1. faza (Ribčev Laz)

Korpus » Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika

Interaktivni izris poslikave

Umetnostnozgodovinska analiza

Na severni notranji steni ladje se od slavoloka proti zahodu raztezajo trije prizori najstarejše plasti poslikav, ki pa ne kažejo težnje po medsebojni vsebinski povezanosti.[1] Od gledalčeve leve proti desni so vidni: del prizora s sv. Jurijem v boju z zmajem, desno zgoraj fragment nerazjasnjenega prizora in desno spodaj v celoti vidna upodobitev sv. Janeza Evangelista s kupo strupa pred svečenikom Aristodemom.[2] Prizori torej niso razporejeni v vodoravnem pasu, marveč so pomaknjeni navzgor in navzdol.[3] Med seboj so ločeni z ozkimi rjavimi črtami, katerim je dodana svetla vitica,[4] dodatno pa so obrobljeni še s po dvema debelejšima bordurama.
Ikonografske motive je v konservatorskem poročilu prvi predstavil Ivan Komelj leta 1959.[5]
Medtem ko poimenovanja za prizor s sv. Jurijem v literaturi zgolj variirajo v vrstnem redu besed,[6] je za fragment nad prizorom s sv. Janezom Evangelistom možno zaslediti različne interpretacije. V Komeljevem poročilu iz leta 1959 je motiv nepoimenovan,[7] enako velja tudi za vodnik Ksenije Rozman iz leta 1962.[8] Leta 1965 je Ivan Komelj motiv na fragmentu označil kot enega izmed prizorov sv. Janeza Evangelista pred Aristodemom, temu pa so sledile tudi druge interpretacije.[9] Pri Francetu Steletu tako leta 1972 beremo o fragmentu upodobitve sv. Marjete,[10] kar je leta 1984 prevzela tudi Ksenija Rozman,[11] Tanja Zimmermann pa je motiv na fragmentu prepoznala kot Prihod sv. Jurija h kralju in kraljici.[12] V pregledu srednjeveških fresk Janeza Höflerja je motiv ponovno neopredeljen.[13] Pri poimenovanju prizora s sv. Janezom Evangelistom vsi navajajo svečenika Aristodema in dejanje svetnikove zastrupitve.[14]
Prvi prizor z gledalčeve leve strani je torej Sv. Jurij v boju z zmajem, od katerega pa je viden le spodnji del. Na gledalčevi desni je frontalno upodobljena princesa, njeno zeleno oblačilo obdaja svetel dekorativni trak.[15] Razpoznamo tudi vrat in zadnji nogi belega konja, na katerem sedi v levo obrnjeni sv. Jurij,[16] ki ima svoje koničasto stopalo zataknjeno v streme osedlanega konja.[17] Prepoznati je mogoče tudi del uzde, fragment zmajevega krila in zmajev dvakrat zaviti rep med nogami konja.[18] Del prizora, ki je ohranjen, je obrobljen z borduro, sestavljeno iz polpalmet[19] oziroma palmetk.[20]
Sledi prizor, ki je umeščen ob desni rob prizora s sv. Jurijem. Ohranjen je zgolj fragmentarno; viden je le spodnji rob. O vprašanju, kaj naj bi bilo tukaj upodobljeno, si pisci niso enotnega mnenja. Pri Kseniji Rozman preberemo, da sta razpoznavna par nog, ki koraka iz gledalčeve leve v desno stran, in del rumenega ženskega krila, za katerim naj bi bil na desni še spodnji del rožnato obarvanega stolpa ali stavbe.[21] Pri Tanji Zimmermann je opis nekoliko drugačen, saj pri njej preberemo, da je poleg stavbe naslikana zgolj človeška figura.[22] Janez Höfler stavbe ne omenja, piše pa, da sta naslikana fragmenta dveh oseb.[23] Enako kot prvi je tudi ta drugi prizor z gledalčeve leve obdan z borduro, ki pa jo v tem primeru sestavlja ornament iz nazobčanih trikotnikov z dodanimi polkrožnimi črtami.[24]
Zadnji prizor na severni steni pa je torej vzet iz legende sv. Janeza Evangelista in je naslikan desno od podobe s sv. Jurijem in hkrati pod neidentificiranim fragmentom. Na prizoru so tri figure, od katerih se moška na gledalčevi levi obračata eden proti drugemu, figura na desni pa je v predklonu. Čeprav se v literaturi ne omenja, je za figuro na skrajni desni naslikana še ena, morebiti ženska figura v rdeči obleki; jasna interpretacija je onemogočena zaradi neohranjenosti prizora v zgornjem delu. Na gledalčevi levi strani je najprej naslikan mladi sv. Janez Evangelist s svetniškim sijem in svetlimi srednje dolgimi lasmi.[25] Z desno roko blagoslavlja kelih rumene barve, ki ga drži v svoji levici.[26] Oblečen je v ravno padajočo tuniko in zgornje oblačilo, ki se ob robovih guba.[27] Na enak način je naslikano tudi oblačilo figure, ki je obrnjena k sv. Janezu Evangelistu. Gre za svečenika Aristodema, ki je predstavljen kot bradat mož srednjih let, s poudarjenimi obrvmi, z rahlo privzdignjenima rokama in z izstopajočim pokrivalom.[28] Kot tretja je naslikana dolgolasa poklekajoča figura v beli obleki, ki po besedah Tanje Zimmermann predstavlja »nekega zastrupljenega«.[29] Ponovno je dodana tudi bordura z vzorcem. Sestavljena je iz polovičnih zapolnjenih krogov oziroma elips, ki so v presledkih obdani s črto.[30] Naslikani so izmenično z daljšo stranjo ob spodnjem in zgornjem robu obrobe. Od bordur je vsem trem prizorom skupna le bordura zelene barve, ki poteka po notranjem robu zunanje, ki je okrašena z vzorci. Ti dve skupaj tvorita ozadje prizorov, čeprav so figure kljub temu v brezprostorju.

Na južni zunanji steni ladje so bili nekaj desetletij po odkritju najstarejše plasti še vidni posamezni detajli, ki so bili del upodobitve sv. Krištofa.[31] Po navedbi Ivana Komelja in opisu Ksenije Rozman so bili vidni spodnji rob nekoliko širše rjave obleke tega svetnika in manjše podobe ob njegovem vznožju, ki jih je Ivan Komelj opredelil kot vodna bitja.[32] Naslikani so bili riba Faronika, torej okronana ženska figura z dvema ribjima repoma; ostanek konjskih nog, ki je bil interpretiran kot spodnji del kentavra; žival, ki je imela telo sesalca in glavo kljunastega vodnega bitja; mož s koničasto kapo in kladivom v desnici; žival s pasjo glavo in konjskim trupom.[33] Danes ta poslikava ni več ohranjena.

________________________________________

[1] HÖFLER 1996, p. 159.
[2] KOMELJ 1959, p. 63; ROZMAN 1962, p. 15; KOMELJ 1965, p. 70; STELE 1972, p. 57; ROZMAN 1984, p. 13; HÖFLER 1996, p. 159; ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[3] ZIMMERMANN 1996, p. 153.
[4] KOMELJ 1959, p. 63; ROZMAN 1962, p. 15.
[5] KOMELJ 1959, p. 63.
[6] KOMELJ 1959, p. 63; ROZMAN 1962, p. 15; KOMELJ 1965, p. 70; STELE 1972, p. 57; ROZMAN 1984, p. 13; HÖFLER 1996, p. 159; ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[7] KOMELJ 1959, p. 63.
[8] ROZMAN 1962, p. 15.
[9] KOMELJ 1965, p. 70.
[10] STELE 1972, p. 57.
[11] ROZMAN 1984, pp. 13–14.
[12] ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[13] HÖFLER 1996, p. 159.
[14] V literaturi za ta prizor ni enotnega poimenovanja, saj ga avtorji označujejo opisno. Tako najdemo poimenovanja, kot so Blagoslov strupa pred svečenikom Aristodemom (ROZMAN 1962, p. 15), Aristodem poskuša zastrupiti Janeza Evangelista, ki blagoslavlja kelih (ZIMMERMANN 1996, p. 61) in Janez Evangelist z začarano kupo strupa pred efeškim svečenikom Aristodemom (HÖFLER 1996, p. 159).
[15] HÖFLER 1996, p. 159.
[16] ROZMAN 1962, p. 15; ROZMAN 1984, p. 13; HÖFLER 1996, p. 159.
[17] ROZMAN 1962, p. 15; ROZMAN 1984, p. 13.
[18] ROZMAN 1962, p. 15; ROZMAN 1984, p. 13.
[19] ROZMAN 1962, p. 15.
[20] KOMELJ 1959, p. 63.
[21] ROZMAN 1962, p. 15; ROZMAN 1984, p. 13.
[22] ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[23] HÖFLER 1996, p. 159.
[24] KOMELJ 1959, p. 63; ROZMAN 1962, p. 15.
[25] ROZMAN 1962, p. 15; ROZMAN 1984, p. 15.
[26] ROZMAN 1962, p. 15; ROZMAN 1984, p. 15.
[27] ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[28] ROZMAN 1962, p. 15.
[29] ROZMAN 1962, p. 15; ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[30] KOMELJ 1959, p. 63; ROZMAN 1962, p. 15.
[31] Pri ZIMMERMANN 1996, p. 61, že beremo, da te poslikave ni več možno prepoznati.
[32] KOMELJ 1959, p. 63; ROZMAN 1962, p. 14; ROZMAN 1984, pp. 8–9.
[33] Pri ZIMMERMANN 1996, p. 61, je izpuščeno psu podobno bitje.

Poslikavi na vzhodnem delu notranje severne stene ladje in na južni ladijski zunanjščini sta bili odkriti med konservatorskimi deli leta 1957, čeprav so zanje vedeli že prej.[1]
Poslikave na severni steni ladje so ohranjene le fragmentarno.[2] Ob strani so bile uničene zaradi poznogotskega oboka, zgornji prizori pa so bili uničeni leta 1563, ko so na novi omet naslikali grb briksenskega škofa, kardinala Krištofa Madruzza.[3] Pri Janezu Höflerju preberemo, da je zgornja polovica prizora s sv. Jurijem pod naslikanim grbom še ohranjena.[4]
Med tremi prizori je najbolje ohranjen prizor s sv. Janezom Evangelistom,[5] od upodobitve sv. Jurija je vidna le spodnja polovica,[6] prizor nad sv. Janezom Evangelistom pa je ohranjen zgolj v spodnjem robu.

Najstarejše plasti s sv. Krištofom po besedah Tanje Zimmermann »ni več mogoče razbrati«, saj je podoba »povsem zbledela«.[7] Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da je bila najstarejša plast s sv. Krištofom odkrita zgolj v spodnjem desnem robu.[8] Danes ta plast ni več vidna, kar lahko pripišemo predvsem vremenskim dejavnikom. Opis je v letih 1962 in 1984 prispevala Ksenija Rozman v obeh vodnikih po bohinjski cerkvi,[9] kjer je objavila tudi fotografsko gradivo, ki prikazuje posamezne detajle danes neohranjenega fragmenta.[10]

________________________________________

[1] Ksenija Rozman kot letnico odkritja navaja leto 1956 (ROZMAN 1962, p. 14; ROZMAN 1984, p. 8), vendar so bile najstarejše plasti poslikav v bohinjski cerkvi, kot izvemo iz poročila Ivana Komelja, odkrite leta 1957 (KOMELJ 1959, p. 62; cf. HÖFLER 1996, p. 158).
[2] KOMELJ 1959, p. 63.
[3] Cf. KOMELJ 1959, p. 63.
[4] HÖFLER 1996, p. 159.
[5] KOMELJ 1959, p. 63.
[6] KOMELJ 1959, p. 63.
[7] ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[8] HÖFLER 1996, p. 162.
[9] ROZMAN 1962, p. 14; ROZMAN 1984, pp. 8–9.
[10] Fotografijo vseh treh plasti poslikav sv. Krištofa je objavila ROZMAN 1962, fig. 12. Detajl moža s kladivom in živali s pasjo glavo je objavila ROZMAN 1984, p. 9.

Najstarejšo plast bohinjskih poslikav uvrščamo v t. i. visokogotski linearni slog, ki je pri Francetu Steletu poimenovan zgodnjegotski risarski slog in se je uveljavil v začetku 14. stoletja.[1] Na Gorenjskem ga poleg Bohinja najdemo še v podružnični cerkvi sv. Florijana v Studenčicah, v podružnični cerkvi sv. Klemena v Tupaličah, v stari župnijski cerkvi sv. Ožbalta na Zgornjem Jezerskem, v podružnični cerkvi sv. Jakoba na Sv. Jakobu nad Potočami, v podružnični cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu in v podružnični cerkvi sv. Tomaža na Sv. Tomažu nad Praprotnim.[2] Slog karakterizirajo močna risba, enotne barvne ploskve, ki večinoma še nimajo senčenja, figure pa so nekoliko razpotegnjene. V Bohinju gre za tipično poslikavo tega sloga. Tako figure in obrazi kot tudi gube oblačil so izrisani z debelejšo linijo rdečerjave barve. Figure so nekoliko razpotegnjene v višino, so suhe, naslikane v tričetrtinskih zasukih in imajo izredno tanke roke, ki so nekoliko prilepljene na trup, čeprav protagonisti z njimi kljub temu živahno gestikulirajo.[3] Upodobljenci so odeti v visoko zapeta oblačila, ki so dolga in padajo ravno ob telesu, obrobljena pa so s portami, torej okrasnimi trakovi.[4] Na določenih mestih so predvsem vrhnja oblačila rahlo vzvalovljena, gube pa so osenčene, s čimer se že kaže težnja po plastičnem upodabljanju in odstopanju od ploskovitosti tega sloga.[5] Naprednejše je tudi oblikovanje oblačil, kajti oblačila so oprijeta, čeznje pa so naslikana vrhnja oblačila, ki služijo kot neke vrste lupina.[6] Dvoplasten način oblikovanja draperije Tanja Zimmermann imenuje »lupinast«, kar je prevod nemškega izraza Körper-Schale-Prinzip.[7] Ravno zaradi tovrstnih »modnih detajlov«[8] Tanja Zimmermann kot ena izmed redkih bohinjsko poslikavo umešča šele v dvajseta leta 14. stoletja.[9] Figure dajejo tudi vtis lebdenja, ki je dosežen s tem, da so naslikane stoječe na konicah prstov,[10] kar pa še dodatno poudari učinek brezprostorja, ki ga je umetnik dosegel tako, da v prizor ni vključil krajine ali drugega ozadja.[11] Pri tem gre še za odmev romanskega načina upodabljanja prostora, kjer je ta nakazan zgolj s pasovi, ki so lahko enobarvni ali ornamentirani.[12] Na obravnavani poslikavi je v borduri prizora s sv. Jurijem vključen motiv palmet, ki je sicer značilen za romansko slikarstvo, v srednjeveškem slikarstvu na Slovenskem pa ga najdemo še do prvih desetletji 14. stoletja.[13]
Umetnik je za omenjene prizore uporabil rdečerjavo, zeleno in rumeno barvo. Pri Ivanu Komelju preberemo, da sta v prizore vključeni tudi roza in sinja barva, od katerih je slednjo prepoznal v brezprostorju prizorov.[14] O sivkastomodrem odtenku piše tudi Ksenija Rozman, vendar zgolj v povezavi z ozadjem prizora s sv. Jurijem.[15] Paleta zelene, oker in rjavordeče barve ter retardirajoče slogovne značilnosti zgodnjega 14. stoletja bohinjsko poslikavo povezujejo s poslikavami na slavoločni steni podružnične cerkve sv. Tomaža na Sv. Tomažu nad Praprotnim, v ladji podružnične cerkve sv. Kancijana na Vrzdencu pri Horjulu in z Marijinim ciklom na notranji steni severne ladje podružnične cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu.[16] Slogovno je bohinjska poslikava najbližje ravno crngrobski, saj je umetnik, ki je naslikal prizore najstarejše plasti v Bohinju, izšel iz delavnice mojstra, ki je naslikala crngrobski Marijin cikel.[17] Okoli omenjenega mojstra naj bi se po oceni Tanje Zimmermann in Janeza Höflerja izoblikovala domača delavnica, ki je delovala v času okoli let 1300–1320 in poslikala tudi cerkvi na Sv. Tomažu nad Praprotnim in na Vrzdencu.[18] Če se vrnemo k primerjavi bohinjske s crngrobsko poslikavo, moramo poudariti še podobnost, ki se kaže v obraznih tipih in naslikani obleki, kar je Tanja Zimmermann prikazala s podrobnimi primerjavami posameznih figur.[19] Oblikovanje obraza sv. Janeza Evangelista je tako povezala z upodobitvami crngrobskih angelov, natančneje z angelom iz prizora Oznanjenja in z angeloma, ki sta naslikana na prizoru Kristusovega rojstva.[20] Na tem prizoru je tudi figura Jožefa, za katero pa je slogovne vzporednice našla v obraznem tipu bohinjskega Aristodema.[21] Pri obeh izstopajo močno zalomljene obrvi, poševno postavljene oči in velik raven nos.[22] Gestikulacijo bohinjskih figur pa je Tanja Zimmermann označila za izredno podobno gestikulaciji figur, ki so slikane v poljudnem pripovednem slogu koroškega slikarstva druge četrtine 14. stoletja.[23]
Po ugotovitvah Anabelle Križnar sta bila prizora s sv. Jurijem in s sv. Janezom Evangelistom naslikana na dve plasti ometa, s tem da je bil Jurijev boj z zmajem najverjetneje naslikan po tem, ko sta bila prizora na desni že končana, na kar sklepa na podlagi analize ometov.[24] Ker se barve še vedno zelo dobro držijo podlage, je ugotovila, da je bila poslikava narejena na svež in ne na suh omet, kot lahko preberemo v starejši literaturi.[25]

Preostane nam še fragment najstarejše plasti s sv. Krištofom. Ksenija Rozman ga je opredelila kot stilno izredno podobnega poslikavi na severni notranji steni, zaradi česar je obe deli pripisala istem umetniku[26] in ju označila kot primer zgodnjegotskega slikarstva.[27] Sorodno je tudi France Stele prvo izmed treh plasti sv. Krištofa slogovno opredelil kot zgodnjegotski risarski slog, ki je po novejši klasifikaciji imenovan visokogotski linearni slog.[28] Opisi danes neohranjenega fragmenta so skromni. Znano je zgolj, da sta bili tako halja sv. Krištofa kot tudi obroba preostalih figur naslikani v rdečerjavi barvi,[29] kar pa je premalo za slogovno primerjavo s poslikavo na severni notranji steni ladje.

________________________________________

[1] STELE 1969, p. 134; HÖFLER 1996, p. 159; KRIŽNAR 2006, p. 62. Ta slog je v starejši literaturi lahko poimenovan tudi kot »risarsko plastičen slog« (KOMELJ 1965, p. 70), »zgodnjegotski slog« (ROZMAN 1962, p. 16) in »zgodnjegotski risarski ploskoviti slog« (STELE 1972, pp. 9–10).
[2] HÖFLER 1996, p. 10.
[3] ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[4] HÖFLER 1996, p. 159.
[5] KOMELJ 1959, p. 63; HÖFLER 1996, p. 159.
[6] ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[7] ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[8] ZIMMERMANN 1996, p. 57.
[9] ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[10] ZIMMERMANN 1996, p. 61.
[11] KOMELJ 1959, p. 63; ROZMAN 1962, p. 16.
[12] HÖFLER 1996, p. 159.
[13] ROZMAN 1962, p. 16.
[14] KOMELJ 1959, p. 63.
[15] ROZMAN 1962, p. 16.
[16] HÖFLER 1996, p. 10; ZIMMERMANN 1996, p. 57. Kot primer ploskovitega sloga s podobnimi barvami in ostrimi obrisi figur iz časa okoli leta 1300 in z začetka 14. stoletja je CEVC 1966, p. 52, poleg najstarejše plasti poslikav v bohinjski cerkvi navedel še poslikavo v podružnični cerkvi sv. Kancijana na Vrzdencu pri Horjulu in na severni steni severne ladje podružnične cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu ter v prezbiteriju podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika na Spodnji Muti.
[17] HÖFLER 1996, p. 159; ZIMMERMANN 1996, pp. 59, 66.
[18] HÖFLER 1996, p. 10; ZIMMERMANN 1995a, p. 222.
[19] ZIMMERMANN 1996, p. 62.
[20] ZIMMERMANN 1996, pp. 58–59, 62.
[21] ZIMMERMANN 1996, p. 59.
[22] ZIMMERMANN 1996, p. 59.
[23] ZIMMERMANN 1996, p. 62.
[24] KRIŽNAR 2006, p. 241.
[25] KRIŽNAR 2006, p. 242. O tem, da naj bi bila poslikava slikana na suh omet, beremo pri KOMELJ 1959, p. 63: »Slikarija je izvršena na tenek omet, ki je direktno nanešen na zid. Preko ometa pa je belež, nanj so začrtane osnovne temnejše konture, sicer pa je slikarija izvršena v secco tehniki.«
[26] ROZMAN 1984, p. 13.
[27] ROZMAN 1962, p. 16.
[28] STELE 1969, p. 134; KRIŽNAR 2006, p. 62.
[29] ROZMAN 1984, pp. 8–9; HÖFLER 1996, p. 162.

Poslikave na severni notranji steni ladje so datirane v prvo polovico 14. stoletja. Danes najbolj uveljavljeni dataciji njihov nastanek postavljata na začetek stoletja oziroma v čas okoli leta 1300 ter v leta med 1320 in 1330.[1] Prvi jih je na začetek stoletja datiral Ivan Komelj,[2] kar so za njim prevzeli Ksenija Rozman, Marijan Zadnikar in Janez Höfler.[3] Tanja Zimmermann je njihov nastanek postavila najprej v čas med letoma 1310 in 1320,[4] nato pa v dvajseta leta 14. stoletja, torej v obdobje med 1320 in 1330, in to utemeljila s t. i. dvoplastnim oziroma lupinastim načinom oblikovanja oblačil naslikanih figur.[5] Tudi France Stele je še leta 1969 njihov nastanek postavljal v drugo četrtino stoletja,[6] leta 1972 pa že na začetek 14. stoletja.[7]

Najstarejšo izmed treh plasti s sv. Krištofom Ivan Komelj v svojem poročilu leta 1959 še ni datiral,[8] Ksenija Rozman pa je leta 1962 nastanek te poslikave umestila v čas okoli leta 1300.[9] Ker je predpostavljala, da gre pri najstarejši plasti sv. Krištofa in najstarejši plasti poslikav na notranji severni steni ladje za delo istega mojstra, je obe datirala v isto obdobje.[10] Toda če je najstarejša plast s sv. Krištofom delo slikarja, ki ni poslikal tudi notranje severne stene ladje, potem Janez Höfler ne izključuje možnosti, da je bil sv. Krištof naslikan že v poznem 13. stoletju.[11]

________________________________________

[1] V literaturi se pojavljajo naslednje datacije: okoli leta 1300 (ROZMAN 1984, p. 13; HÖFLER 1996, p. 159; KRIŽNAR 2006, p. 241), takoj po letu 1300 (ZADNIKAR 1973, p. 64), začetek 14. stoletja (KOMELJ 1959, p. 63; ROZMAN 1962, p. 16; KOMELJ 1965, p. 70; STELE 1972, p. 54; HÖFLER 1996, p. 197) in čas med letoma 1320 in 1330 (ZIMMERMANN 1996, p. 194; KRIŽNAR 2006, p. 241).
[2] KOMELJ 1959, p. 63; KOMELJ 1965, p. 70.
[3] ROZMAN 1962, p. 45; ZADNIKAR 1973, p. 64; HÖFLER 1996, p. 197.
[4] ZIMMERMANN 1995b, p. 229. Tudi VIGNJEVIĆ 1995, p. 298, navaja, da je poslikava nastala okoli leta 1320.
[5] ZIMMERMANN 1996, pp. 57, 61.
[6] STELE 1969, p. 39.
[7] STELE 1972, p. 54.
[8] KOMELJ 1959, p. 63.
[9] ROZMAN 1962, p. 45; ZADNIKAR 1973, p. 62; MAČEK KRANJC 1995, p. 266.
[10] ROZMAN 1984, p. 13.
[11] HÖFLER 1996, p. 162.

Prizori severne ladijske stene, naslikani v 14. stoletju, se pripisujejo slikarju, ki je izšel iz delavnice mojstra Marijinega cikla, naslikanega na notranji steni severne ladje podružnične cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu.[1]

________________________________________

[1] HÖFLER 1996, p. 159; KRIŽNAR 2008, p. 241.

Po ugotovitvah Franceta Steleta je upodobitev sv. Jurija na severni steni ladje podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru poleg prizorov s sv. Jurijem v podružnični cerkvi sv. Jurija v Trnovcu pri Sevnici in v podružnični cerkvi sv. Kancijana na Vrzdencu pri Horjulu najstarejša upodobitev tega svetnika v slovenskem prostoru.[1] Nekoliko priljubljenejši je ta motiv postal namreč šele proti koncu stoletja.[2] V sakralne prostore je bil vključen predvsem zaradi razumevanja sv. Jurija kot krščanskega bojevnika, ki premaga zlo v podobi zmaja.[3]

Na upodobitvi sv. Krištofa so bila naslikana tudi bajeslovna bitja, ki jih lahko najdemo tudi v poznoromanskem in zgodnjegotskem južnotirolskem slikarstvu.[4] Janez Höfler zaradi naslikanih bajeslovnih bitij in spačene mimike kot sorodne bohinjskim navaja poslikave v kapeli sv. Romedija pri Sanzenu in v cerkvi sv. Jakoba nad Traminom, ki sta nastali v prvi polovici 13. stoletja, ter cikel apostolskih mučeništev v križnem hodniku samostana Neustift pri Briksnu iz zgodnjega 14. stoletja.[5] Izvor upodobitev takšnih bitij najdemo predvsem v srednjeveški mistiki, kjer predstavljajo temne plati življenja.[6] Vsa bitja, ki so bila naslikana na zunanji poslikavi bohinjske cerkve, so v kontekstu upodobitev sv. Krištofa povsem običajne.[7] Edino bitje, ki nekoliko izstopa, je moška figura s koničasto kapo, ki ima tesarsko kladivo z razcepljenim nosom.[8] Ksenija Rozman je izključila možnost, da bi šlo za navezavo na zgodbo o Bergmandelcu, torej palčku, ki je v rovih strašil rudarje, ali da bi bil upodobljen rudar.[9] To figuro je zato označila kot izjemo.[10]

________________________________________

[1] STELE 1969, p. 90.
[2] Cf. STELE 1969, pp. 89–90.
[3] STELE 1969, p. 89. Že ROZMAN 1962, p. 16, je kot ikonografsko primerjavo za bohinjsko poslikavo izpostavila poslikavo v podružnični cerkvi sv. Kancijana na Vrzdencu, in sicer prizora Prihod sv. Jurija h kralju in kraljici in Sv. Jurij v boju z zmajem, od katerih je bil vsaj zadnji zagotovo upodobljen tudi v Bohinju. O poslikavi na Vrzdencu gl. ZIMMERMANN 1996, p. 231.
[4] HÖFLER 1996, p. 162.
[5] HÖFLER 1996, p. 162.
[6] GOLOB 1982, pp. 21–24.
[7] ROZMAN 1962, p. 14.
[8] ROZMAN 1962, p. 14.
[9] ROZMAN 1962, p. 14.
[10] ROZMAN 1962, p. 14.

Tehnična analiza

Pigmenti: apnena bela, rdeča zemlja, mešana modra, malahit, ogljikova črna

Analitične tehnike: OM, SEM-EDX, XRD, FTIR

Na več mestih vidimo, da je poslikava narejena na dve plasti ometa, s tem da je zgornja plast zelo fina in tanka, in sicer okoli 2 mm (sl. 1). V spodnji plasti opazimo nekoliko debelejša zrnca peska, pa tudi na otip je spodnja plast bolj groba kot zgornja. Glede na lego ometov je motiv Jurijevega boja z zmajem nastal kasneje kot oba desna prizora, saj gre plast ometa čez oba roba bordure. Na podlagi prečnih prerezov odvzetih vzorcev lahko ugotovimo, da je omet bogat z apnom, zrnca peska pa so dokaj majhna. Pesek je očitno drobljenec, saj so zrnca različnih oglatih oblik. Sestavo ometa z visoko vsebnostjo apna in zelo nizkim razmerjem kvarca dokazujejo tudi rezultati analiz z metodo difrakcije rentgenskih žarkov. Analiza vsake od obeh razvidnih plasti ometa odkriva, da je v spodnji plasti več magnezija, sicer pa sta plasti po sestavi enaki.

Analizirali smo rdeči, zeleni in modri pigment. Pri prvem so analize pokazale, da gre za železooksidno rdečo zemljo z močno prevlado železa (Fe) in manj alumosilikatov (Si, Al, Mg, K). Očitno so jo nanesli na svež omet, saj jasno razločimo prehod apna med zrnca pigmenta (sl.  2). Kljub temu ni tako obstojna, morda so ji celo dodali neko organsko vezivo, saj je barvna plast na prečnem prerezu videti precej gosta. Vsekakor FTIR ni odkril prisotnosti organskih snovi, kar pa je morda posledica nizke vsebnosti v vzorcu. Modra barva kljub nežnemu modremu tonu, ki ga vidimo na ozadju prizora sv. Janeza Evangelista, ne vsebuje azurita. Analize kažejo le prisotnost kalcijevega karbonata in sulfatov, tako da gre verjetno za mešanico belega apnenega pigmenta z nekim nedoločljivim pigmentom. Zelena barva na borduri je malahit, saj pigment vsebuje visoko količino bakra. Vezivo je večinoma apneno. SEM–EDX kaže tudi prisotnost barijevega sulfata, ki se občasno uporablja pri restavriranju in je torej lahko posledica nekdanjih restavratorskih posegov. Na površini poslikav je verjetno prišlo tudi do sulfatizacije.

Poslikavo so vsaj v osnovnih barvnih ploskvah, ki so se ohranile do danes, naredili na svež omet. Na to kaže dobra obstojnost barv, ki se večinoma trdno držijo slikarske podlage. Očitno so jih nanesli neposredno na omet, o čemer pričajo narejeni prečni prerezi. Na način al fresco kaže tudi uporaba dveh plasti ometa, kar je omogočalo daljši čas slikanja. Modelacija se ni ohranila, pigmenti pa so večinoma zemeljskega izvora.

Sinopije, vreznin in vtiskov ni videti. Prav tako se nikjer ne razloči predrisbe, domnevamo pa lahko, da si je slikar le moral pomagati z njo. Morda so že konture okrog barvnih ploskev v bistvu predrisba, ki jo je slikar na koncu del le okrepil. Na več mestih opazimo, da je rjave konture naredil nazadnje, saj se luščijo, pod njimi pa vidimo druge barvne plasti. Pod modro na ozadju je videti neko svetlosivo, skorajda belo podslikavo. Vse večje barvne ploskve so nanesene neposredno na omet, lahko jih smatramo predvsem kot lokalne tone. Rumena in zelena barva se najbolje držita podlage, verjetno sta bili naneseni prvi.

Modelacije tako rekoč ni, slikar je predvsem zapolnil površino med konturami. Če delo primerjamo s poslikavo v Crngrobu in Vrzdencu, lahko sklepamo, da je mojster osnovne ploskve vseeno še naknadno barvno oblikoval, a se na tej lokaciji modelacija ni ohranila. Poteze so grobe, barve je nanašal s širokim čopičem v smeri gor – dol ali levo – desno in na tak način preprosto zapolnil površine. Ohranila sta se le dva obraza, ki v linijah za oči, nos, usta, brado in lase razkrivata natančno slikarjevo roko; mojster je znal potegniti fine poteze, čeprav je samo oblikovanje izredno preprosto. Obrvi so dolge in rahlo polkrožne, velike oči imajo močneje zaokroženo zgornjo in ravnejšo spodnjo linijo. S tanko črto je poudaril tudi veke in podočnjake. Nos je dolg in raven, usta pa so le nakazana z linijo.

Roke so ozke in z dolgimi, okornimi prsti. Osnovna barvna površina je rožnata, enako kot inkarnat obraza, roke in prsti pa so obrobljeni s široko čokoladnorjavo konturo. Zunanji rob mezinca in palca je slikar osvetlil z eno samo dolgo in svetlo potezo. Lase in brade je oblikoval z močnimi vijugastimi linijami, narejenimi s širokim čopičem na osnovno barvno površino (rjava, svetlosiva); vijejo se od vrha glave proti ramenom. Dodatnega svetlobnega oblikovanja ni videti. Tudi draperija je modelirana preprosto. Na osnovnih barvnih ploskvah vidimo začrtane gube, linije so ponekod zaključene s približno 5 mm debelo konturo, ki obroblja plašče. Ni elementov, ki bi zahtevali uporabo šablon.

Galerija

Virtualni 360° pogled

Ribčev Laz, Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika, 1. faza (Ribčev Laz), 2024 (nazadnje posodobljeno 24. 10. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/poslikava/faza-1/ (4. 12. 2025).

Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence