Koper

Minoritski samostan

EŠD (cerkev): 8345
EŠD (samostan): 23776

Seznam poslikav

1. faza (Koper, Minoritski samostan) right-arrow
2. faza (Koper, minoritski samostan) right-arrow
3. faza (Koper, minoritski samostan) right-arrow

Manjši bratje sv. Frančiška so v Koper po vsej verjetnosti prišli v začetku druge polovice 13. stoletja, njihova cerkev pa je bila zgrajena kmalu po letu 1265.[1] V drugi polovici 16. stoletja je bil v samostanskem kompleksu sedež svete inkvizicije za območje Istre,[2] samostan pa je deloval vse do Napoleonove okupacije Istre leta 1806.[3] Samostansko poslopje je po razpustu služilo kot vojašnica, v sredini stoletja se je vanj vselila ljudska šola,[4] leta 1875 je v njem prostore dobilo trijezično učiteljišče (Istituto Magistrale), ki je tam ostalo do leta 1923,[5] ko so kompleks zopet namenili vojski.[6] Leta 1940 je samostan za kratek čas v svoje prostore sprejel višjo osnovno šolo Ente Nazionale di Educazione Marinara,[7] po drugi svetovni vojni pa je leta 1958 v njem zaživelo slovensko učiteljišče, ki se je leta 1969 preoblikovalo v gimnazijo; ta v stavbi gostuje še danes.[8] Poslopje cerkve je imelo drugačno usodo. Junija 1833 je urad domen cerkev brezplačno dodelil koprski občini,[9] leta 1857 pa je občina cerkev odkupila in naj bi jo uporabila za vojašnico orožnikov.[10] Leta 1872 je bila cerkvena stavba v rabi kot hlev in skladišče,[11] leta 1879 pa je bila predvidena za šolsko telovadnico za vse mestne šole.[12] Leta 1910 so cerkveno notranjščino uporabili za razstavo poljedelskih strojev v sklopu Prve istrske pokrajinske razstave,[13] funkcijo telovadnice pa je obdržala tako v času italijanske oblasti kot tudi v povojnem času vse do leta 1991.[14] Današnjo podobo je cerkev dobila po konservatorsko-restavratorskih delih med letoma 2012 in 2013, s katerimi ji je bila delno povrnjena njena srednjeveška podoba. [15] Po obnovi je dobila funkcijo protokolarne dvorane.

________________________________________

[1] Bolj natančno o njihovem prihodu in stavbni zgodovini cerkve v: OTER GORENČIČ 2012, pp. 555–588 (s starejšo bibliografijo).
[2] Za podatke o inkviziciji gl. predvsem MARAČIĆ 2001 a, pp. 168–171.
[3] O razpustu samostana, njegovi usodi in takratnem samostanskem premoženju gl. predvsem BONIN 2004, pp. 109–120.
[4] ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 516.
[5] BONIN 2004, pp. 119–120.
[6] CHERINI 1996, p. 7.
[7] CHERINI 1996, p. 7.
[8] Cf. BONIN 2004, p. 120; ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 517.
[9] Takrat so bile opravljene tudi meritve celotne cerkvene površine. Cerkev je imela štiri kapele (na eni strani tri, na drugi pa eno), šest oken in vhodna vrata iz obdelanega kamna. Originalni dokument hrani Pokrajinski arhiv Koper, Koper 12, t. e. 100, a. e. 149. Citirano po: BONIN 2004, p. 119.
[10] BONIN 2004, p. 119.
[11] BONIN 2004, p. 119.
[12] Cf. BONIN 2004, p. 119; ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 517.
[13] Cf. Prima esposizione 2010, pp. 118–121, figg. 38, 39.
[14] ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 517.
[15] Cf. HOFMAN 2016, pp. 95–97; KOŠUTA 2016, pp. 97–98. Strokovna izhodišča za prenovo cerkve je podal ŠTEFANAC 2013. Konservatorski načrt za obnovo iz leta 2010, poročilo o analizi barvnih plasti na odkritih stenskih poslikavah in poročilo o naravoslovnih preiskavah hrani Restavratorski center v Ljubljani, ki je dela tudi izvajal.

Cerkev ima srednjeveško arhitekturno enoladijsko zasnovo s tremi ravno zaključenimi kornimi kapelami, katerih skupna širina presega širino ladje.[1] Prvotna ladja je imela odprto ostrešje,[2] v srednjem veku pa je bila na južni strani ladje po vsej verjetnostni prizidana še poligonalno zaključena stranska kapela, od katere se je na ladijski steni ohranil vhodni lok.[3] Srednjeveška cerkev je bila prezidana v 18., 19. in 20 stoletju. V sredini 18. stoletja je bila najprej barokizirana. Takrat je bila prenovljena njena fasada (odprti sta bili dve okni, izdelana so bila nova vhodna vrata), zamenjana in znižana so bila gotska okna v ladijskih stenah, v notranjščini je bil postavljen nov marmorni oltar Brezmadežne,[4] popravljen je bil cerkveni strop, ki ga je v fresco tehniki poslikal Giuseppe Camerata,[5] stene notranjščine so dobile videz marmorina, obnovili so kor, »sanktuarij« okrasili s freskami,[6] obnovili preostale oltarje, restavrirali skromno zakristijo, kupili nove zvonove, modernizirali klopi v cerkvi, skratka »obnovili vse potrebno«.[7] Sočasno s prenovo fasade in odprtjem dveh novih oken so morali v zahodni ladijski steni zazidati staro rozetno okno, čeprav viri tega izrecno ne omenjajo. Po ukinitvi samostana leta 1806 in izgubi njegove prvotne funkcije je prišlo do porušenja severne korne kapele, oboka južne korne kapele in stranske kapele na južni ladijski steni ter do odprtja velikega polkrožno zaključenega okna v prezbiteriju na mestu dveh manjših pokončnih gotskih oken.[8] Polkrožno okno v prezbiteriju je bilo zagotovo odprto pred letom 1910, ko je bila cerkev uporabljena za razstavni prostor velike istrske razstave in se je vanjo vstopalo prav skozi veliko polkrožno okno prezbiterija.[9] Takrat je bila, kot je razvidno iz ohranjenih fotografij, severna korna kapela že porušena.[10] Poligonalno zaključena kapela, ki je bila v srednjem veku prizidana na južni ladijski steni, je leta 1874 še stala, kar je razvidno iz takratnega katastrskega načrta,[11] medtem ko je na načrtu cerkve iz medvojnega obdobja več ni.[12] Na njenem mestu (oziroma malo bolj zahodno) je bil zgrajen vodni stolp, ki je bil kasneje dodeljen v uporabo srednji ekonomsko-poslovni šoli Koper.[13] Cerkev je današnjo podobo dobila po končanih restavratorsko-konservatorskih delih, ki so v njej potekala med letoma 2012 in 2013 in so cerkvi delno povrnila njeno srednjeveško podobo.[14]

Prezidave srednjeveškega samostanskega kompleksa so se začele že v drugi polovici 16. stoletja, ko je bil v njem sedež svete inkvizicije za Istro.[15] Takrat je imel inkvizitor v samostanu svoje ločene prostore, ki naj bi bili sodobnejši in udobnejši od starejših.[16] Prezidave so potekale tudi v 18. stoletju; znan je podatek, da je bil leta 1711 povečan del samostana, ki je bil namenjen semenišču, 17. junija 1755 pa je kapitelj zaradi lepšega videza odobril dvig samostanskega krila, ki se naslanja na cerkev, in popravilo tlaka v bližnji zakristiji.[17] Največ prezidav je samostan doživel v 19. in 20. stoletju. V času prefekta Angela Calafatija je bil izveden večji poseg ob rektifikaciji današnje Cankarjeve ulice, saj so del severnega dvorišča samostana porušili, da so čezenj speljali novo ravno ulico.[18] Tudi za potrebe ljudske šole, ki se je v stavbo vselila v sredini 19. stoletja, je kompleks najprej leta 1852 potem pa še leta 1914 doživel predelave.[19] Leta 1957 je bil dozidan nov trakt, ki je nekdanji samostan povezal s palačo Vissich- Nardi na Brolu.[20] V letih 1965–1966 je bila izvedena večja adaptacija notranjščine samostana pod vodstvom arhitekta Zdravka Leskovica kot odgovornega projektanta.[21]

________________________________________

[1] Gre za tlorisni tip, ki ga pri cerkvah beraških redov zasledimo samo v Istri in bi ga lahko upravičeno imenovali tudi »istrski tip«. Njegove značilnosti so odsotnost transepta in stenske niše v vzhodnem delu ladje, spomin na transept pa ohranjajo tri korne kapele, katerih skupna širina presega širino ladje. S svojo arhitekturno zasnovo se koprska cerkev (kot tudi tlorisno identično zasnovani, a mlajši puljska in piranska cerkev manjših bratov sv. Frančiška) uvršča v razvojno linijo arhitekture uboštvenih redov na Apeninskem polotoku in v jadranskem prostoru. Več o tem ŠTEFANAC 2013. Vse tri kapele so bile prvotno križnorebrasto obokane, originalni obok pa se je do danes ohranil le v prezbiteriju. Več o srednjeveški podobi cerkve OTER GORENČIČ 2012, pp. 562–566.
[2] Nad baročnim stropom so ohranjeni gotski dekorativno poslikani tramovi; gl. KOVAČ 2000, p. 108.
[3] Cf. ŠTEFANAC 2013, p. 4. Mija OTER GORENČIČ 2012, p. 565, n. 35 navaja, da je bil stranska kapela posvečena sv. Mariji Magdaleni.
[4] Za podatke o naročilu oltarja gl. MARAČIĆ 2015, pp. 480–481.
[5] Za poslikavo gl. LUCCHESE 2001 b, pp. 83–85.
[6] Z izrazom »sanktuarij« je mišljena vélika kapela oz. prezbiterij. Za komentar se zahvaljujem ddr. Janezu Höflerju.
[7] Generalni inkvizitor Bernardino Fracchia da Valenza, ki je umrl leta 1746, je pod pogojem, da bo pokopan v samostanu, le-temu zapustil svoje skoraj celotno premoženje in s tem omogočil njegovo celovito prenovo. Več o tem MARAČIĆ 2015, p. 482.
[8] Gl. ŠTEFANAC 2013.
[9] Prima esposizione 2010, p. 119, fig. 38.
[10] Prima esposizione 2010, p. 119, fig. 38.
[11] JENKO 2014, p. 50; cf. BONIN 2004, p. 119.
[12] Skico hrani Pokrajinski arhiv Koper, Koper 6, a. e. 39; objava v: JENKO 2014, p. 53. Kapela je razvidna tudi s franciscejskega katastra za Primorsko (1819), prav tako pa je iz pogodbe iz leta 1833, s katero je občina dobila cerkev v uporabo, razvidno, da ima cerkev štiri kapele. Več o tem BONIN 2004, p. 119; cf. JENKO 2014, p. 50.
[13] Investicijski program. Protokolarno-prireditvena dvorana sv. Frančiška Asiškega v Kopru (sanacija sv. Frančiška), Maribor 2012 (izvedba: Proplus inženiring, projektiranje d. o. o.).
[14] Cf. HOFMAN 2016, pp. 95–97; KOŠUTA 2016, pp. 97–98.
[15] MARAČIĆ 2001 a, pp. 168–171.
[16] NALDINI 1700, p. 192.
[17] MARAČIĆ 2015, pp. 478, 482.
[18] ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 516.
[19] V tretjem nadstropju so uredili prostore za stanovanja učiteljev, v pritličju pa so del gimnazije preuredili v prostore deške šole po načrtih mestnega arhitekta Pietra Zeriula; gl. ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 516, n. 25. Leta 1914 je potekala temeljita prenova samostanskega poslopja za izboljšanje pogojev učiteljišča (povečanje oken, popravilo talnih oblog v pritličju, elektrifikacija); gl. BONIN 2004, p. 119.
[20] ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 516, n. 26.
[21] Med adaptacijskimi deli so vse lesene strope zamenjali z železobetonskimi, odstranjeni so bili leseni podi ter kamnit tlak v atriju in pritličnih hodnikih, funkcionalno so bile predelane pregradne stene, zamenjana so bila vsa okna in vrata. Odstranjeni sta bili tudi obe kamniti stopnišči, od teh je bilo zahodno zelo kvalitetno s kamnoseško obdelanim belim apnencem. Fragmenti zahodnega stopnišča so bili vgrajeni v ograjo pred današnjim dvoriščnim vhodom v novi prizidek. Glavni vhod je bil z vzhodne strani prestavljen na zahodno stran ob nekdanji mrtvašnici. Popravili so tudi strešno konstrukcijo in atrij prekrili s prosojno modro kritino na železni konstrukciji; gl. ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 517.

Cerkev sv. Frančiška je v pregled arhitekture slovenskih obalnih mest vključil Stane Bernik,[1] o njeni stavbni zgodovini in konservatorsko-restavratorskih posegih pa je v devetdesetih letih in v začetku 20. stoletja pisala predvsem Mojca MarjAna Kovač.[2] S srednjeveško stavbno dediščino cerkve se je kasneje ukvarjala Mija Oter Gorenčič,[3] v času zadnje prenove cerkve pa je o ohranjenih srednjeveških elementih cerkve in izhodiščih za prenovo pisal Samo Štefanac.[4] Za nove podatke o zgodovini, prezidavah in različnih funkcijah samostana in cerkve v 19. in 20. stoletju sta zaslužni predvsem Zdenka Bonin in Neža Čebron Lipovec,[5] nedolgo nazaj pa je Ljudevit Maračić obogatil še naše vedenje o baročni podobi cerkve s podatki iz ohranjenih in do tedaj neznanih arhivskih virov.[6] Cerkev je bila predstavljena tudi v katalogu razstave Gotika v Sloveniji, v kompendiju Istria Città Maggiori in v katalogu, namenjenem spomenikom koprske umetnosti Dioecesis Justinipolitana.[7]

O odkritju stenskih poslikav v medvojnem obdobju v samostanskem križnem hodniku je pisal Antonio Alisi,[8] kasneje pa sta freske natančneje obravnavala Janez Hofler v drugem delu zbirke Srednjeveške freske v Sloveniji, posvečenem Primorski, in v katalogu Dioecesis Justinipolitana (2000)[9] in Alessandro Quinzi v kompendiju Istria Città Maggiori.[10] V slednjem je Enrico Lucchese kar v treh kataložnih enotah obravnaval stropno baročno fresko, ki jo je sredi 18. stoletja naslikal Giuseppe Camerata.[11]

Za zgodovinske podatke se lahko opremo na Paola Naldinija v delu Corografia Ecclesiastica iz leta 1700,[12] na starejšo literaturo s konca 19. in začetka 20. stoletja[13] in arhivske vire, ki jih je leta 1986 objavil Antonio Sartori.[14] Z zgodovino manjših bratov sv. Frančiška v Istri se je v zadnjem času ukvarjal predvsem Anton Ljudevit Maračić.[15]

 

ALISI 1932
Antonio ALISI, Il Duomo di Capodistria, Roma 1932.

ALISI s. a.
Antonio ALISI, Il chiostro di San Francesco di Capodistria, Le ultime notizie. Il Piccolo delle ore diociotto, s. a. (izrezek časopisnega članka, ki ga hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, in na katerem ni podatkov o času izdaje).

BERNIK 1968
Stane BERNIK, Organizem slovenskih obmorskih mest. Koper, Izola, Piran, Ljubljana-Piran 1968.

BONIN 2004
Zdenka BONIN, Pokopavanje v samostanski cerkvi manjših bratov konventualcev sv. Frančiška v Kopru med leti 1719 in 1806 ter razpustitev samostana, Arhivi, 27/1, 2004, pp. 109–120.

CAPRIN 1905
Giuseppe CAPRIN, L’Istria nobilissima, 1, Trieste 1905.

CHERINI 1996
Aldo CHERINI, Chiesa e convento di San Francesco a Capodistria, Trieste 1996.

CUSCITO 1982
Giuseppe CUSCITO, L’insediamento francescano in Istria. Lineamenti storiografici, Provincia Veneta dei Frati Minori e del Comitato Capodistriano per le celebrazioni. Beato Monaldo di Giustinopoli 1210–1280 ca, Trieste 1982, pp. 29–56.

ČEBRON LIPOVEC 2012
Neža ČEBRON LIPOVEC, Usode in nove rabe koprskih samostanov po razpustitvi redov s poudarkom na obdobju po drugi svetovni vojni, Annales. Series Historia et Sociologia, 22/2, 2012, pp. 509–522.

GRANIĆ 1887
Girolamo GRANIĆ, Album d’opere artistiche esistenti presso i minori conventuali della antica provincia Dalmato-Istriana ora aggregata alla patavina di S. Antonio, Trieste 1887.

GUČEK 1995
Mojca GUČEK, Samostanski kompleks in cerkev sv. Frančiška od nastanka do današnjih dni, 50 let Gimnazije Koper 1945–1955. Zbornik ob 50-letnici obnove slovenskega šolstva v Slovenski Istri (ed. Jože Hočevar), Koper 1995, pp. 35–39.

GUČEK, ŠTEFANAC 1995
Mojca GUČEK, Samo ŠTEFANAC, Koper (Capodistria). Nekd. frančiškanska c. sv. Frančiška, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, p. 49.

GUTMAN LEVSTIK, MLADENOVIČ, KRIŽNAR, KRAMAR 2019
Maja GUTMAN LEVSTIK, Ajda MLADENOVIČ, Anabelle KRIŽNAR, Sabina KRAMAR, A Raman Microspetroscopy-Based Comparison of Pigments Applied in Two Gothic Wall Paintings in Slovenia, Periodico di Mineralogia, 88, 2019, pp. 95–104.

HÖFLER 1997
Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. Primorska, Ljubljana 1997.

HÖFLER 2000
Janez HÖFLER, Mati Božja z Detetom med sv. Nazarijem in sv. Elijem, Dioecesis Iustinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije, Koper 2000, pp. 226–227.

HOFMAN 2016
Barbara HOFMAN, Koper – cerkev sv. Frančiška Asiškega, Varstvo spomenikov. Poročila, 50–51, 2016, pp. 95–97.

JENKO 2014
Ana JENKO, Opombe k srednjeveški arhitekturi beraških redov v Kopru, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. 50, 2014, pp. 47–64.

KOŠUTA 2016
Katja KOŠUTA, Koper – cerkev sv. Frančiška Asiškega, Varstvo spomenikov. Poročila, 50–51, 2016, pp. 97–98.

KOVAČ 2000
Mojca MarjAna KOVAČ, Koper, nekdanja frančiškanska cerkev, Dioecesis Iustinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije, Koper 2000, pp. 107–108.

KOVAČ 2008
Mojca Marjana KOVAČ, Cerkev sv. Frančiška v Kopru. Umetnostnozgodovinske in arhitekturne raziskave v sklopu konservatorskega programa, Arhitekturna zgodovina (edd. Renata Novak Klemenčič, Martina Malešič, Matej Klemenčič), Ljubljana 2008, pp. 220–229.

LAVRIČ 1986
Ana LAVRIČ, Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz leta 1579, Ljubljana 1986.

LUCCHESE 2001 a
Enrico LUCCHESE, 107. Ex chiesa di San Francesco, Istria. Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d’arte dal Medioevo all’Ottocento (edd. Giuseppe Pavanello, Maria Walcher), Trieste 2001, p. 82.

LUCCHESE 2001 b
Enrico LUCCHESE, 109. Giuseppe Camerata 1676–1762, Istria. Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d’arte dal Medioevo all’Ottocento (edd. Giuseppe Pavanello, Maria Walcher), Trieste 2001, pp. 83–85.

MARAČIĆ 1992
Anton Ljudevit MARAČIĆ, Franjevci konventualci u Istri, Pazin 1992.

MARAČIĆ 2001 a
Anton Ljudevit MARAČIĆ, Protureformacija u koparskoj biskupiji, Acta Histriae, 9/1, 2001, pp. 163–178.

MARAČIĆ 2001 b
Anton Ljudevit MARAČIĆ, Maleni i veliki. Franjevci konventualci u Istri, Zagreb 2001.

MARAČIĆ 2001 c
Anton Ljudevit MARAČIĆ, Franjevački počeci u Istri i samostan sv. Franje u Piranu, Sedem stoletij minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega v Piranu 1301–2001 (edd. France Martin Dolinar, Marjan Vogrin), Ljubljana 2001, pp. 23–39.

MARAČIĆ 2015
Anton Ljudevit MARAČIĆ, Convento di San Francesco a Capodistria. I verbali dei capitoli 1692–1806, Atti, 45, 2015, pp. 461–486.

MARAČIĆ 2019
Anton Ljudevit MARAČIĆ, Gli inventari della Custodia d’Istria della provincia dalmata di S. Girolamo tratti dal manoscritto “Libro della Custodia dell’Istria (1688–1739)”. Archivio del convento di S. Francesco in Cherso, Atti, 44/1, 2019, pp. 196–269.

MIKELN 1966
Tone MIKELN, Konservatorska poročila. Umetnostni in urbanistični spomeniki. Koper, Varstvo spomenikov, 11, 1966, pp. 148–149.

NALDINI 1700
Paolo NALDINI, Corografia ecclesiastica o’ sia Descrittione della citta, e della diocesi di Giustinopoli, detto volgarmente Capo d’ Istria, Venezia 1700.

OTER GORENČIČ 2012
Mija OTER GORENČIČ, Srednjeveška stavbna dediščina benediktincev, dominikancev, manjših bratov sv. Frančiška in klaris v slovenski Istri, Annales. Series Historia et Sociologia, 22/2, 2012, pp. 555–588.

PARENTIN 1982
Luigi PARENTIN, Il francescanesimo a Trieste e in Istria nel corso dei secoli, Trieste 1982.

PARENTIN 1988
Luigi PARENTIN, Ordini religiosi a Trieste e in Istria, Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, n. s. 36, 1988, pp. 77–96.

Prima esposizione 2010
Prima esposizione provinciale istriana – 100 anni/Prva istrska pokrajinska razstava – 100 let/Prva istarska pokrajinska izložba – 100 godina/Erste istrianische Landesausstellung – 100 Jahre (ed. Dean Krmac), Koper/Capodistria 2010.

PROHINAR 2008
Vanja PROHINAR, Koper, cerkev sv. Frančiška Asiškega, Varstvo spomenikov. Poročila, 44, 2008, pp. 99–101.

PUSTERLA 1891
Gedeone PUSTERLA, I rettori di Egida, Giustinopoli, Capo d’Istria. Cronologie elenchi, genealogie, note ed appendice, Capodistria 1891.

QUINZI 2001
Alessandro QUINZI, 108. Pittore attivo a Capoddistria, seconda mettà XIV secolo, Istria. Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d’arte dal Medioevo all’Ottocento (edd. Giuseppe Pavanello, Maria Walcher), Trieste 2001, pp. 82–83.

SARTORI 1986
Antonio SARTORI, Archivio Sartori. Documenti di storia e arte francescana. La Provincia del Santo dei frati minori conventuali, 2/1, Padova 1986.

SEMI 1975
Francesco SEMI, Capris Iustantinopolis Capodistria, Trieste 1975.

ŠTEFANAC 2013
Samo ŠTEFANAC, Nekaj strokovnih izhodišč za prenovo minoritske cerkve v Kopru, Bilten SUZD, 22–23, 2013, http://www.suzd.si/bilten/arhiv/bilten-suzd-22-23-2013/374-spomenisko-varstvo/427-samo-stefanac-nekaj-strokovnih-izhodisc-za-prenovo-minoritske-cerkve-v-kopru.

VENTURINI 1906
Domenico VENTURINI, Guida storica di Capodistria, Capodistria 1906.

ŽELEZNIK 1959
Milan ŽELEZNIK, Konservatorska poročila. Umetnostni spomeniki. Koper, Varstvo spomenikov, 6, 1959, pp. 81–82.

ŽELEZNIK 1960
Milan ŽELEZNIK, Ob restavriranju fresk, Varstvo spomenikov, 7, 1960, pp. 72–88.

________________________________________

[1] BERNIK 1968, p. 8.
[2] Cf. GUČEK 1995, pp. 36, 38; GUČEK, ŠTEFANAC 1995, p. 49; KOVAČ 2000, pp. 107–108.
[3] OTER GORENČIČ 2012.
[4] ŠTEFANAC 2013.
[5] BONIN 2004; ČEBRON LIPOVEC 2012.
[6] Cf. MARAČIĆ 2015; MARAČIĆ 2019, pp. 196–269.
[7] Cf. GUČEK, ŠTEFANAC 1995; LUCCHESE 2001 a, p. 82; KOVAČ 2000.
[8] ALISI s. a.
[9] HÖFLER 1997, p. 99; HÖFLER 2000, pp. 226–227.
[10] QUINZI 2001, pp. 82–83.
[11] LUCCHESE 1999 b, pp. 83–85.
[12] NALDINI 1700, pp. 190–192.
[13] GRANIĆ 1887, p. 17; PUSTERLA 1891, p. 22; CAPRIN 1905, p. 34; VENTURINI 1906, pp. 81–82; ALISI 1932, p. 70; SEMI 1975, pp. 132, 135, 216, 396–397; CUSCITO 1982, p. 37; PARENTIN 1982, pp. 67–68; PARENTIN 1988, p. 87; CHERINI 1996.
[14] SARTORI 1986, pp. 397–402.
[15] Cf. MARAČIĆ 1992, pp. 76, 135–136; MARAČIĆ 2001 b; MARAČIĆ 2001 c, pp. 23–39.

Najstarejši podatki o cerkvi in njeni opremi izhajajo iz vizitacije veronskega škofa Agostina Valiera iz leta 1579, ko je imela cerkev devet oltarjev: véliki oltar in oltarje sv. Antona, sv. Lucije, sv. Marije, sv. Marije Magdalene, sv. Sebastijana, sv. Bernardina, Sočutne in sv. Janeza Krstnika.[1] Podrobnejše podatke o zgodovini gradnje, natančnejši opis cerkve in popis njene opreme nam poda šele Paolo Naldini v delu Corografia Ecclesiastica leta 1700.[2] Zbrane podatke iz arhivskih virov je leta 1986 objavil Antonio Sartori,[3] za baročno obdobje pa sta ključni predvsem rokopisni knjigi I Verbali dei Capitoli 1692–1806 v arhivu hrvaške province manjših bratov konventualcev sv. Hieronima v Zagrebu in Libro della custodia, inventar cerkva v dalmatinski provinci sv. Hieronima v arhivu samostana sv. Frančiška na Cresu. Oba je pregledal in bistvene podatke objavil Ljudevit Anton Maračić.[4]

Pomembnejše likovne vire, iz katerih je razviden tloris cerkve, predstavljajo zemljevid Giacoma Fina iz leta 1619,[5] franciscejski kataster,[6] kataster iz leta 1847,[7] za izgled cerkvene notranjščine in kornega dela cerkve pa predvsem fotografije z istrske razstave leta 1910.[8]

________________________________________

[1] LAVRIČ 1986, pp. 70–71.
[2] Gl. NALDINI 1700. Vizitacijski zapisniki bratov dalmatinske province sv. Hieronima, ki jih hrani arhiv province v Zagrebu, pri rekonstrukciji izgleda cerkve in njene opreme niso v pomoč, saj so osredotočeni predvsem na duhovna poročila.
[3] SARTORI 1986, pp. 397–402.
[4] MARAČIĆ 2015, pp. 461–486; MARAČIĆ 2019, pp. 196–269.
[5] Risbo Giacoma Fina hrani Archivio di Stato di Venezia, fond Senato Mare, fol. 223.
[6] Archivio di Stato di Trieste, Franciscejski kataster za Primorsko, 1819.
[7] JENKO 2014, p. 50.
[8] Prima esposizione 2010, pp. 118–121, figg. 38, 39.

Za potrebe ljudske šole, ki se je v stavbo vselila v sredini 19. stoletja, je kompleks leta 1852 doživel manjše predelave, leta 1914 pa je potekala temeljita prenova samostanskega poslopja za izboljšanje pogojev učiteljišča (povečanje oken, popravilo talnih oblog v pritličju, elektrifikacija).[1] V medvojnem času, ko je bila v samostan nameščena višja šola za pomorstvo, so bili pod vodstvom tržaške Soprintendenze izvedeni obsežni restavratorski posegi in adaptacije; tedaj so med drugim iz samostana odstranili steklene zapore iz 19. stoletja, odkrili freske v križnem hodniku, strapirali mlajšo plast freske v luneti in odstranili nagrobne plošče iz križnega hodnika.[2] Leta 1957 je bil dozidan nov trakt, ki je nekdanji samostan povezal s palačo Vissich-Nardi na Brolu,[3] v letih 1965–1966 pa je bila izvedena večja adaptacija notranjščine samostana pod vodstvom arhitekta Zdravka Leskovica kot odgovornega projektanta.[4] V sklopu teh del je bila na fasadi cerkve odkrita tudi niša z ohranjenimi renesančnimi freskami.[5] V osemdesetih letih 20. stoletja je cerkev dobila novo kritino, telovadnica pa je bila zaradi ogroženosti uporabnikov in spomenika izseljena leta 1991, zato so bila še istega leta in leta 1992 opravljena najnujnejša dela sanacije in prezentacije ohranjenega baročnega stropa.[6] Leta 1994 so med arhitekturnimi raziskavami in sondažami v prezbiteriju odkrili ostanke kasneje predelanih gotskih oken, ob velikem oknu prezbiterija je bil odkrit fragment freske, od katere je ostala vidna le roka, v južni steni prezbiterija pa so bile odkrite zazidane sedilije, za katerimi so bili zelo slabo ohranjeni fragmenti poslikanega gotskega ometa.[7] Leta 2007 so bile izvedene raziskave, potrebne za izdelavo konservatorskega programa celovite obnove in prezentacije cerkve.[8] Izvedene so bile preddiagnostične raziskave (ultrazvočni posnetki, termografija z infrardečo svetlobo, georadar in endoskopija), na podlagi katerih je bil narejen seznam poškodb, določena pa so bila tudi polja sondažnih raziskav. V prvem delu raziskav so bile narejene sonde v pritličju severne in južne ladijske stene, kjer so bili odkriti spodnji deli vseh kamnitih okvirjev gotskih oken. Na južni steni je bil poleg gotskih okenskih odprtin odkrit tudi prehod v pritličju (slavolok), ki je domnevno vodil v nekdanjo stransko kapelo.[9] Sočasno s sondiranji je potekalo odkrivanje sedežne niše z gotsko poslikavo v južni steni prezbiterija. Na severni ladijski steni je bil odkrit prvotni gotski prehod iz cerkvene ladje v samostanski križni hodnik, zazidan pa domnevno baročni portal z ohranjeno preklado.[10] Zaradi poškodb ostrešja in zamakanja sta bili ponovno pregledani lesena strešna in stropna konstrukcija, izveden je bil tudi arhitekturni posnetek obstoječega stanja s fotodokumentacijo.[11] V nadaljevanju del je bila lesena stropna konstrukcija zamenjana z novo,[12] po opravljenih raziskavah pa je bil izdelan načrt za celovito prenovo cerkve.[13] Nadaljevanje restavratorskih in sanacijskih del se je pričelo septembra 2013. Najprej je bil obnovljen strop, na stenah ladje pa so bila izvedena obnovitvena dela.[14] Istočasno so potekala dela na dveh plasteh stenske poslikave, odkritih že leta 2007 v niši v južni steni prezbiterija. Zgornja plast poslikave iz 15. stoletja je bila strapirana in prenesena v prostore Restavratorskega centra, kjer je bila restavrirana in nato nameščena na severno steno prezbiterija cerkve sv. Frančiška, in sicer na posebni, polkrožno zaključeni konstrukciji. In situ je ostala spodnja plast freske iz 14. stoletja, ki je bila v vmesnem času restavrirana.[15] V sklopu zadnje prenove je bila rekonstruirana tudi severna korna kapela.[16] Po zaključenih delih je cerkev dobila funkcijo protokolarne dvorane.

________________________________________

[1] ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 516, n. 25; BONIN 2004, p. 119.
[2] CHERINI 1996, p. 7; ALISI s. a.
[3] ČEBRON LIPOVEC 2012 (n. 4), p. 516.
[4] Med adaptacijskimi deli so vse lesene stropove zamenjali z železobetonskimi, odstranjeni so bili leseni podi ter kamnit tlak v atriju in pritličnih hodnikih, funkcionalno so bile predelane pregradne stene in zamenjana so bila vsa okna in vrata. Odstranjeni sta bili obe kamniti stopnišči, od katerih je bilo zahodno zelo kvalitetno s kamnoseško obdelanim belim apnencem. Fragmenti zahodnega stopnišča so bili vgrajeni v ograjo pred današnjim dvoriščnim vhodom v novi prizidek. Glavni vhod je bil z vzhodne strani prestavljen na zahodno stran ob nekdanji mrtvašnici. Popravili so tudi strešno konstrukcijo in atrij prekrili s prosojno modro kritino na železni konstrukciji. Citirano po: ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 517, n. 27.
[5] MIKELN 1966, p. 148.
[6] Mojca GUČEK, Poročila o konservatorskih delih na posameznih objektih kulturne dediščine. Koper. Cerkev sv. Frančiška, Varstvo spomenikov, 34, 1992, p. 236; Mojca GUČEK, Poročila o konservatorskih delih na posameznih objektih kulturne dediščine. Koper. C. sv. Frančiška, Varstvo spomenikov, 35, 1995, p. 107; Cf. ČEBRON LIPOVEC 2012, p. 517.
[7] Cf. Mojca GUČEK, Koper. Cerkev sv. Frančiška, Varstvo spomenikov. Poročila, 37, 1998, p. 48; KOVAČ 2000, p. 108.
[8] Temeljni pregledni članek o poteku in izsledkih raziskav do leta 2008 je napisala Mojca Marjana Kovač, gl. KOVAČ 2008, pp. 220–229.
[9] Cf. PROHINAR 2008, pp. 100–101.
[10] Cf. PROHINAR 2008, pp. 100–101.
[11] Mojca MarjAna KOVAČ, Koper – cerkev sv. Frančiška Asiškega, Varstvo spomenikov. Poročila, 44, 2008, pp. 101–102.
[12] Mojca MarjAna KOVAČ, Koper – cerkev sv. Frančiška Asiškega, Varstvo spomenikov. Poročila, 45, 2009, pp. 87–88.
[13] O izsledkih konservatorskih raziskav do leta 2008 gl. KOVAČ 2008. Konservatorski načrt iz leta 2010 hrani Restavratorski center ZVKDS v Ljubljani, ki je vodil obnovitvena dela.
[14] HOFMAN 2016, pp. 95–96.
[15] KOŠUTA 2016, pp. 97–98.
[16] Več o delih v času zadnje obnove v: Konservatorsko-restavratorski projekt. Koper – Cerkev sv. Frančiška Asiškega, Ljubljana 2010; tipkopis hrani Restavratorski center ZVKDS v Ljubljani.

Galerija

Tloris s poslikavami

Koper, Minoritski samostan, 2024 (nazadnje posodobljeno 10. 12. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/spomenik/minoritski-samostan/ (27. 8. 2025).
Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence