Poslikava je bila v preteklosti nakljuvana in prekrita z novo plastjo ometa, zaradi česar je močno poškodovana. Nakljuvanine so med zadnjimi restavratorskimi deli zaplombirali, poslikavo pa močno retuširali. Ovrednotenje slikarskega postopka in modelacije smo delno izvedli že pred retuširanjem. V svež omet so vrezali nekatere nimbe, ki so jih okrasili z žarkasto razporejenimi vtiski, pri nekaterih figurah pa so z vrezninami poudarili tudi ovratnike in robove rokavov oblačil. Na figurah, upodobljenih na obočnih rebrih, vreznin ne razberemo; morda jih zaradi tankega ometa niso naredili. Na sveže je slikar začrtal tudi vso kompozicijo, za predrisbo pa je uporabil črno barvo. Ta se najbolje vidi na severni steni, in sicer na lokih arhitekture, ki na desni strani stene sovpadajo z ostanki barvno oblikovanega loka, in na sredinskem spodnjem delu iste stene med tremi ohranjenimi apostoli, kjer so s hitro, nenatančno potezo začrtani stebri arhitekturnih niš (sl. 6). Končna poslikava ne sovpada vedno natančno s predrisbo, ki je očitno služila le kot osnutek. Predrisbo je na veliko mestih zakril apneni belež. Pri nekaterih figurah se zdi, da je slikar uporabil tudi rdečo predrisbo, ki pa jo je na koncu prekril z močno črno končno konturo (sl. 7). Večinoma gre za osnovne barvne tone; podslikav kot barvnih nanosov pod zgornjo barvno plastjo nismo odkrili. Veliko obrazov je uničenih, saj je barvna plast odpadla. Razberemo lahko še dokaj shematično oblikovanje obraza s črno konturo, s katero je slikar zarisal močne, rahlo polkrožne obrvi, ki segajo od korena nosu pa vse do roba glave. Pod njimi so velike, široko odprte oči z velikimi zenicami. Nosovi so ravni, ponekod pa delujejo nekoliko krompirjasto. Na obrazih, upodobljenih en face, je začrtana le ena stranica nosnega korena, druga pa je naznačena z rožnato senco, ki se spušča od podočnjakov. Majhna usta s špičastima vrhovoma zgornje ustnice so srčasto oblikovana. Na več mestih se je ohranila njihova živordeča barva. Pri barvnem oblikovanju inkarnata je slikar barve nanašal v več plasteh, večinoma na osnovno oranžno barvo, kar še dobro vidimo na figuri sv. Nikolaja (sl. 3a). Na osnovno barvo je nanesel več debelih plasti, ki delujejo kot belež, se pa rahlo razlikujejo v tonu. Prvi nanos ali prva dva nanosa sta bela, sledita en ali dva nanosa nekoliko gostejše svetlorožnate barve, ki se končata z rumeno in rožnato modelacijo. Zaporedje barvnih plasti pokaže tudi prečni prerez vzorca z obraza omenjenega svetnika (sl. 3b). Finih potez, ki bi kazale na uporabo tankega čopiča, ni. Posebna lastnost slikarja sta poudarek nosne linije z živordečo črto in rožnato obarvano področje okoli oči. Z isto rožnato je začrtal tudi ličnice, zunanje robove tričetrtinskih profilov ter gube na čelu in zaključil čelo tik pod lasmi. Poteze so enotne in odločne. Na koncu je verjetno naslikal živordeče pike za poživitev lic, v isti barvi pa tudi usta, ki pa so – razen pri angelu ob Kristusu v mandorli na vzhodni steni – večinoma odpadla. Oblikoval je tudi vratove, in sicer z vodoravnimi, nekoliko ukrivljenimi rožnatimi potezami na beli osnovi ali z belimi diagonalnimi črtami v obliki črke V na rožnati osnovi. Črno konturo je nanesel kot zaključek del. Roke so ozke in z dolgimi prsti. Modelirane so na podoben način in z enakimi barvami kot obrazi. Sence so narejene v rožnati barvi vzdolž spodnje strani prstov in v zapestjih, prav tako pa tudi na dlaneh. Slikar je barve nanašal s širokim čopičem. Zunanje linije je zaključil z močno črno konturo. Zunanji robovi las in brade so naslikani s črno konturo, notranja modelacija pa je v sivi ali rumeni oker barvi. Dodatki bele ustvarjajo svetlobne odseve. Za oblikovanje draperij je slikar ponekod uporabil kar osnovno svetlo barvo ometa in nanjo naslikal linije gub s širokim čopičem (Kajn), ponekod pa je gube modeliral na osnovni lokalni barvi draperije, v tem primeru s temnejšim tonom. Barve je pogosto nanašal na tanek apneni belež, čez njih pa prav tako s širokim čopičem naslikal gube v temnejši barvi (sl. 5). Belež se lušči z ometa, kar pomeni, da je slikar draperije oblikoval med zadnjimi deli, ko se je omet že preveč posušil, da bi vezal pigmente. Modeliral je z vmesnim tonom med osnovno podlago in gubami, a mehkih prehodov ni. Oblačilo levega razbojnika na Križanju je gotovo naredil al secco, kar lahko ocenimo na spodnjem robu: barva je močno zbledela, spodaj pa vidimo vertikalni del križa, katerega konec je slikar načrtoval višje, a ga je nato prekril z draperijo. Na suho so naslikane tudi knjige apostolov; njihova barva se lušči s podlage. Arhitekturo in križe je oblikoval na enak način. Zunanji obris je naredil s širokim rdečim (arhitektura) oziroma oranžnim (križi) pasom, notranjost pa je zapolnil z rdečo, rožnato ali belo barvo oziroma z barvo osnovne slikarske podlage – beleža. Na takšen način je slikar poskušal ustvariti tridimenzionalnost križev in arhitekturnih niš. Ocenimo lahko, da avtor te poslikave ni uporabljal finih čopičev. Barve je nanašal v širokih linijah, ki ne omogočajo fine modelacije. Modelacija, sestava ometov in izbor pigmentov so enaki tako na rebrih oboka kot na oboku in stenah, zato menimo, da gre v prezbiteriju za eno samo poslikavo.