Podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata

Šoštanj

EŠD: 3436

Seznam poslikav

1. faza (Šoštanj)

2. faza (Šoštanj)

Zgodovinski podatki

Čeprav se je doslej domnevalo, da je cerkev sv. Mohorja in Fortunata pripadala šoštanjskemu gradu (Pusti grad),[1] je vprašljivo, ali so posestniki gradu poleg tega, da so imeli nad njo odvetništvo, imeli pri cerkvi še kakšno vlogo.[2] Šaleško dolino je pokrivala župnija sv. Jurija v Škalah, ki jo je oglejski patriarh leta 1269 inkorporiral benediktinskemu samostanu v Gornjem Gradu.[3] Patrocinij sv. Mohorja in Fortunata cerkev neposredno povezuje z Gornjim Gradom, iz listine iz leta 1434 pa je razvidno, da so z njo upravljali tržani.[4] Čeprav so cerkev nedvomno zgradili posestniki gradu in jo najverjetneje dali tudi poslikati, bi lahko že po njihovi volji nastala za potrebe trške naselbine, katere začetke lahko postavimo že v drugo polovico 13. stoletja.[5] Cerkev do 18. stoletja sicer ni imela lastnega župnika.[6]

Cerkev se omenja v več vizitacijah iz 17. stoletja, med njimi pa izstopa vizitacija iz leta 1651.[7] V njej vizitator navaja mere cerkve, prinaša pa tudi podatek, da je pod stolpom prezbiterij, v osrednjem delu obokan prostor, v katerem se nahaja arhiv, na vrhu pa zvonik.[8]

O tem, da je bila ladja cerkve leta 1776 sezidana na novo, pričata dva zapisa, in sicer odgovor gubernija na prošnjo za zidavo cerkve v Šoštanju leta 1776 in navedba zaslug ključarja Tomaža Švaba pri zidavi cerkve, ki jo najdemo v mrliški knjigi za leto 1789.[9]

Leta 1786 je z nastopom jožefinskih reform cerkev sv. Mohorja in Fortunata postala kuracija, lokalija oziroma ekspozitura za območje Šoštanja in Lokovice. To je ostala do smrti kurata Martina Andreja Okorna leta 1804, ko je bila cerkev ponovno del matične župnije sv. Mihaela v Šoštanju.[10]

________________________________________

[1] Zgrajena naj bi bila kot lastniška cerkev v 12. ali najkasneje v 13. stoletju, gl. HAUPTMANN 1935, p. 221; ZADNIKAR 1958, p. 119; ZADNIKAR 1982, p. 326; POLES 1998, p. 376. ZADNIKAR 1982, p. 327, je celo domneval, da je bila cerkev najverjetneje grajska kapela šoštanjskega gradu (cf. SAPAČ 2021, p. 552), saj je vlogo župnijske cerkve v tem času imela danes ne več obstoječa cerkev sv. Mihaela v Družmirju (o tem gl. HÖFLER 2004, p. 224).
[2] Po mnenju Janeza Höflerja je bila cerkev zgrajena predaleč od gradu, da bi bila lahko grajska kapela, v funkciji grajske kapele pa bi najverjetneje imela tudi drug patrocinij; vse grajske kapele visokosrednjeveških gradov v Sloveniji so bile posvečene sv. Pankraciju. O začetkih cerkvene organizacije in lastniških cerkvah gl. Janez HÖFLER, Lastniške cerkve v Sloveniji. Raziskana, registrirana in potencialna zgodnjesrednjeveška grobišča, Ljubljana 2019.
[3] HÖFLER 2016, p. 342.
[4] OROŽEN 1884, p. 397; SORE 1976, p. 438; POLES 1998, p. 378; HÖFLER 2004, p. 224. Zgolj navedba letnice pri JANISCH 1885, p. 849; ZADNIKAR 1953, p. 26; SORE 1976, p. 438; ZIMMERMANN 1996, p. 225; SAPAČ 2021, p. 552. Za omembe kraja Šoštanj do leta 1500 gl. BLAZNIK 1988, pp. 409–410. Odprto ostaja vprašanje, ali se na to cerkev nanaša omemba v listini iz leta 1355, v kateri se prvič omenja šoštanjski trg. CURK 1991, p. 135, je v tej omembi prepoznal cerkev sv. Mohorja in Fortunata, GOLEC 2021, p. 448, je dopustil možnost, da gre za to cerkev, RAVNIKAR 2021, p. 415, pa je to možnost zavrnil.
[5] Gre za neobjavljeno mnenje Janeza Höflerja. Cf. tudi HÖFLER 2016, p. 343.
[6] HÖFLER 2016, p. 343; GOLEC 2021, p. 430.
[7] ZADNIKAR 1982, pp. 326–327.
[8] ZADNIKAR 1982, pp. 326–327.
[9] POLES 1998, pp. 385–386. Že julija 1762 so tržani na ljubljanskega škofa naslovili prošnjo za dovoljenje za zidavo nove cerkve, vendar ta ni bila uslišana, gl. KEMPERL 2007, p. 131.
[10] OROŽEN 1884, pp. 400–401; POLES 1998, pp. 390, 396. Za obdobje ekspoziture pri šoštanjski cerkvi sv. Mohorja in Fortunata gl. URLEP 2021, pp. 673–686.

Stavbni razvoj

Šoštanjska cerkev sv. Mohorja in Fortunata je zgrajena na nižji terasi nad naseljem Šoštanj, severno od ruševin Pustega gradu.[1] Skozi čas je bila deležna številnih večjih prezidav, danes pa kaže predvsem poznobaročno podobo.[2] Cerkev je bila zgrajena že v romaniki, vendar se je od njene srednjeveške podobe ohranil le banjasto obokan pravokoten prezbiterij, ki je hkrati spodnji del v 16. stoletju nadzidanega kornega zvonika.[3] Današnja cerkev ima obliko grškega križa, ki je nekoliko razpotegnjen v osi vzhod–zahod,[4] in je pravilno orientirana, saj je njen pravokotni prezbiterij na vzhodni strani.[5] Prezbiterij pokriva prečen kapast obok, ladja pa ima lažno kupolo, ki sicer sloni na štirih kombiniranih slopih, vendar je v resnici obešena na dve križajoči se oprogi.[6] Ob severno steno ladje je prizidana dvonadstropna zakristija, v notranjščini pa je ob zahodni steni pevski kor.[7] Notranja in zunanja stavbna lupina se razlikujeta po tem, da v notranjosti prostor veliko bolj valovi.[8] Zahodni portal je narejen iz sivega kamna, nad njim pa je pultasta streha, ki sloni na dveh lesenih stebrih.[9] Južno in severno zunanjo ladijsko steno členita po dve plitvi lizeni, na vzhodni strani ladje pa sta profilirana vogala.[10] Okna v severni in južni ladijski steni so v primerjavi s preostalimi pravokotnimi okni veliko ožja in višja. Zvonik ima piramidasto streho, krito s skodlami.[11] V zgornjem nadstropju ima na vseh straneh biforna okna, nad katerimi je na vzhodni in severni strani tudi ura, na vrhu pa stene zaključujejo naslikane obrobe, ki so rekonstrukcija obrob iz 16. stoletja.[12]

Prvotna cerkev je bila zgrajena v 12. ali 13. stoletju in je poleg ohranjenega pravokotnega prezbiterija z banjastim obokom imela še ladjo z ravnim stropom.[13] Po navedbi Marijana Zadnikarja se je prezbiterij v ladjo odpiral s polkrožnim lokom, ki pa ni imel poudarjene slavoločne stene.[14] Ladja srednjeveške cerkve in od nje nižji prezbiterij sta imela vsak svojo sedlasto streho, krito ali s skodlami ali s skrilom.[15] Rok Poles dopušča možnost, da je cerkev že prvotno imela tudi zvonik, ki naj bi bil nekoliko nižji od današnjega.[16] Od prvotne stavbe so se ohranili tudi ostanki strehe prezbiterija v zvoniku, nad njimi pa tudi prvotni omet zunanje vzhodne stene romanske ladje in del njene strehe.[17]

Prvotni prezbiterij je bil torej v pritličnem delu zvonika. Na sredini vzhodne stene je ohranjeno srednjeveško okno s polkrožnim zaključkom, v severni steni pa je prvotni vhodni portal.[18] Prostor v celoti krasijo stenske poslikave iz okoli leta 1340. Obok je poslikan s simboli štirih evangelistov in Kristusom Pantokratorjem, na vzhodni steni je prizor smrti sv. Mohorja in Fortunata, na južni in severni steni pa sta bili vrsti apostolov v arhitekturnih nišah. V 16. stoletju so cerkvi nad prezbiterijem dozidali današnji zvonik. O točnem letu te nadzidave je stroka razdvojena med letnico 1535, ki je naslikana na zunanjščini zvonika nad vzhodnim oknom v pritličju, in leto 1579, ki se omenja v pisnem viru kot leto, v katerem so si tržani izposodili apno za gradnjo stolpa.[19]

Do večjih prezidav je prišlo leta 1776, ko so podrli celotno cerkev razen zvonika in zgradili novo sakralno stavbo v obliki, kot je vidna danes.[20] Čeprav arhitekt stavbe ni znan, Metoda Kemperl dopušča možnost, da bi lahko šlo za delo Leopolda Tušingerja (deloval med letoma 1770 in 1815).[21] Nejasno pa ostaja, ali je bila prvotna ladja podrta že pred tem, saj v literaturi brez navedbe vira preberemo, da je leta 1580 srednjeveško cerkev nadomestila večja.[22] Rok Poles je s pomočjo dveh zapisov iz leta 1776 in 1789 ovrgel teorijo Marijana Zadnikarja, da je prezbiterij sedanje cerkve preostanek neke kasnejše ladje.[23]

Z izgradnjo nove ladje in prezbiterija se je namembnost starega prezbiterija spremenila; s pregradno steno so ga ločili od osrednjega dela cerkve in ga uporabili kot zakristijo.[24] Hkrati so na južni steni starega prezbiterija naredili nov portal, kar je omogočilo, da je bila nova zakristija dostopna tudi z zunanje strani.[25] V času baroka je bil stari prezbiterij na novo ometan in poslikan.[26] V naslednjih dveh stoletjih je sledilo še nekaj manjših prezidav. V 19. stoletju je bila tako povišana in razširjena zakristija, cerkvi pa je bil nadzidan oratorij.[27] Sedanjo podobo je cerkev dobila šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bile izvedene še zadnje prezidave.[28]

________________________________________

[1] STOPAR 1999, p. 98. Za osnovne podatke o cerkvi gl. https://eid.gov.si/#!/enota/3436 (24. 8. 2022).
[2] Za podroben opis, tehnične risbe, tloris in narise sedanje cerkve in njenih preteklih zasnov gl. POLES 1998.
[3] Za podrobnejši opis zvonika gl. CURK 1967, p. 38; HÖFLER 2004, p. 224. Za domnevne prereze šoštanjske cerkve v času romanike, gotike, baroka in konca 20. stoletja gl. POLES 1998, pp. 390–391.
[4] POLES 1998, p. 385, je tloris cerkve označil kot »štirilist z ravno posnetimi loki«.
[5] CURK 1967, p. 38.
[6] POLES 1998, p. 386.
[7] POLES 1998, p. 387.
[8] POLES 1998, p. 386.
[9] CURK 1967, p. 38; POLES 1998, p. 393.
[10] POLES 1998, p. 393. CURK 1967, p. 38, na jugozahodnem delu zunanjščine omenja močan zunanji opornik, ki ga cerkev danes nima.
[11] POLES 1998, pp. 383, 393 (n. 41).
[12] POLES 1998, p. 383.
[13] Tone Ravnikar domneva, da je šoštanjska cerkev obstajala že okoli leta 1200 (RAVNIKAR 1998, p. 244) oziroma že ob koncu 12. stoletja (RAVNIKAR 1999, p. 178; RAVNIKAR 2011 b, pp. 58, 81). STOPAR 1999, p. 98, je njen nastanek umestil v 12. ali zgodnje 13. stoletje, ostali avtorji pa njen nastanek postavljajo v 13. stoletje. Marijan Zadnikar (ZADNIKAR 1970, p. 74; ZADNIKAR 1982, p. 327) je nastanek cerkve postavil le v 13. stoletje, SORE 1976, p. 438, je čas nastanka prvotne cerkve postavil v obdobje okoli leta 1250, SAPAČ 2021, pp. 552–553, pa njen nastanek postavlja v 13. stoletje, in sicer zaradi šilastoločne oblike ohranjenega okna na vzhodni steni prvotnega prezbiterija, pri tem pa dopušča možnost, da je cerkev nastala šele v drugi polovici stoletja, saj so bile romanske značilnosti v sakralni arhitekturi v tem času še vedno močno prisotne.
[14] ZADNIKAR 1953, p. 28; POLES 1998, p. 378.
[15] POLES 1998, p. 378.
[16] Rok Poles pri tem citira Marijana Zadnikarja, a brez navedbe konkretnega vira. Ob pregledu literature je bilo ugotovljeno, da gre pri citiranem za izsek iz Zadnikarjevih zapiskov iz leta 1951: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino (INDOK center), M. Zadnikar, Zapiski IV, 1951, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1213.html (24. 8. 2022). Marijan Zadnikar je v navedenih zapiskih namreč navedel, da so v 16. stoletju povišali tudi zvonik, ki je prvotno v višino meril le okoli 10 metrov. POLES 1998, p. 384 (n. 19), je mnenja, da bi obstoj starejšega zvonika lahko dokazoval na podstrešju vidni belež na zahodni zunanji steni zvonika na mestu, kjer je stena že bila pod streho gotske ladje. Za podrobnejšo razlago možnosti obstoja zvonika pred 16. stoletjem gl. POLES 1998, p. 384 (n. 19).
[17] POLES 1998, p. 378 (n. 4). O ohranjenem delu strehe prvotne ladje je pisal že Marijan Zadnikar leta 1951 v svojih zapiskih: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, M. Zadnikar, Zapiski IV, 1951, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1212.html (24. 8. 2022). Marijan Zadnikar (ZADNIKAR 1970, p. 35; ZADNIKAR 1982, p. 338) je na primeru šoštanjske cerkve izpostavil tudi zakoreninjenost kornega zvonika v slovenskem prostoru.
[18] ZADNIKAR 1982, p. 326; POLES 1998, p. 378.
[19] STOPAR 1999, p. 98, je zapisal, da je bil zvonik sezidan že leta 1535 in da se letnica nanaša na poslikavo zvonika (cf. STOPAR 1982, p. 232), k čemur se nagiba tudi SAPAČ 2021, p. 553. Nasprotno pa OROŽEN 1884, pp. 397–398, ZADNIKAR 1982, p. 325, in RAVNIKAR 2008, s. p., izgradnjo zvonika postavljajo v leto 1579, ko se v pisnem viru omenja posojilo apna tržanom. POLES 1998, pp. 383 (n. 15), 394, navaja, da nad oknom naslikana letnica čas gradnje zvonika postavlja pod vprašaj. Pri tem v nasprotju z drugimi avtorji naslikano letnico bere kot 1575, hkrati pa dopušča tudi možnost, da gre za letnico 1535. CURK 1967, p. 40, v navezavi na zidavo zvonika navaja letnico 1580, vendar pri tem ne navaja vira, po katerem naj bi bil ta podatek prevzet.
[20] ZADNIKAR 1953, pp. 26–27; STOPAR 1999, p. 98. BADOVINAC 1988, p. 324, piše, da je bila barokizacija cerkve zaključena do leta 1737. Na gradnjo nove cerkve leta 1776 je opozarjala letnica nad glavnim vhodom, gl. JANISCH 1885, p. 849; ZADNIKAR 1953, p. 26; POLES 1998, p. 387.
[21] KEMPERL 2007, p. 131.
[22] SORE 1976, p. 438, je objavil zapis, ki se lahko razume, kot da je bila cerkev podrta in nato na novo zgrajena kar dvakrat: »Od stare romanske stavbe je ohranjeno pritličje zvonika s freskami iz zač. 14. stol. To cerkev so namreč 1580 nadomestili z drugo, večjo cerkvijo, ki pa so jo 1776 tudi podrli.« ZADNIKAR 1953, p. 27, je v prvem poročilu o odkritju poslikav pisal o tem, da je bila nova ladja prvotnemu prezbiteriju najprej prizidana v 16. stoletju, nato skoraj v celoti podrta in nadomeščena leta 1776, vendar pri tem ni navedel letnice 1580, prav tako je ne omenja v svojih mlajših besedilih (ZADNIKAR 1959, pp. 216–217; ZADNIKAR 1982, pp. 325–327). Da je bila cerkev na novo zgrajena že leta 1580, sta povzela CURK 1967, p. 40; ZIMMERMANN 1996, p. 225.
[23] POLES 1998, pp. 385–386 (n. 23).
[24] POLES 1998, p. 387.
[25] POLES 1998, p. 387.
[26] POLES 1998, p. 385.
[27] SORE 1976, p. 438; POLES 1998, p. 390.
[28] POLES 1998, p. 393. V cerkev je bil prenesen tudi del baročne opreme iz porušene župnijske cerkve sv. Mihaela. Za opremo cerkve gl. predvsem POLES 1998, pp. 391–393.

Stanje raziskav z bibliografijo

Na gotske poslikave šoštanjske cerkve sv. Mohorja in Fortunata so raziskovalci postali pozorni ob sistematičnem raziskovanju romanske arhitekture v Sloveniji v sredini 20. stoletja.[1] Prvi opis in prvo datacijo takrat še skoraj povsem zakrite poslikave zasledimo v terenskih zapiskih Marijana Zadnikarja iz leta 1951, v katerih je tedaj odkriti del poslikave na južnem delu vzhodne stene identificiral kot figuro sv. Mohorja in prizor iz njegovega mučeništva,[2] kar je nato objavil v konservatorskem poročilu leta 1953.[3] Po predstavitvi ikonografije je poslikavo umestil v prvo polovico 14. stoletja. Slogovno jo je povezal z upodobitvijo mučeništva sv. Janeza Krstnika na vzhodni steni pod zvonikom cerkve sv. Marjete v Liedingu na Koroškem.[4] Gre za poslikavo, ki je nastala okoli let 1340–1350.[5] S tem je opozoril na prodor vplivov z (današnje) avstrijske Koroške na (danes) slovensko Štajersko.[6] Leta 1955 je Marijan Zadnikar skupaj z Ivanom Komeljem v konservatorskem poročilu o opravljenih delih na umetnostnih spomenikih v letih 1953 in 1954 prvič omenil tudi figuro na severnem delu vzhodne stene prezbiterija. Pisca sta jo pogojno identificirala kot sv. Fortunata, hkrati pa sta prvič opisala naslikani arhitekturni okvir, v katerega so postavljeni apostoli.[7] Tedaj je bilo na oboku že mogoče razpoznati tudi naslikane simbole evangelistov, na podlagi katerih sta Ivan Komelj in Marijan Zadnikar pravilno sklepala, da je bil na oboku naslikan tudi Kristus, čeprav je tega takrat še zakrivala baročna poslikava iz 17. stoletja.[8] Nekaj besed sta namenila tudi tehnični plati poslikave in jo časovno umestila na začetek 14. stoletja.[9] Prvi podrobnejši opis poslikave ob njenem dokončnem odkritju in restavriranju leta 1956 najdemo v zapiskih Marijana Zadnikarja,[10] dve leti zatem pa je svoja opažanja objavil v konservatorskem poročilu.[11] Od vzorov oziroma primerjalnih spomenikov tako po tehnični kot po ikonografski plati je od koroških spomenikov poleg poslikave v Liedingu navedel še Šentpavel, kot prvi pa je omenil tudi muzicirajočega angela na oboku, za katerega je dopustil možnost, da je bil prvotno del prizora Marijinega kronanja. Na to misel ga je napeljala naslikana skrinja, ki bi bila lahko Marijin prestol.[12] V letih 1966 in 1972 je o šoštanjski poslikavi ponovno pisal tudi Ivan Komelj, ki pa je obakrat le povzel najpomembnejše ugotovitve o ikonografiji, slogu in dataciji.[13] V preglede srednjeveškega slikarstva na ozemlju današnje Slovenije je šoštanjsko poslikavo vključil tudi France Stele. Prepoznal je zgodnjegotski risarski slog[14] in poudaril izvedbo v starejši slikarski tehniki, pri kateri se zmočen zid večkrat prepleska s finim beležem.[15] Leta 1996 je poslikavo opisala tudi Tanja Zimmermann, ki je kot prva plast poslikave z muzicirajočim angelom prepoznala kot mlajšo od preostalega dela poslikav v prezbiteriju.[16] Opise je dve leti kasneje nekoliko razširil in s shemami stenskih poslikav dopolnil Rok Poles v monografiji o Sakralni dediščini Šaleške doline.[17] V sklopu pregleda slovenskih srednjeveških fresk je podrobnejši opis šoštanjskih poslikav leta 2004 objavil tudi Janez Höfler in posebno pozornost namenil mlajši upodobitvi angela na oboku.[18] Krajši opis brez novih dognanj najdemo še v knjižici Toneta Ravnikarja z naslovom Šaleška dolina med 10. in 17. stoletjem,[19] predstavitev poslikave pa je vključil tudi v monografijo Zgodovina Šoštanja 1, v kateri je njen nastanek časovno povezal z ustanovitvijo trga Šoštanj.[20] Pod njegovim peresom je nastalo tudi besedilo, v katerem v okviru obravnave srednjeveškega trga Šoštanj v krajšem odstavku tematizira tudi financiranje nastanka poslikav v starem prezbiteriju. Poudaril je, da je malo verjetno, da bi denarna sredstva za poslikavo prispevali tamkajšnji tržani.[21] Šoštanjske poslikave so opisane tudi v diplomski nalogi Teje Jeraj, v kateri je obravnavana cerkev sv. Mohorja in Fortunata, vendar do novih dognanj v povezavi s stenskimi poslikavami ni prišla.[22]

BADOVINAC 1988
Bogdan BADOVINAC, Šoštanj, Varstvo spomenikov, 30, 1988, p. 324.

BADOVINAC 2006
Bogdan BADOVINAC, Šoštanj. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata, Varstvo spomenikov. Poročila, 42, 2006, pp. 165–166.

BADOVINAC 2012
Bogdan BADOVINAC, Šoštanj. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata, Varstvo spomenikov. Poročila, 47, 2012, p. 160.

BLAZNIK 1988
Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, Maribor 1988 (Historična topografija Slovenije, 2).

BRIŠNIK 2006
Danijela BRIŠNIK, Šoštanj. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata, Varstvo spomenikov. Poročila, 39–41, 2006, p. 212

BRIŠNIK 2017
Danijela BRIŠNIK, Novi arheološki paberki Šaleške doline, Šaleški razgledi, 15, 2017, pp. 75–102.

BRIŠNIK, BUTINA 2010
Danijela BRIŠNIK, Eva BUTINA, Šoštanj. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata, Varstvo spomenikov. Poročila, 46, 2010, pp. 365–366.

CURK 1967
Jože CURK, Topografsko gradivo. 3: Sakralni spomeniki na območju občine Velenje, Celje 1967.

CURK 1991
Jože CURK, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja, Maribor 1991.

GOLEC 2021
Boris GOLEC, Šoštanj v stoletjih trške avtonomije, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 69/3, 2021, pp. 425–472.

HAUPTMANN 1935
Ljudmil HAUPTMANN, Grofovi Višnjegorski, Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Razred filologičko-historički i filosofičko-juridički, 112/250, 1935, pp. 216–239.

HÖFLER 2004
Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 4: Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004.

HÖFLER 2016
Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 2016², dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-XT3D6JUK.

HRIBERNIK 1930
Franc HRIBERNIK, Mesto Šoštanj. Zgodovinski opis. Župnija sv. Mihaela. Šole, Šoštanj 1930.

HRIBERNIK 1998
Franc HRIBERNIK, Mesto Šoštanj. Zgodovinski opis, v: Franc Hribernik, Mesto Šoštanj. Zgodovinski opis (ed. Tone Ravnikar), Šoštanj 1998, pp. 17–210.

JANISCH 1885
Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Mit historischen Notizen und Anmerkungen, 3, Graz 1885.

JERAJ 2018
Teja JERAJ, Podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Šoštanju, Ljubljana 2018 (tipkopis diplomskega dela).

KEMPERL 2007
Metoda KEMPERL, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 2007 (Historia Artis).

KOMELJ 1966
Ivan KOMELJ, Šoštanj, Varstvo spomenikov, 10, 1966, p. 68.

KOMELJ 1972
Ivan KOMELJ, Zgoščen pregled restavratorske dejavnosti Zavoda za spomeniško varstvo SR Slovenije v letih 1950–1971, Varstvo spomenikov, 16, 1972, pp. 41–50.

KOMELJ, ZADNIKAR 1955
Ivan KOMELJ, Marijan ZADNIKAR, Konservatorska poročila za leti 1953 in 1954. Umetnostni spomeniki, Varstvo spomenikov, 5, 1955, pp. 141–160.

KRAJNC 2001
Jože KRAJNC, Romanski vhod, tlakovanje, nove freske. Vznemirljiva najdba v šoštanjski farni cerkvi, Večer, 57/221, 25. 9. 2001, p. 17.

OROŽEN 1884
Ignacij OROŽEN, Das Bisthum und die Diözese Lavant. 5: Dekanat Schallthal, Graz 1884.

POLES 1998
Rok POLES, Sv. Mohor in Fortunat. Šoštanj, Sakralna dediščina Šaleške doline. Zbirka topografskih predstavitev cerkva v Šaleški dolini s kronološkim uvodom in z interpretacijami del (edd. Rok Poles, Marjana Gmajner Korošec, Nika Lalek), Velenje 1998 (Dom in misel), pp. 376–397.

POLES 2015
Rok POLES, Stopetkrat o Šoštanju v enem odstavku. Ob 20. obletnici ustanovitve nove Občine Šoštanj, ob 660. obletnici prve omembe trga Šoštanj in v pričakovanju 105. obletnice pridobitve mestnih pravic, Šoštanj 2015.

RAVNIKAR 1992
Tone RAVNIKAR, Šoštanjski vitezi ali vitezi iz Šoštanja v 13. stoletju?, Šaleški razgledi, 8, 1992, pp. 40–53.

RAVNIKAR 1998
Tone RAVNIKAR, Nekaj dopolnil k Hribernikovi zgodovini Šoštanja, v: Franc Hribernik, Mesto Šoštanj. Zgodovinski opis (ed. Tone Ravnikar), Šoštanj 1998, pp. 213–260.

RAVNIKAR 1999
Tone RAVNIKAR, Vzhodna polovica Šaleške doline v srednjem veku, Velenje. Razprave o zgodovini mesta in okolice (ed. Tone Ravnikar), Velenje 1999, pp. 164–202.

RAVNIKAR 2005
Tone RAVNIKAR, Šaleška dolina med 10. in 17. stoletjem, Velenje 2005 (Muzejski kolaž, 6).

RAVNIKAR 2008
Tone RAVNIKAR, Po poteh reformacije v Šaleški dolini, Velenje 2008 (Muzejski kolaž, 8).

RAVNIKAR 2009
Tone RAVNIKAR, Pozdrav iz Šoštanja. Mesto na starih razglednicah, Šoštanj 2009.

RAVNIKAR 2011 a
Tone RAVNIKAR, Pozdrav iz Šoštanja. Mesto na starih razglednicah, Šoštanj 2011.

RAVNIKAR 2011 b
Tone RAVNIKAR, Zgodovina Šoštanja, 1, Šoštanj 2011.

RAVNIKAR 2021
Tone RAVNIKAR, Trg Šoštanj v srednjem veku, Kronika. Iz zgodovine Šoštanja, 69/3, 2021, pp. 411–424.

SAPAČ 2021
Igor SAPAČ, Grad in dvorca v Šoštanju. Arhitekturnozgodovinski oris, Kronika. Iz zgodovine Šoštanja, 69/3, 2021, pp. 533–618.

SORE 1976
Anton SORE, Šoštanj, Krajevni leksikon Slovenije (ed. Roman Savnik), 3, Ljubljana 1976, pp. 437–439.

STELE 1969
France STELE, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969.

STELE 1972
France STELE, Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972 (Ars Sloveniae).

STOPAR 1965
Ivan STOPAR, Šoštanj, Varstvo spomenikov, 9, 1965, p. 246.

STOPAR 1982
Ivan STOPAR, Šoštanj, Varstvo spomenikov, 24, 1982, p. 232.

STOPAR 1999
Ivan STOPAR, Šoštanj. Umetnostni spomeniki, Enciklopedija Slovenije (ed. Dušan Voglar), 13, Ljubljana 1999, pp. 98–99.

URLEP 2021
Lilijana URLEP, Kako je trg Šoštanj v obdobju jožefinskih cerkvenih reform skoraj dobil samostojno župnijo. Izsek iz cerkvenoupravne zgodovine trga Šoštanj, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 69/3, 2021, pp. 673–686.

VOŠNAK 1872
Laurentius VOŠNAK, Liber Memorabilum parochiae s. Michaelis prope Schönstein [Župnijska kronika], 1872 (razmnoženo kot kopija).

ZADNIKAR 1953
Marijan ZADNIKAR, Dvojno odkritje v Šoštanju, Varstvo spomenikov, 4, 1953, pp. 26–29.

ZADNIKAR 1958
Marijan ZADNIKAR, Šoštanj, Varstvo spomenikov, 6, 1958, pp. 117–119.

ZADNIKAR 1959
Marijan ZADNIKAR, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959.

ZADNIKAR 1970
Marijan ZADNIKAR, Romanska umetnost, Ljubljana 1970 (Ars Sloveniae).

ZADNIKAR 1982
Marijan ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture, Ljubljana 1982.

ZIMMERMANN 1995
Tanja ZIMMERMANN, Stensko slikarstvo poznega 13. in zgodnjega 14. stoletja, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 221–223.

ZIMMERMANN 1996
Tanja ZIMMERMANN, Stensko slikarstvo poznega 13. in 14. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1996 (tipkopis doktorske disertacije).

________________________________________

[1] ZADNIKAR 1982, p. 327.
[2] Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, M. Zadnikar, Zapiski IV, 1951, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1212.html (24. 8. 2022) in M. Zadnikar, Zapiski IV, 1951, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1213.html (24. 8. 2022). Kot sledi iz zapisa Roka Polesa (POLES 1998, p. 391), je poslikavo poznal tudi France Stele, vendar v svojih terenskih zapiskih Stele te cerkve ne opisuje. Njegov priimek le v opombi v svojih zapiskih leta 1951 omenja Marijan Zadnikar, kar pa bi se – zaradi nenavedenih letnic, ki bi usmerjale na objavljeno besedilo – lahko nanašalo le na ustno informacijo Franceta Steleta Marijanu Zadnikarju.
[3] ZADNIKAR 1953, pp. 26–29.
[4] ZADNIKAR 1953, p. 28; ZADNIKAR 1982, p. 326.
[5] ZADNIKAR 1953, p. 28; ZIMMERMANN 1995, p. 221; POLES 1998, p. 378; HÖFLER 2004, p. 226.
[6] Cf. ZIMMERMANN 1995, p. 221.
[7] KOMELJ, ZADNIKAR 1955, pp. 155–156.
[8] KOMELJ, ZADNIKAR 1955, p. 156.
[9] KOMELJ, ZADNIKAR 1955, pp. 155–156. Podatke, objavljene v poročilu Ivana Komelja in Marijana Zadnikarja (KOMELJ, ZADNIKAR 1955, pp. 155–156), je mogoče najti tudi v Zadnikarjevih zapiskih iz istega leta: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, M. Zadnikar, Zapiski XXXI, 1955, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1214.html (24. 8. 2022).
[10] Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, M. Zadnikar, Zapiski XXXVII, 9. 8. 1956, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1211.html (24. 8. 2022); ZADNIKAR 1958, pp. 118–119.
[11] ZADNIKAR 1958, pp. 117–119.
[12] ZADNIKAR 1958, pp. 118–119.
[13] KOMELJ 1966, p. 68; KOMELJ 1972, p. 45.
[14] STELE 1969, p. 134; STELE 1972, pp. 8, 10.
[15] STELE 1969, p. 10.
[16] HÖFLER 2004, pp. 224, 226.
[17] HÖFLER 2004, p. 224.
[18] HÖFLER 2004, pp. 224–227.
[19] RAVNIKAR 2005, s. p.
[20] RAVNIKAR 2011 b, pp. 92–94.
[21] RAVNIKAR 2021, p. 418.
[22] JERAJ 2018, pp. 8–13.

Pisni in likovni viri

Pisni in likovni viri za srednjeveške poslikave šoštanjske cerkve zaenkrat niso znani.[1]

________________________________________

[1] POLES 1998, p. 383 (n. 14), navaja, da na celjski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije hranijo dve fotografiji dveh večjih fragmentov stenske poslikave iz šoštanjske cerkve sv. Mohorja in Fortunata, kar pa je pisec s primerjavo fotografij in poslikav v cerkvi zavrnil in zaključil, da na fotografijah ni stenskih poslikav iz te cerkve.

Restavratorski in obnovitveni posegi

Srednjeveške stenske poslikave so bile v romanskem prezbiteriju delno odkrite leta 1951,[1] ko sta ponovno postala vidna figura sv. Mohorja in prizor njegovega mučeništva.[2] Odkrivanje se je nadaljevalo v letih 1953 in 1954, ko so na plano prišle tudi poslikava severnega dela vzhodne stene, naslikane arkade na severni in južni steni prezbiterija in simboli evangelistov na oboku.[3] Odkrivanje se je zaključilo leta 1956, ko je Maks Kavčič snel še baročno poslikavo, ki je na oboku prekrivala srednjeveško podobo Kristusa Pantokratorja.[4] Po obnovi starega prezbiterija je bil ta kljub nasprotovanju zavoda za spomeniško varstvo po navedbi Roka Polesa uporabljen kot ropotarnica in toplotna podpostaja.[5] V šestdesetih letih je nato župnijski urad s soglasjem takratnega celjskega zavoda za spomeniško varstvo nameraval odpreti pregradno steno med zvonikom in glavno ladjo, da bi s tem omogočili boljši dostop do srednjeveških stenskih poslikav v prvotnem prezbiteriju.[6] Do izvedbe teh načrtov ni prišlo zaradi tehničnih ovir, ki pa v konservatorskem poročilu Ivana Komelja niso natančneje opredeljene.[7] Zadnja večja prezidava cerkve sega v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so notranjost ladje poskusili prilagoditi oltarjema, ki sta bila v cerkev prenesena iz porušene župnijske cerkve sv. Mihaela.[8] Tone Ravnikar in Rok Poles izpostavljata, da so tedaj potekale tudi razprave o morebitni rušitvi cerkve sv. Mohorja in Fortunata, med katero bi prizanesli zvoniku, na mestu stare pa bi zgradili novo župnijsko cerkev, vendar so nato ostali »le« pri prezidavah.[9] Zadnji restavratorski poseg je na poslikavah v prezbiteriju leta 2001 izvedel Ervin Potočnik, ki je plombe iz leta 1956 zamenjal z novimi. Označil jih je s črtkanim nanosom barve; kjer je bilo potrebno, je dodal tudi retuše, ki so v primerjavi z originalom barvno svetlejše.[10] Med odstranjevanjem ometov je bil tedaj odkrit polkrožni severni vhod v prezbiterij z ohranjenim ajdovim zrnom na desnem podboju.[11] Delo je vodila celjska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, odgovorni konservator pa je bil Bogdan Badovinac.[12] V sklopu teh restavratorskih del so odkrili tudi dele sten prezbiterija ob tleh, do katerih so prišli po odstranitvi zasutja.[13] S tem so stenske poslikave zaščitili.[14] Z namenom obnove hodnih površin starega prezbiterija je bil 29. avgusta 2002 arheološko očiščen estrih. Pri tem so odkrili dva delno ohranjena nivoja hodne površine in dva odlomka srednjeveške keramike, od katerih je bil eden prepoznan kot ustje, najverjetneje lonca iz 12. ali 13. stoletja.[15] V letu 2008 je celjska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije nadaljevala z arheološkimi sondažnimi raziskavami v pritličju zvonika za potrebe nove hodne površine,[16] leta 2010 pa je bil v tem prostoru položen estrih.[17]

________________________________________

[1] HÖFLER 2004, p. 224. Pri ZIMMERMANN 1996, p. 225, je zapisano, da so stenske poslikave odkrivali v letih 1951 in 1952, POLES 1998, p. 391, pa navaja, da se je Marijan Zadnikar leta 1951 zgolj zavzel za njihovo odkrivanje.
[2] Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, M. Zadnikar, Zapiski IV, 1951, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1212.html (24. 8. 2022).
[3] Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, M. Zadnikar, Zapiski XXXI, 1955, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1214.html (24. 8. 2022); KOMELJ, ZADNIKAR 1955, pp. 155–156.
[4] ZADNIKAR 1958, p. 118.
[5] POLES 1998, p. 392.
[6] STOPAR 1965, p. 246.
[7] STOPAR 1965, p. 246.
[8] RAVNIKAR 1998, p. 245.
[9] POLES 1998, p. 393; RAVNIKAR 1998, p. 245. O rušitvi cerkve se je razpravljalo, ko se je leta 1967 izvedelo, da bo zaradi rudarjenja porušena župnijska cerkev sv. Mihaela v Družmirju (POLES 1998, p. 393).
[10] BADOVINAC 2006, pp. 165–166. KRAJNC 2001, p. 17, v svojem prispevku v časniku Večer prinaša podatek, da je pri restavriranju sodelovala tudi restavratorka Irena, soproga Ervina Potočnika. RAVNIKAR 2005, s. p., navaja, da naj bi Ervin Potočnik poslikave restavriral šele v letih 2003 in 2004.
[11] BADOVINAC 2006, p. 166.
[12] KRAJNC 2001, p. 17.
[13] HÖFLER 2004, p. 224.
[14] HÖFLER 2004, p. 224.
[15] BRIŠNIK 2006, p. 212.
[16] BRIŠNIK, BUTINA 2010, pp. 365–366; BRIŠNIK 2017, p. 92.
[17] BADOVINAC 2012, p. 160; BRIŠNIK 2017, p. 93.

Galerija

Pokaži več

Tloris s poslikavami

Šoštanj, Podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata, 2024 (nazadnje posodobljeno 18. 2. 2025). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/spomenik/cerkev-sv-mohorja-in-fortunata-2/ (23. 9. 2026).

Piškotek	Vrsta	Trajanje	Opis
_ga	Ne-nujen	2 leti	Ta piškotek namesti Google Analytics. Piškotek se uporablja za izračun podatkov o obiskovalcih, sejah, kampanjah in spremljanje uporabe spletnega mesta za poročilo o analitiki spletnega mesta. Piškotki anonimno shranjujejo informacije in dodelijo naključno ustvarjeno številko za prepoznavanje edinstvenih obiskovalcev.
_gat	Ne-nujen	1 minuto	Google s tem piškotkom razlikuje uporabnike.
_gid	Ne-nujen	1 dan	Ta piškotek namesti Google Analytics. Piškotek se uporablja za shranjevanje informacij o tem, kako obiskovalci uporabljajo spletno mesto, in pomaga pri ustvarjanju analitičnega poročila o tem, kako deluje spletno mesto. Zbrani podatki, vključno s številom obiskovalcev, virom, od kod prihajajo, in strani so se anonimno prikazali.
cookielawinfo-checkbox-necessary	Nujen	1 leto	Ta piškotek nastavi vtičnik GDPR Cookie Consent. Piškotki se uporabljajo za shranjevanje soglasja uporabnika za piškotke v kategoriji "Nujno".
cookielawinfo-checkbox-non-necessary	Nujen	1 leto	Ta piškotek nastavi vtičnik GDPR Cookie Consent. Piškotki se uporabljajo za shranjevanje soglasja uporabnika za piškotke v kategoriji "Ne-nujno".
CookieLawInfoConsent	Nujen	1 year	Piškotek se uporablja za shranjevanje povzetka privolitve za uporabo piškotkov. Ne hrani nobenih osebnih podatkov.
PHPSESSID	Nujen	Seja	Piškote hrani podatke o uporabnikovi seji in uporabnikom omogoča, da se njihovi vnosi hranijo med časom obiska spletne strani.
pll_language	Nujen	1 leto	S tem piškotkom si zapomnimo izbiro uporabnika glede jezika.
show_preloader_once	Nujen	Seja	S tem piškotkom si zapomnimo uporabnikov prvi obisk.
viewed_cookie_policy	Nujen	1 leto	Piškotek se uporablja za shranjevanje, ali ste se strinjali z uporabo piškotkov ali ne. Ne hrani nobenih osebnih podatkov.