Preseneča črna podoba poslikave, česar nismo našli nikjer drugje v Sloveniji.[1] Odvzeti vzorci prav tako kažejo temnorjavo do črno barvno plast, naneseno neposredno na omet (sl. 2–3). Na nekaterih mestih na prizoru svetnic in na prizoru iz neke svetniške legende sta se še ohranili originalna modra in zelena barva. To kaže na uporabo azurita in malahita, kar sta potrdili ramanska in XRF analiza. Azurit se v stenskih poslikavah al fresco pod vplivom vlage, bazičnega apna in kloridnih soli pogosto spremeni v bazični bakrov klorid zelene barve (atakamit, paratakamit idr.), zato je za več mest nemogoče reči, ali je bila originalna barva modra ali zelena. Oba pigmenta, predvsem pa azurit, lahko še nadalje degradirata v temni tenorit, ki so ga ramanske analize potrdile v večini vzorcev črne barve. Do tega lahko pride v bazičnem okolju (apno) ali zaradi visokih temperatur. V zgodovinskih virih je v Ormožu dokumentiranih več požarov, denimo v letih 1487, 1647, 1704 in 1778,[2] ne vemo pa, ali je požar vedno zajel tudi cerkev. Azurit in malahit sta, če sta drobno mleta, tudi manj stabilna, kar smo lahko potrdili tudi na osnovi pečnih prerezov, kjer vidimo izredno drobna zrnca pigmenta (sl. 4–5). Po drugi strani so XRF analize odkrile tudi prisotnost svinčevih pigmentov, ki so zelo nestabilni in prav tako potemnijo, degradirajo v plattnerite, večinoma zaradi žvepla v ozračju.[3] Svinčevih pigmentov ni bilo mogoče identificirati ne z XRF tehniko ne z ramansko analizo, prav tako ni bilo mogoče določiti, ali so uporabili le enega ali več pigmentov (svinčeva bela, masikot ali minij). Tretji možni razlog potemnitve je lahko tudi degradacija organskega veziva. FTIR je identificiral prisotnost nekega proteinskega veziva v potemnjenih barvnih plasteh, te pa so tudi zelo goste in kompaktne (sl. 2–3), kar prav tako nakazuje uporabo neke organske snovi. Verjetno so pigment natrli z jajčno tempero, ta pa zniža toplotno stabilnost azurita in malahita, kar bi lahko privedlo do potemnitve tako pigmenta kot veziva. Morda gre v primeru ormoške poslikave za kombinacijo vseh treh dejavnikov in spremembe vseh treh materialov (bakrov in svinčev pigment ter proteinsko vezivo) ali le za enega.[4] Poleg bakrovih in svinčevih pigmentov so bile na slikarjevi paleti tudi apnena bela, rumena in rdeča zemlja (hematit), neka organska črna, ki je nismo identificirali, verjetno pa tudi zelena zemlja (XRF: aluminij, kalij, mangan, železo). To so na nekaterih mestih očitno zmešali z malahitom (sl. 5), zaradi česar je slednji stabilnejši, barva pa se je ohranila zelena, kar lahko vidimo na upodobitvi svetniške legende na severni steni glavne ladje. Kot glavno vezivo je služilo apno iz ometa, veliko pigmentom pa so dodali tudi neko organsko vezivo, verjetno jajčni rumenjak, kar nakazujejo analize, opravljene s FTIR tehniko.

________________________________________

[1] KRIŽNAR, KAVKLER, DOLENEC 2024.
[2] VNUK 2005.
[3] Cf. Alessia COCCIATO, Luc MOENS, Peter VANDENABEELE, On the stability of mediaeval inorganic pigments. A literature review of the effect of climate, material selection, biological activity, analysis and conservation treatments, Heritage Science, 5/12, 2017, https://heritagesciencejournal.springeropen.com/articles/10.1186/s40494-017-0125-6#citeas; Artist’s Pigments. A Handbook of Their History and Characteristics, 1–2 (ed. Robert L. Feller), London 2012².
[4] KRIŽNAR, KAVKLER, DOLENEC 2024.