Muta

Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika

EŠD: 680

Seznam poslikav

1. faza (Muta, rotunda sv. Janeza Krstnika) right-arrow

Rotunda sv. Janeza Krstnika velja za najstarejšo cerkev na Muti.[1] V beležkah lavantinskega škofa Franca Gašperja Stadiona (1673–1704) najdemo zapis, da naj bi cerkev, kot je nekdaj sporočal napis v njeni notranjščini, leta 1058 posvetil papež Leon IX. (1002–1054).[2] Znano je, da je leta 1052 potoval v Nemčijo z namenom posredovanja med nemškim cesarjem in ogrskim kraljem, ob tem pa je posvetil tudi številne cerkve.[3] To je bilo njegovo zadnje izmed treh potovanj prek Alp.[4] Zaradi datacije zadnjega potovanja in dejstva, da je papež Leon umrl že leta 1054, letnica 1058 ne more biti resnična.[5] Dodatno k temu Janez Höfler tudi navaja, »da je zelo malo verjetno, da bi ga [papeža] pot vodila skozi ta del Dravske doline«.[6] Z omenjeno posvetitvijo cerkve se je leta 1875 v svoji obravnavi župnij lavantinske škofije ukvarjal tudi Ignacij Orožen.[7] Sklepal je, da če je papež res posvetil cerkev, je bilo to lahko zgolj leta 1052.[8]

Čeprav je podatek o omenjeni posvetitvi cerkve vprašljiv, je kljub temu sreda 11. stoletja najverjetnejši čas, v katerem je cerkev nastala kot krstna kapela, kar je bilo še pred ustanovitvijo drugih cerkva na tem območju.[9] Na to kažeta njen patrocinij in njen zemljepisni položaj na skrajnem vzhodnem koncu labotske pražupnije.[10]

V srednjeveških pisnih virih se cerkev omenja leta 1271, ko je Sigfrid Marenberški radeljskim nunam podelil nekaj posesti.[11] Pri tem je dodana tudi obveznost, da redovnice bratom viljemitom, ki prebivajo pri Sv. Janezu (fratribus Wilhalmitis ad sanctum Iohannem residentibus), odstopijo določeno posest, ki je imela vrednost 10 mark pfeningov.[12] Asketski meniški red viljemitov so na Muti okoli leta 1290 nasledili avguštinci eremiti, ki so sprva morali bivati prav pri rotundi, dokler niso na Muti postavili svojo cerkev z istim patrocinijem sv. Janeza Krstnika.[13] Naslednjič se cerkev posredno omenja šele leta 1441 v fevdnih knjigah celjskih grofov.[14]

________________________________________

[1] HÖFLER 2016, p. 70.
[2] JANISCH 1878, p. 600; ZADNIKAR 1990, pp. 6–7; HÖFLER 2004, p. 144; HÖFLER 2016, p. 70.
[3] OROŽEN 1875, p. 116; JANISCH 1878, p. 600; ZADNIKAR 1990, pp. 6–8; HÖFLER 2004, p. 144; HÖFLER 2016, p. 70.
[4] HÖFLER 2016, p. 70.
[5] HÖFLER 2016, p. 70.
[6] HÖFLER 2016, p. 70. O papeževi posvetitvi cerkve beremo tudi v rokopisu Beytrag zu einer steiermärkischen Kirchengeschichte Simona Povodna iz leta 1823, ki je, sledeč Francetu Steletu, zapisal, »da je glasom nekega ondotnega napisa to cerkev posvetil sam papež Leo IX. (1049–1055)«, citirano po STELE 1926, p. 51; gl. tudi Zgodovinski arhiv Ptuj, Simon Povoden, Beytrag zu einer steiermärkischen Kirchengeschichte, 1823, p. 327.
[7] OROŽEN 1875, pp. 115–117.
[8] OROŽEN 1875, p. 116; ZADNIKAR 1990, pp. 7–8.
[9] HÖFLER 2004, p. 144; HÖFLER 2016, p. 70.
[10] HÖFLER 2004, p. 144; HÖFLER 2016, p. 70.
[11] HÖFLER 2016, p. 70.
[12] HÖFLER 2016, p. 70. Za prepis dokumenta v latinskem izvirniku gl. CHMEL 1849, p. 127, no. CXI.
[13] O avguštincih eremitih na Muti gl. SKITEK 2020.
[14] ZADNIKAR 1990, p. 6.

Pri obravnavani cerkvi gre za eno izmed redkih ohranjenih romanskih rotund v Sloveniji.[1] Romanskemu okroglemu ladijskemu prostoru je na vzhodnem delu dodan gotski prezbiterij s triosminskim zaključkom.[2] Tako kot prezbiterij ima tudi ladja lesen kasetiran strop.[3] Cerkev ima štiri okna, od katerih je polkrožno okno, ki je podobno prvotnemu romanskemu, v zahodnem delu ladje, v prezbiteriju pa so tri gotska okna.[4] Ladjo pokriva stožčasta s skodljami krita streha s stolpičem.[5] Na zunanji strani ladijskega dela cerkve je postavljen pokrit lesen obhod, na južni strani rotunde pa je romanski portal, ob katerem je vzidana antična spolija.[6]

Cerkev je bila najverjetneje postavljena že v 11. stoletju, domnevno sprva kot krstna kapela.[7] Na mestu gotskega prezbiterija je bila prvotno polkrožno zaključena apsida, njeni romanski temelji so bili odkriti in prezentirani leta 1983.[8] V izvorni obliki je torej cerkev na vzhodni strani imela polkrožni zaključek.[9] Ob koncu 13. stoletja ali v zgodnjem 14. stoletju je cerkev dobila šilast slavolok in zgodnjegotski prezbiterij, ki je bil tudi poslikan.[10] Tudi zunanjščina prezbiterija je imela nekdaj slikarski okras, od katerega pa se je do danes najbolje ohranila freska na severovzhodni poševnici prezbiterija.[11] Ko so cerkev med letoma 1983 in 1985 restavrirali, so pod streho na zunanji steni prezbiterija naleteli tudi na borduro z rozetami.[12]

________________________________________

[1] HÖFLER 2004, p. 144.
[2] STELE 1926, p. 51; KOVAČIČ 1928, p. 246; MESESNEL 1939/40, p. 112; ZADNIKAR 1990, p. 15.
[3] ZADNIKAR 1990, pp. 15, 19.
[4] Pri Steletu in Kovačiču lahko še beremo o dveh ohranjenih romanskih oknih v ladji, gl. STELE 1926, p. 51; KOVAČIČ 1928, p. 246; cf. ZADNIKAR 1990, p. 13.
[5] MESESNEL 1939/40, p. 112.
[6] ZADNIKAR 1990, pp. 10–11. Na reliefu spolije je viden orel; domnevno gre za del rimskega nagrobnika.
[7] ZADNIKAR 1982, p. 458; ZADNIKAR 1990, p. 14; HÖFLER 2004, p. 144.
[8] ZADNIKAR 1990, pp. 10, 15.
[9] ZADNIKAR 1990, p. 15.
[10] ZADNIKAR 1990, p. 15.
[11] MESESNEL 1942, p. 123.
[12] VOLAVŠEK 1985, p. 341.

Gotska poslikava mutskega prezbiterija je bila v literaturi omenjena že ob odkritju poslikave, o katerem sta leta 1940 poročala France Mesesnel in Mariborski večernik Jutra.[1] Mesesnel je o poslikavi ponovno spregovoril v intervjuju za časnik Slovenec. V njem je nastanek poslikave postavil v prvo polovico 14. stoletja in poudaril njen pomen v okviru slovenske umetnosti.[2] Lotil se je tudi prvega obširnejšega opisa mutskih stenskih poslikav, ki ga je leta 1942 objavil v Zborniku za umetnostno zgodovino.[3] Za vsak prizor je zapisal, kaj je na njem vidnega, hkrati pa je nekatere že tudi ikonografsko identificiral. Ponovne obravnave je bila poslikava deležna leta 1960, ko se ji je v sklopu diplomske naloge posvetila Marjetica Simoniti, ki je podala prvo obširnejšo razlago upodobljenih prizorov in njihove ikonografije.[4] V svojo diplomsko nalogo jih je leta 1986 vključila tudi Tatjana Špitalar, in sicer v sklopu obravnave novoodkritih stenskih poslikav na območju takratnega mariborskega zavoda za spomeniško varstvo.[5]

Mutske poslikave je v svoje preglede o srednjeveškem stenskem slikarstvu vključil tudi France Stele. V monografiji iz leta 1969 se je z njimi ukvarjal predvsem s slogovnega in ikonografskega vidika,[6] v pregled gotskega stenskega slikarstva pa jih je leta 1972 vključil kot enega od primerov zgodnjegotskega risarskega sloga, podal pa je tudi krajšo analizo ikonografske zasnove.[7] Edino samostojno obravnavo cerkve in poslikav je prispeval Marijan Zadnikar leta 1990 v knjižici v sklopu zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije.[8] V njej je velik poudarek na obnovitvenih delih, ki so v cerkvi potekala med letoma 1983 in 1985 in pri katerih je Marijan Zadnikar tudi sam sodeloval, bralcu pa predstavlja tudi srednjeveško poslikavo prezbiterija in prinaša njeno slogovno analizo. Pomembna je predvsem Zadnikarjeva navedba, da je poslikava nastala v kulturnem krogu koroške umetnosti.[9]

Ker poslikava vsebuje tudi prizore iz Marijinega življenja, jo je v svojem delu Marija v slovenski umetnosti leta 1994 obravnaval tudi Lev Menaše, pri čemer se je posvetil motivoma Oznanjenja in Marijinega kronanja.[10] Dve leti kasneje se je v svoji doktorski disertaciji z mutskimi poslikavami ukvarjala Tanja Zimmermann.[11] Kot prva je poslikavo primerjala s konkretnimi koroškimi deli, in sicer s stenskimi poslikavami v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Nikolaja v Gradeneggu in v kostnici v Bistrici pri Gradesu (Feistritz ob Grades).[12] Obe lokaciji je Zimmermannova izpostavila že leta 1995, ko je zapisala, da gre za delo iste slikarske delavnice, ki je delovala tudi na Spodnji Muti.[13] To mnenje je kasneje spremenila tako, da je del poslikave na Spodnji Muti pripisala slikarju, ki je poslikal južno steno prezbiterija v Gradeneggu, ne pa tudi kostnice v Bistrici pri Gradesu.[14] Poslikava prezbiterija na Spodnji Muti je v strnjeni obliki opisana še v pregledu srednjeveških fresk na Slovenskem Janeza Höflerja,[15] leta 2006 pa je bila z vidika sloga in slikarske tehnike obravnavana v monografiji Anabelle Križnar.[16] Svoje mesto je poslikava našla tudi v članku Simone Javornik, v katerem se je avtorica ukvarjala s tematiko srednjeveškega slikarstva koroških cerkva.[17]

 

Arhitektonske zanimivosti 1940
Arhitektonske zanimivosti cerkvice na Sp. Muti, Mariborski večernik Jutra, 14/206, 12. 9. 1940, p. 3.

CHMEL 1849
Joseph CHMEL, Urkunden zur Geschichte von Österreich, Steiermark, Kärnten, Krain, Görz, Triest, Istrien, Tirol. Aus den Jahren 1246–1300. Aus den Originalen des Kais. Kön. Haus-, Hof- und Staats-Archives, Wien 1849 (Fontes Rerum Austriacarum. Österreichische Geschichtsquellen, 2. Diplomataria et acta, 1).

HÖFLER 2004
Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. 4: Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004.

HÖFLER 2016
Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 20162, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-XT3D6JUK.

JANISCH 1878
Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark, 1, Graz 1878.

JAVORNIK 2008
Simona JAVORNIK, Srednjeveško slikarstvo v koroških cerkvah, Kronika, 56/2, 2008, pp. 185–194.

KOŠAN 2020
Marko KOŠAN, Franjo Golob in njegov osamljeni koroški odmev v razburkanem likovnem življenju Maribora pred izbruhom druge svetovne vojne, Monografija Društva likovnih umetnikov Maribor ob stoletnici organizirane likovne dejavnosti v okoljih severovzhodne Slovenije (eds. Vojko Pogačar, Primož Premzl), Maribor 2020, pp. 53–65.

KOVAČIČ 1928
Franc KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije 1228–1928, Maribor 1928.

KRIŽNAR 2006
Anabelle KRIŽNAR, Slog in tehnika srednjeveškega stenskega slikarstva na Slovenskem, Ljubljana 2006.

MENAŠE 1994
Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994.

MESESNEL 1939/40
France MESESNEL, Varstvo spomenikov. V podružnici sv. Janeza na Spodnji Muti, Zbornik za umetnostno zgodovino, 16, 1939/40, p. 112.

MESESNEL 1942
France MESESNEL, Varstvo spomenikov. Muta, Zbornik za umetnostno zgodovino, 18, 1942, pp. 120–123.

Najnovejša odkritja 1940
Najnovejša odkritja v starem slovenskem slikarstvu. Nove freske v Mošnjah, Ratečah pri Planici, v Muti v Dravski dolini in gradu Tolski vrh pri Novem mestu [pogovor s Francetom Mesesnelom], Slovenec, 68/233, 10. 10. 1940, p. 8.

OROŽEN 1875
Ignacij OROŽEN, Das Bistum und die Diözese Lavant. 1: Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkoviz, Maribor 1875.

PESKAR 2014
Robert PESKAR, Konservatorstvo v Sloveniji med teorijo in prakso. Primer zastekljevanja kulturnih spomenikov, Varstvo spomenikov, 47–48, 2014, pp. 105– 131.

SIMONITI 1960
Marjetica SIMONITI, Ikonografija fresk v cerkvi sv. Janeza Krstnika na Spodnji Muti, Ljubljana 1960 (tipkopis diplomske naloge).

SKITEK 2020
Vinko SKITEK, Avguštinski samostan na Muti skozi čas. Inventar samostana ob njegovi ukinitvi leta 1785, Maribor 2020 (Gradivo za zgodovino Koroške, 1).

STELE 1926
France STELE, Varstvo spomenikov. Muta, kapela sv. Janeza Krst., Zbornik za umetnostno zgodovino, 6, 1926, p. 51.

STELE 1969
France STELE, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969.

STELE 1972
France STELE, Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972 (Ars Sloveniae).

ŠPITALAR 1986
Tatjana ŠPITALAR, Novo odkrite gotske freske na slovenskem Štajerskem na področju Zavoda za spomeniško varstvo Maribor, Ljubljana 1986 (tipkopis diplomske naloge).

VOLAVŠEK 1985
Andreja VOLAVŠEK, Muta, Varstvo spomenikov, 27, 1985, p. 341.

VOLAVŠEK 1986
Andreja VOLAVŠEK, Muta, Varstvo spomenikov, 28, 1986, p. 329.

ZADNIKAR 1973
Marijan ZADNIKAR, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, 1, Celje 1973.

ZADNIKAR 1982
Marijan ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture, Ljubljana 1982.

ZADNIKAR 1990
Marijan ZADNIKAR, Rotunda sv. Janeza Krstnika na Spodnji Muti, Ljubljana 1990 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 174).

ZIMMERMANN 1995
Tanja ZIMMERMANN, Stensko slikarstvo poznega 13. in zgodnjega 14. stoletja, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 221–223.

ZIMMERMANN 1996
Tanja ZIMMERMANN, Stensko slikarstvo poznega 13. in 14. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1996 (tipkopis doktorske disertacije).

________________________________________

[1] MESESNEL 1939/1940, p. 112; Arhitektonske zanimivosti 1940, p. 3. Pisec časopisnega članka je zamejil nastanek poslikave s 14. stoletjem, naštel nekatere izmed motivov in izpostavil ikonografsko posebnost prizora Kristusovega rojstva, kjer je Dete naslikano v kelihu.
[2] Najnovejša odkritja 1940, p. 8.
[3] MESESNEL 1942, pp. 120–123. HÖFLER 2004, p. 144, je njegov zapis opredelil kot premalo natančen.
[4] Gl. SIMONITI 1960.
[5] ŠPITALAR 1986, pp. 3–8.
[6] STELE 1969, pp. 51, 85–86, 134.
[7] STELE 1972, pp. 9–10, 28.
[8] Gl. ZADNIKAR 1990. Marijan Zadnikar je poslikavo omenjal že ob obravnavi arhitekture mutske rotunde, gl. ZADNIKAR 1973, pp. 170–172.
[9] ZADNIKAR 1990, pp. 30–31.
[10] MENAŠE 1994, pp. 245, 279.
[11] Gl. ZIMMERMANN 1996, pp. 49–53, 82, 144, 153–154, 156, 162–163, 219–220.
[12] ZIMMERMANN 1996, pp. 52–53.
[13] ZIMMERMANN 1995, p. 222.
[14] ZIMMERMANN 1996, p. 53.
[15] HÖFLER 2004, pp. 13, 144–146.
[16] KRIŽNAR 2006, pp. 197–200.
[17] JAVORNIK 2008, p. 187.

Poslikave v mutski rotundi so bile odkrite naključno.[1] Nanje je med zidarskimi deli naletel I. Zoratti, ki je nato k sodelovanju povabil akademskega slikarja Franja Goloba.[2] Tako je leta 1940 Golob v prezbiteriju odstranil belež, s katerim so v času baroka prebelili srednjeveške freske.[3] Restavrirane so bile med obnovitvenimi deli cerkve, ki so bila zaključena leta 1987.[4]

________________________________________

[1] KOŠAN 2020, p. 60.
[2] KOŠAN 2020, p. 60.
[3] MESESNEL 1939/40, p. 112; MESESNEL 1942, p. 120.
[4] ZIMMERMANN 1996, p. 219; HÖFLER 2004, p. 144; KRIŽNAR 2006, p. 198. Dela so bila izvedeno pod vodstvom Andreje Volavšek in Marijana Zadnikarja.

Galerija

Tloris s poslikavami

Muta, Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika, 2024 (nazadnje posodobljeno 2. 9. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/spomenik/rotunda-sv-janeza-krstnika/ (23. 5. 2025).
Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence