3. faza (Koper, minoritski samostan)

Korpus » Minoritski samostan

Umetnostnozgodovinska analiza

Fresko so skupaj z njeno sinopijo leta 1957 sneli po metodi »stacco«, leto kasneje pa so jo strapirali in na ločena nosilca prenesli obe plasti poslikave. [1] Sinopija je ostala v Kopru in je danes shranjena v depoju tamkajšnjega Pokrajinskega muzeja, medtem ko so fresko odpeljali v Ljubljano na zavod za spomeniško varstvo in je še danes v depoju Restavratorskega centra, kjer čaka na restavriranje.[2] Na freski je upodobljena Marija z Detetom na arhitekturno bogatem gotskem prestolu z visokim naslonjalom, ki ga zaključuje školjčna niša. Na Marjini levi sta celopostavna figura sv. Frančiška in klečeč vitez v priprošnji.

________________________________________

[1] Gl. Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Ljubljana, Koper – spomeniško varstvo, št. 12, Poročilo Mirka Šubica o službenem potovanju v Hrastovlje in Koper 29. in 30. 7. 1957 z dne 2. 8. 1957 s prilogo Predlog za restavriranje dveh fresk v gimnazijskem poslopju (bivši frančiškanski samostan) v Kopru, ki sta ga napisala Mirko Šubic in Emil Pohl v Ljubljani 2. 8. 1957; cf. ŽELEZNIK 1959, pp. 81–82.
[2] Cf. Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Ljubljan, Koper – spomeniško varstvo, št. 12, 20, 36, poročila iz časa med letoma 1957 in 1595. Postopek snemanja je opisan v: ŽELEZNIK 1960, pp. 77–80.

Slaba.

Antonio Alisi je bil mnenja, da detajli poslikave, kot so elegantna aristokratska figura Marije, ob njenih kolenih klečeči vitez, sv. Frančišek, ki z živahno gestikulacijo priporoča viteza Mariji, prav tako pa tudi celotna kompozicija in kozmatska bordura, ustrezajo slikarstvu postgiottovske dobe, času med letoma 1350 in 1375, ko slikarstvo v beneški terrafermi zaznamujejo imena, kot so Guariento, predvsem pa Altichiero in slikarji, ki so slikali v njegovem slogu.[1] Primere takšnih votivnih poslikav lahko najdemo v Veroni v cerkvi San Zeno in cerkvi sv. Anastazije, slog pa se je razširil po dolini Adiže do Bolzana (Bozen) in Bressanona (Brixen).[2] Tudi Janez Hofler zaradi kompleksne gotske arhitekture prestola fresko umešča v kontekst beneškega slikarstva druge polovice 14. stoletja.[3]

________________________________________

[1] ALISI s. a.
[2] Po prepričanju v štiridesetih letih 20. stoletja so podobne poslikave ustvarjali predvsem potujoči slikarji iz Riminija in Reggia Emilije. ALISI s. a., za leto 1365 v Piranu omenja slikarja Simona iz Reggia (Simone da Reggio), ki je umrl v Piranu, vendar ni znano, kje točno je prej živel oziroma potoval. Njegova žena je umrla leta 1401.
[3] HÖFLER 1997, p. 99.

Druga polovica 14. stoletja.

Beneški mojster.[1]

________________________________________

[1] QUINZI 1999, pp. 82–83, je istemu freskantu pripisal tudi drugo luneto s prizorom Marija z Detetom med sv. Frančiškom in sv. Antonom, ki je bila nekoč v samostanu in jo poznamo zgolj po fotografiji, ki jo je objavil SEMI 1972, p. 396. Vendar gre v tem primeru v resnici za dve poslikavi iste lunete – mlajša poslikava je bila namreč sneta leta 1939, in situ pa je ostala danes vidna starejša poslikava iz 14. stoletja; fotografije iz časa odkritja poslikav hrani arhiv tržaške Soprintendenze. Poslikavi sta torej naslikala dva različna mojstra v dveh različnih časovnih obdobjih.

Na freski je upodobljena Marija z Detetom na arhitekturno bogatem gotskem prestolu z visokim naslonjalom, na vrhu katerega je školjčna niša. Na Marijini levi sta upodobljena sv. Frančišek in klečeč vitez v priprošnji. Antonio Alisi je ob odkritju freske zapisal, da naj bi se kompozicija s svetnikom in vitezom v priprošnji ponovila tudi na desni strani prestola, kjer je bil po njegovem poročanju ob odkritju viden del figure stoječega svetnika, ki je potem odpadel in iz katerega naj bi bilo mogoče prepoznati sv. Dominika, na drugi strani prestola pa je bil viden tudi oklep klečečega viteza.[1] Alisi je sklepal, da gre pri upodobitvi vitezov za očeta in sina, ki je dal v spomin očetu nad njegov nagrobnik naslikati to votivno podobo.[2]

________________________________________

[1] ALISI s. a. Figura klečečega viteza na desni strani prestola je vidna še na eni izmed fotografij iz časa odkritja, ki jih hrani tržaška Soprintendenza Archeologia, Belle Arti e Paesaggio del Friuli Venezia Giulia, Ufficio di Belle Arti a Trieste, Archivio fotografico, Capodistria, prov. di Pola, Ex Istituto Magistrale ora scuola marinara – affresco nella volta del sottoportico, ottobre 1939, nr. 5722.
[2] ALISI s. a., omenja, da v 18. stoletju (to je v času predelave samostanskega kompleksa), prav tako pa tudi v času restavracije v 20. stoletju, niso imeli posluha za nagrobne plošče posameznih plemiških družin, ki so bile vzidane tako v tla križnega hodnika kot tudi v stene. V istem tekstu omenja enega izmed bogatih nagrobnikov v velikem križnem hodniku, in sicer nagrobnik družine Carli, na katerem je bil izklesan moški v popolni viteški opravi, ki je bil po Alisijevem mnenju »indubiamente del Trecento«. Koliko viteških nagrobnikov je bilo v 14. stoletju v križnem hodniku minoritskega samostana, ne vemo, morda pa bi lahko freska Marije na prestolu predstavljala votivno podobo družine Carli. Za informacije o družinah, katerih nagrobniki so bili v križnem hodniku samostana, cf. ALISI s. a.; BONIN 2004, p. 114.

Francesco Semi je sklepal, da gre pri poslikavi lunete skupaj s fresko Marija na prestolu z Detetom in svetniki, odkrito desno ob portalu z luneto, za del cikla, posvečenega sv. Frančišku. Večja verjetnost je, da gre za časovno ločeni poslikavi in da gre pri freski Marije na prestolu za votivno podobo, ki je bila po vsej verjetnosti del dekoracije nagrobnika ene izmed tam pokopanih viteških plemiških družin.[1]

________________________________________

[1] SEMI 1975, pp. 396–397.

Tehnična analiza

Pigmenti: domnevno apnena bela, rumeni oker, rdeča zemlja, organska črna, umbra (?), azurit (?)

Analitične tehnike: /

Vzorcev ni, tako da sestave ometa ne poznamo; verjetno gre za mešanico apna in peska. Ob snemanju poslikave je bilo odkrito, da je pod glajencem (intonaco) še hrapavec (ariccio), ki so ga prav tako sneli.

Brez vzorcev ne moremo izvesti kemičnih analiz. Ohranile so se sledi svetle in temne oker barve, rožnate, rdeče in temnomodre. Na osnovi tega lahko sklepamo na standardno srednjeveško slikarsko paleto, torej na uporabo apnene bele, rumenega okra, rdeče zemlje in morda azurita ter verjetno neke organske črne. Morda je slikar vključil tudi rjavo umbro. Velik del pigmentov je moral biti natrt z nekim organskim vezivom (jajčnim rumenjakom, klejem ali kazeinom), v manjši meri pa so uporabili tudi apno.

Na podlagi slabe ohranjenosti poslikave sklepamo, da je šlo večinoma za slikanje al secco. Verjetno so vsaj nekatere plasti nanesli na še svež omet, vendar pa tega brez vzorcev ne moremo potrditi.

Pod poslikavo so med njenim snemanjem odkrili sinopijo, ki zaobjema Marijo z Jezusom.  Narejena je v rumeni, rdeči in sivi barvi in s širokim čopičem. Z rdečo barvo je slikar začrtal nekaj navpičnih in vodoravnih črt in morda z njimi razdelil prostor, čeprav črte niso enakomerno razporejene. Nato je s sivo začrtal osnovne linije figur, saj še vidimo nekaj potez tako na Marijini draperiji kot na Jezusovem nimbu in draperiji. Končno obliko je poudaril z rumeno barvo, s katero je tudi natančneje oblikoval vse elemente kompozicije. Poslikava na zgornjem glajencu je v izredno slabem stanju, zaradi česar je skoraj nemogoče ovrednotiti slikarski postopek in modelacijo. Nekoliko si lahko pomagamo z ohranjenimi črno-belimi fotografijami poslikave, ko je bila ta še in situ. Ohranila se je oblika okroglih nimbov, ki so vrezani z dvojno črto in okrašeni z žarkasto razporejenimi vtiski. Jezusov nimb je oblikovan s sredinskim križem, ki deluje kot štiriperesna deteljica; vtiski so le na štirih listih. S tankimi linijami je vrezana tudi arhitektura za Marijo (sl. 6). Na črno-beli fotografiji še vidimo lep ovalen Marijin obraz z ravnim nosom in našobljenimi mesnatimi usti. Obrvi se strmo dvigajo iz nosnega korena in se visoko nad očesom zravnajo ter končajo nad zadnjo tretjino očesa. Marijine roke so ozke in s pretirano dolgimi in tankimi vzporednimi prsti. Jezusova figura in obraz sv. Frančiška sta bila že ob snemanju večinoma uničena. Barvne modelacije ne moremo več določiti.

Galerija

Koper, Minoritski samostan, 3. faza (Koper, minoritski samostan), 2024 (nazadnje posodobljeno 7. 1. 2025). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/poslikava/3-faza-minoritski-samostan-koper/ (27. 8. 2025).

Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence