja.

Prizori iz Marijinega cikla so zgoraj sklenjeni z gotskimi trilisti neizenačenih oblik, tipika obrazov s poudarjenimi obrvmi in kratkimi kodrastimi frizurami je zgodnjegotsko stilizirana, oblačila so ploskovita, spodaj široka in ravna, angelovo oblačilo v oznanjenju ima dekorativne ravne pasove. Jožef nosi po starem običaju koničasto židovsko kapo. Oznanjenje pastirjem oživlja par koz. Prevladuje risba v rdečerjavih tonih, posamezne partije so barvitejše (zelena v angelovem oblačilu, modro ozadje Kristusovega rojstva). Nimbi so žarkasti in globoko vrezani v omet (angel oznanjenja, Kristus v Marijini smrti) ali znotraj obrobljeni z lokci (Marija, Peter v Marijini smrti), ki posnemajo vtisnjena rozetne nimbe, kakršne je poznalo bizantinsko slikarstvo. Cikel pripada t. i. visokogotskemu linearnemu slogu.

Na prizoru Križanja je Kristus na stari način globoko usločen. Kristusov obraz je markantno stiliziran z zašiljenimi obrvmi, ki so po takratnih formalnih predstavah izražala njegovo trpljenje, spodnji del Marijinega oblačila pa v gubah pri tleh razkriva odmeve na t. i. zobčasti (cikcakasti) slog.

Kosmatska bordura, ki uokvirja posamezne prizore, in splošne karakteristike poslikave Kristusovega pasijona na zahodni steni fasade cerkve govore za potujočega italijanskega slikarja. Slog t. i. Mojstra crngrobske fasade korenini bolj v »postvitalesknem« bolonjskem slikarstvu kot v bolonjsko usmerjenem slikarstvu Furlanije.Njegovim likom se še vedno pozna Giottova dediščina, tako posebej v Zadnji večeri, kjer so sprednji apostoli s hrbtom obrnjeni proti gledalcu, ki pa je že bolonjsko pregnetena. Figure so bolj stisnjene in krepkeje plastično oblikovane, z redkimi, a izrazitimi gubami v oblačilih, ki slede obliki telesa (speči apostoli v Oljski gori, Janez pri Križanju, Jožef iz Arimatije pri snemanju s križa). Obrazi so manj vitaleskni od obrazov furlanskih sodobnikov in v tu in tam stisnjenih očeh in ostrih potezah odsevajo manire giotteskne rimineške šole, ki se je uveljavila tudi v Bologni pred Vitalejevim nastopom. Slikar se vešče giblje v »patosnih« formulah italijanskega trečenta (Janez pod Križem – napol obrnjen od gledalca in z v obup sklenjenimi rokami – in v Snemanju s križa, Marija in pred sarkodagom klečeča Marija Magdalena v Polaganju v grob, slednja s spuščenimi lasmi in s hrbtom obrnjena proti gledalcu). Sicer pa ga že v splošnem karakterizira določena ekspresivna nota, ki je blizu Vitalejevim sodelavcem, ki so freskirali cerkev sv. Apolonije v Bologni (posebej signirani »Jacobus« z Jožefovo zgodbo).