Gradnja prvotne cerkve in samostana se je začela leta 1301 in je trajala do leta 1318.[1] Gotska cerkev je bila po vsej verjetnosti podobnih dimenzij kot današnja. O tem pričajo vidni ostanki gotskih lokov na mestu obeh stranskih kornih kapel, na novo ometan banjast obok, ohranjen nad južno kapelo, in freska na južni ladijski steni v bližini pevskega kora, ki nakazuje na prvotno dolžino ladje.[2] Prvotna cerkev je bila torej enoladijska arhitektura s tremi ravno zaključenimi kornimi kapelami, od katerih sta bili stranski dve manjši in sta po tlorisu odstopali od širine ladje.[3] Ob severni steni glavne ladje so že v srednjem veku začele nastajati posamezne kapele, s povezavo katerih je kasneje nastala neke vrste stranska ladja, ki se s polkrožnimi loki odpira v glavno ladjo.[4] V sklopu srednjeveškega samostanskega kompleksa je bil leta 1320 zgrajen tudi oratorij, posvečen sv. Janezu Krstniku,[5] že v srednjem veku pa je nad levo stransko korno kapelo nastal tudi zvonik, ki je današnjo obliko in višino dosegel leta 1715.[6] Najstarejši del samostanskega kompleksa predstavlja cerkvica sv. Katarine, ki je južno od zahodnega pročelja cerkve stala že pred začetkom gradnje cerkve in samostana sv. Frančiška.[7]

V 15. in 16. stoletju so v cerkvi zavedena manjša popravila, za katera izvemo predvsem iz ohranjenih testamentov,[8] v začetku 16. stoletja je nastala tudi renesančna tribuna, za katero je bila leta 1518 naročena Carpaccieva slika Marija z Jezusom in svetniki.[9]

Današnji baročni izgled cerkve in samostana je predvsem sad predelav v 18. stoletju.[10] Konec 17. stoletja je bil južno od cerkvenega pročelja zgrajen nov vhod v samostan z monumentalnim kamnitim portalom, ki je datiran z letnico 1694.[11] Baročni križni hodnik je nastajal v prvi polovici 18. stoletja, leta 1750 pa je bil postavljen še nov vodnjak.[12] Kot poroča pater Girolamo Granić, je bila tudi cerkev okoli leta 1730 temeljiteje predelana in barokizirana.[13] O času baročne predelave danes priča z letnico 1731 datirani baročni stranski portal, ki s križnega hodnika vodi v ladjo v bližini zakristije.[14] V četrtem desetletju 18. stoletja je cerkev dobila nove korne klopi,[15] ki so bile že prilagojene novemu oblikovanju kora, saj njihova zasnova upošteva odprtini za vrata na severni in južni steni glavne kapele, ki vodijo v obe gotski stranski kapeli (po vsej verjetnosti v tistem času že zaprti z ladijske strani).[16] V istem obdobju so verjetno obokali ladjo, baročno profilacijo pa kažejo tudi vsi trije loki stranske ladje, sloneči na dveh slopih in dveh pilastrih, in profil slavoloka, skozi katerega ladja prehaja v prezbiterij.[17] Prenova se je nadaljevala tudi v drugi polovici stoletja, ko so leta 1787 naročili nov baročni glavni oltar in posledično podrli nekdanjo renesančno tribuno, dele katere so porabili za dva stranska oltarja v prvi in tretji kapeli ob severni steni cerkve.[18]

Zadnje večje posege je cerkev doživela v osemdesetih letih 19. stoletja, ko je med letoma 1882 in 1883 dobila novo fasado, kar obeležuje napis na kamniti plošči na severni strani fasade. Za njeno obnovo si je zelo prizadeval takratni pater Girolamo Granić, ki je tudi podrobno opisal potek del in videz prejšnje, neometane srednjeveške zunanjščine.[19] Obnovo je vodil Giuseppe Mosso v sodelovanju z arhitektom Giovannijem Righettijem ml.[20] V osemdesetih letih 19. stoletja so v času restavracije Carpaccieve slike Marija z Jezusom in svetniki obnovili tudi renesančno tribuno z začetka 16. stoletja,[21] ki so jo vzidali v prvo stransko kapelo na severni strani cerkve.[22] Leta 1889 je prezbiterij dobil še nov strop s svetlobnico.[23]

________________________________________

[1] Začetek in konec gradnje nam sporoča napisna plošča na južni strani cerkvene fasade. Gl. VUK 1983, pp. 136–139; VOGRIN 2001, pp. 383–84.
[2] Freska je na žalost v izjemno slabem stanju in nerestavrirana. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran, ne hrani nobene fotografije o njenem odkritju, trenutno pa je zakrita z gips ploščo in ni vidna. Za potrebe pričujočega digitalnega korpusa je bila gips plošča za čas raziskave freske odstranjena maja 2022.
[3] Več o izgledu srednjeveške cerkve VUK 1983, pp. 143–150; VUK 2001, pp. 91–95; WALCHER 2001, p. 214; OTER GORENČIČ 2012, pp. 569–577. Mojca MarjAna Kovač domneva, da je imela srednjeveška cerkev sv. Frančiška, enako kot to velja za druge cerkve ubožnih redov, pregrado, t. i. tramezzo, ki je ločevala del za vernike in brate. Več o tem KOVAČ 2021, pp. 32–33, fig. 1.
[4] Cf. VUK 1983, p. 140; VUK 2001, p. 86; OTER GORENČIČ 2012, pp. 569–570.
[5] V času obnovitvenih del v križnem hodniku leta 1982 so prišli na dan ostanki dveh bifor in nekdanjega vhoda v oratorij sv. Janeza Krstnika, kjer je danes pinakoteka z lapidarijem. Po mnenju OTER GORENČIČ 2012, pp. 574–577, je oratorij nekoč služil kot kapiteljska dvorana; cf. Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran, Antonio Alisi, Chiese minori, Conventi e Confraternite di Pirano, p. 18; GRANIĆ 1887, p. 11; VUK 2001, p. 98. O razvoju samostanskega kompleksa oziroma konservatorskih ugotovitvah o starosti posameznih delov gl. LIČEN KRMPOTIČ 1995. Za poročila se zahvaljujem Miri Ličen Krmpotič, ki dokumentacijo hrani v svojem arhivu.
[6] Več o ostankih starega zvonika LIČEN KRMPOTIČ 1995; cf. VUK 2001, p. 89; OTER GORENČIČ 2012, p. 572. Zvonik naj bi bil zgrajen po vzoru zvonika stolne cerkve sv. Jurija iz leta 1608 (gl. Stane BERNIK, Koper, Izola, Piran. Organizem slovenskih obmorskih mest, Ljubljana-Piran 1968, p. 148) in je bil obnovljen v letih 1913 in 1982, ko je dobil nov marmorino omet. Več o izgradnji novega zvonika in nakupu zvonov VUK 2001, p. 90 (s starejšo bibliografijo).
[7] Več o novejših arheoloških raziskavah v nekdanji cerkvi sv. Katarine v: GUŠTIN, PRELOŽNIK, SAKARA SUČEVIĆ 2009, pp. 303–312. Za izsledke prvotnih raziskav gl. LIČEN KRMPOTIČ 1995.
[8] Cf. SARTORI 1986, p. 1270; MARAČIĆ 2001, p. 32; VUK 2001, p. 86; ŠAMPERL 2002, p. 146; OTER GORENČIČ 2012, p. 569.
[9] Za tribuno cf. CRAIEVICH 2001, pp. 226–227; VUK 2001, p. 93; ŠTEFANAC 2021, pp. 39–53. Za Carpaccievo sliko Marija z Jezusom in svetniki gl. Giorgio FOSSALUZZA, La pala di Vittore Carpaccio per San Francesco a Pirano, 1518, Carpaccio a Pirano/Carpaccio v Piranu (edd. Giovanna Baldissin Molli, Luca Caburlotto), Padova 2021, pp. 97–116 (s starejšo bibliografijo).
[10] Na začetku 18. stoletja naj bi pater Silvestro Apollonio prenovil samostan z lastnimi sredstvi; gl. P. C. 1848, p. 33.
[11] Načrt za vrata naj bi naredil mojster Giovanni Sartori, ki je pred tem izdelal načrt za oltar sv. Antona Padovanskega v samostanski cerkvi, izdelava vrat pa naj bi bila zaupana patru Domenicu Furianu iz piranskega samostana; gl. GRANIĆ 1887, p. 4; ALISI s. a., p. 126. Več o izgradnji portala VUK 2001, pp. 95–96.
[12] Za analizo podatkov o gradnji križnega hodnika, ki nam jih posredujeta GRANIĆ 1887, pp. 11–12, in ALISI s. a., p. 137, in arhivskih virov iz ohranjene knjige izdatkov za konec 17. in prvo polovico 18. stoletja gl. VUK 2001, pp. 100–103. Originalen vir podatkov o nakupih hrani Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran, fond frančiškanskega samostana, Libro della Frabrica; gl. VUK 1983, p. 129. Križni hodnik je pred tem Nace ŠUMI, Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1966, pp. 157–158, 177, na podlagi slogovnih primerjav datiral v konec 16. oziroma na začetek 17. stoletja.
[13] GRANIĆ 1887, p. 4; cf. VUK 2001, p. 91.
[14] Postavitev portala v tem letu je izpričana tudi v arhivskem zapisu z dne 26. novembra 1731, v katerem preberemo, da je potrebno izdelati spodobna cerkvena vrata zaradi olepšave križnega hodnika in cerkve; gl. VUK 2001, p. 89, cit. n. 10.
[15] Marko Vuk na podlagi arhivskih virov ugotavlja, da je cerkev nove korne klopi dobila leta 1736, medtem ko v opombi navaja isti vir, vendar drugo stran, in piše, da je nove korne klopi iz orehovega lesa samostan dobil 6. marca 1742. Cf. GRANIĆ 1887, p. 4; ALISI s. a., p. 148.
[16] Cf. VUK 2001, pp. 91–92.
[17] Več o tem VUK 2001, p. 90. Drugače je s slavoločnim zidcem, gl. OTER GORENČIČ, pp. 570, 571.
[18] Ostali deli tribune (dve kamniti arkadi) so se izgubili; gl. VUK 2001, p. 93.
[19] GRANIĆ 1887, pp. 3–4.
[20] VUK 2001, p. 88, n. 7, navaja, da so v arhivu minoritskega samostana v Piranu ohranjena potrdila nekaterih izplačil temu stavbeniku v zvezi z obnovo fasade. Za Righettija gl. Sonja Ana HOYER, Giovanni Righetti, inženir, arhitekt-konservator, Razprave iz evropske umetnosti za Ksenijo Rozman (ed. Barbara Jaki), Ljubljana 1999, p. 230. Stane BERNIK, Koper, Izola, Piran. Organizem slovenskih obmorskih mest, Ljubljana-Piran 1968, p. 181, je opazil v oblikovanju fasade naslon na pročelje bližnje cerkve Marije Tolažnice in piranske stolnice.
[21] O restavriranju tribune obširno poroča GRANIĆ 1887, pp. 4–6, 10–11, o letnici nastanka in restavracije pa priča tudi v kamnu izklesan napis na notranji strani loka, ki gleda proti cerkvi: F. MCII R. MDCCCLXXXV. Citirano po: VUK 2001, p. 93.
[22] Na tem mestu je prej visela Carpaccieva slika. Ob prenovi tribune so nadomestili manjkajoče dele in dodali okrasne in arhitekturne elemente, ki so bili potrebni za doseg estetske celote. Delo je vodil arhitekt Giovanni Righetti ml., apostole in angele na kupoli pa je naslikal Domenico Acquaroli, ki je leta 1885 dokončal tudi restavriranje Carpaccieve slike; cf. GRANIĆ 1887, pp. 4–6; Sonja Ana HOYER, Giovanni Righetti, inženir, arhitekt-konservator, Razprave iz evropske umetnosti za Ksenijo Rozman (ed. Barbara Jaki), Ljubljana 1999, pp. 229–230; VUK 2001, p. 93.
[23] Arhiv minoritskega samostana Piran hrani več računov, ki omenjajo dela na koru v tem času (septembra, oktobra, novembra 1889 itd.). Citirano po: VUK 2001, p. 94.