1. faza (Muta, rotunda sv. Janeza Krstnika)

Korpus » Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika

Interaktivni izris poslikave

Umetnostnozgodovinska analiza

Poslikava obsega celotno površino razpoložljivih sten prezbiterija. Poteka v dveh pasovih z začetkom na severni steni ob slavoloku in s koncem ob slavoločni steni na južni strani.[1] Upodobljeni so prizori iz Marijinega in Kristusovega življenja ter legendi sv. Janeza Evangelista in sv. Janeza Krstnika.[2] S pričetkom v zgornjem pasu si sledijo naslednji prizori: Zadnja večerja, apostol s knjigo v rokah razlaga evangelij dvema poganoma ali pa Spreobrnitev filozofa Kratona, sledi neidentificirani prizor, Prijetje sv. Janeza Evangelista in dva povezana prizora Poskusa zastrupitve sv. Janeza Evangelista.[3] Na vzhodni steni sta ob okenski odprtini naslikani figuri svetnikov, levo moška figura, ki jo nekateri enačijo s sv. Ožbaltom drugi pa s sv. Janezom Krstnikom, in desno sv. Marija Magdalena.[4] Na jugovzhodni poševnici je na levi strani okna naslikan neki škof, na desni pa je neki daritveni prizor, ki se razteza tudi na južno steno.[5] Na tej se zaključuje poslikava zgornjega pasu; prva dva prizora sta uničena, naslednji je neidentificiran, zadnji pa je prizor sv. Janeza Krstnika, ki se je pred svetom umaknil v samoto.[6]

V spodnjem pasu, ponovno z začetkom na severni steni, sta naslikana motiva Oznanjenja in Kristusovega rojstva, pri sledečem fragmentarno ohranjenem prizoru pa bi lahko šlo za Binkošti ali Marijino kronanje.[7] Na vzhodni steni je levo od okna sv. Doroteja in desno sv. Barbara.[8] Na jugovzhodni poševnici sta naslikani sv. Helena in na desni neka neidentificirana svetnica.[9] Cikel za dvema neohranjenima prizoroma zaključujeta upodobitvi sv. Janeza Krstnika v Herodovi ječi in Smrt sv. Janeza Evangelista.[10]

V zgornjem pasu so, z začetkom na severni stranici in koncem na severovzhodni poševnici, upodobljeni prizori iz življenja Kristusa in sv. Janeza Evangelista.[11] Zgodbo pričenja motiv Zadnje večerje, na katerem sv. Janez Evangelist Kristusu, ki ga zaznamuje križni nimb, polaga na prsi glavo.[12] Uveljavljena je razlaga, da je upodobljenih osem apostolov, pri čemer gre za okrajšano varianto motiva Zadnje večerje.[13] Vsi apostoli so naslikani sede na isti strani mize, na kateri je prt z rombastimi vzorci.[14]

Sledi prizor, ki je pri Janezu Höflerju poimenovan kot »apostol s knjigo v rokah razlaga evangelij dvema poganoma«,[15] medtem ko je pri Tanji Zimmermann poimenovan kot »Janez Evangelist razlaga dvojici evangelij«.[16] Naslikana je figura z nimbom in odprto knjigo, torej sv. Janez Evangelist, in še dve stoječi figuri.[17] Janez Höfler navaja možnost, da bi upodobitev lahko interpretirali tudi kot Spreobrnitev filozofa Kratona.[18]

Sledeči prizor je uničen zaradi kasnejše vzidave okna,[19] vendar France Mesesnel navaja opis ob odkritju delno ohranjene podobe.[20] Naslikano naj bi bilo stilizirano drevo, pred katerim je bila morda sedeča ženska z otrokom v naročju.[21]

Poslikava se nadaljuje s prizorom svetnikovega prijetja, ki prikazuje sv. Janeza Evangelista in dva ob njem stoječa vojaka.[22] France Mesesnel je v tem prizoru prepoznal zgolj enega vojaka, drugo osebo pa je označil za poganskega duhovnika z lijastim pokrivalom.[23] Ta v roki drži meč, na desni pa je upodobljen sv. Janez Evangelist kot dolgolasi mladenič, ki ima v svoji levi roki odprto knjigo.[24] Ozadje prizora je modro.[25]

Kot zadnja sta upodobljena povezana prizora, ki prikazujeta poskus svetnikove zastrupitve.[26] V prvem prizoru svečenik Aristodem in sv. Janez Evangelist hodita proti gledalčevi desni, v drugem prizoru pa je upodobljen zgolj sv. Janez Evangelist skupaj z dvema osebama, pred katerima bo življenje vrnil na tleh ležečima zastrupljenima zločincema.[27] Druga izmed ležečih figur s spodnjo polovico telesa prehaja že v naslednji prizor.[28] France Mesesnel je figuro Aristodema v prvem prizoru označil za pogana, za sv. Janeza Evangelista pa je zapisal, da se »ne udaja /…/ prigovarjanju, ampak hiti na desno«.[29]

V spodnjem pasu je ob slavoloku najprej prizor Marijinega oznanjenja.[30] Prostor je oblikovan z dvema arkadnima lokoma in stebričem, ki prostorsko ločuje Marijo, naslikano brez atributov, in klečečega nadangela Gabrijela s knjigo.[31] Sledi Kristusovo rojstvo, kjer so jasli oblikovane kot kelih, zraven pa sta ležeča Marija in Jožef s pastirsko palico in krono.[32] Jožef je umeščen v naslikano vdolbino ob koncu prizora. Spodnji pas se nadaljuje z devetimi apostoli, postavljenimi v obratu drug proti drugemu, ostali trije pa so bili uničeni najverjetneje ob vzidavi sekundarnega okna.[33] Tanja Zimmermann je prizor razložila kot Binkošti, in sicer predvsem zaradi zaključnega prizora cikla, pri katerem gre za Marijino kronanje.[34] Na prizoru Marijinega kronanja sta vidni dve sedeči figuri, levo blagoslavljajoči Kristus s trilistno krono, desno pa Marija, ki ima dlani sklenjene v molitev, Kristus pa se s svojo desno roko dotika njene krone.[35]

Na vzhodni stranici in jugovzhodni poševnici se poslikava v obeh pasovih nadaljuje s podobami svetnikov in svetnic in drugimi samostojnimi motivi, ki so razvrščeni ob dveh oknih.[36] V zgornjem pasu si od gledalčeve leve proti desni sledijo levo od prvega okna figura kralja s krono in rumeno posodo v desnici, domnevno sv. Ožbalt.[37] Desno od okna je naslikana sv. Marija Magdalena s posodo z dišavami, v naslednjem polju levo je neki sveti škof s palico in knjigo v desni roki, desno od okna pa neidentificirani daritveni prizor, kjer sta ob oltarju pod baldahinom z visečo lučjo upodobljena na levi škof z mitro in palico, ki polaga na oltar svetel predmet, in na desni bradat kralj z mečem.[38] France Mesesnel je leta 1942 zapisal, da obe figuri darujeta »podoben predmet«, ki ga je opisal kot okroglo posodo.[39] Pri Tanji Zimmermann lahko v navezavi na ta prizor preberemo misel, da se morda navezuje na legendo sv. Ožbalta.[40]

V spodnjem pasu si od leve proti desni sledijo sv. Doroteja s košarico cvetja, sv. Barbara – za katero Tanja Zimmermann navaja, da je upodobljena s stolpom, medtem ko Marijan Zadnikar piše, da je upodobljeno s kelihom –, okronana sv. Helena s križem v roki in neidentificirana svetnica.[41]

Na južni steni je nekoliko manj ohranjenih prizorov, ki pa so bili posvečeni legendi sv. Janeza Krstnika.[42] V zgornjem pasu sta prva dva prizora z gledalčeve leve proti desni danes popolnoma uničena zaradi vzidave kasnejših oken.[43] France Mesesnel je ob odkritju v zgornjem delu poslikave še prepoznal vrh domnevne peruti.[44] Desno od drugega okna je ohranjena stoječa ženska figura v rdečem oblačilu in z dvignjenimi rokami v gesti prošnje. Usmerjena je proti figuri na levi, od katere sta se ohranila le roka z gesto blagoslova in nimb rdeče barve.[45] Motiv ni identificiran, Tanja Zimmermann pa domneva, da je šlo najverjetneje za prizor ozdravitve.[46] Po mnenju Janeza Höflerja so uničeni prizori najverjetneje prikazovali Krstnikovo rojstvo in njegovo otroštvo do Krstnikovega odhoda v pustinjo, ki je edini dobro ohranjeni prizor v tej vrsti.[47] Na njem izstopa temno ozadje s tremi drevesi (Marijan Zadnikar govori o smokvah), med katerimi kleči v rdečo oblačilo odeta figura z nimbom, torej sv. Janez Krstnik, ki se s sklenjenimi rokami ozira v smer šesterokrake zvezde.[48] France Mesesnel omenja tudi upodobitev slabo ohranjene bradate figure z mečem, ki naj bi se nahajala pred sv. Janezom Krstnikom v samotni krajini.[49]

Prav tako kot v zgornjem pasu južne stene sta tudi v spodnjem pasu prva dva prizora uničena do nerazpoznavnosti.[50] Zgolj pri Francetu Mesesnelu beremo, da je na prvem prizoru vidna roka, ki visi čez okvir, medtem ko je na drugem, ki je med oknoma, od katerih je levo zazidano, prepoznal dve drevesi. Hkrati navaja, da je pod spodnjim robom na tem mestu vidna silhueta konja.[51]

Pri sedanjem stanju ohranjenosti je možno identificirati le dogajanje desno od drugega okna, ki ga Tanja Zimmermann in Janez Höfler ločujeta na dva med seboj povezana prizora, medtem ko ga Marijan Zadnikar obravnava kot celoto.[52] Najprej je naslikan motiv sv. Janeza Krstnika v Herodovi ječi, kjer je umetnik naslikal s kupolasto streho pokrit visok zidan stolp, ki ima odprta vrata, vanj pa je umestil bradatega moža s prekrižanimi rokami.[53] Drugi prizor in zadnji v tej vrsti upodablja Smrt sv. Janeza Evangelista oziroma njegov »samopokop« ob sarkofagu, okrašenem z rozeto in biforama.[54] Tanja Zimmermann navaja, da je nad sarkofagom naslikan oblak z Bogom Očetom ali morda angel, ki nosi dušo sv. Janeza Evangelista.[55]

Oba pasova sta do okna na jugovzhodni poševnici ločena z belo-rdeče obrobljeno črto, od okna naprej pa zgolj z rdečo črto.[56] Posamezne prizore po vertikali ločuje bela črta, v zgornjem pasu pa jih dodatno zamejuje še cikcakasti bordurni trak, ki je na severni steni in vzhodnih stranicah le enkrat, na južni pa dvakrat prepognjen.[57] Podoben trak poteka tudi na spodnjem, pritličnem robu poslikave.[58] Poslikani sta tudi ostenji okenskih odprtin. Ostenje okna na vzhodni stranici je okrašeno z vinsko trto, ki je na severnem ostenju zasnovana nekoliko kompleksneje kot na južnem, medtem ko je okensko ostenje na jugovzhodni poševnici poslikano z delno ohranjenim listnatim ornamentom.[59]

________________________________________

[1] ZADNIKAR 1990, p. 18; HÖFLER 2004, p. 144.
[2] ZIMMERMANN 1996, p. 50.
[3] MESESNEL 1942, pp. 121–122; ZADNIKAR 1990, pp. 19–22; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[4] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, p. 24; ZIMMERMANN 1996, pp. 50–51; HÖFLER 2004, p. 145.
[5] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, pp. 24–25; ZIMMERMANN 1996, p. 51; HÖFLER 2004, p. 145.
[6] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, p. 25; ZIMMERMANN 1996, p. 51; HÖFLER 2004, p. 146.
[7] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, pp. 22–23; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[8] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, p. 24; ZIMMERMANN 1996, pp. 50–51; HÖFLER 2004, p. 145.
[9] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, pp. 24–25; ZIMMERMANN 1996, p. 51; HÖFLER 2004, pp. 145–146.
[10] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, pp. 25–27; ZIMMERMANN 1996, p. 51; HÖFLER 2004, p. 146.
[11] ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[12] MESESNEL 1942, p. 121; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145. Mesesnel navaja še, da »poleg neka postava drži križ«.
[13] ZADNIKAR 1990, p. 19; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[14] MESESNEL 1942, p. 121; ZIMMERMANN 1996, p. 50.
[15] HÖFLER 2004, p. 145.
[16] ZIMMERMANN 1996, p. 50; cf. ZADNIKAR 1990, p. 21.
[17] MESESNEL 1942, p. 121.
[18] HÖFLER 2004, p. 145.
[19] ZADNIKAR 1990, p. 21; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[20] MESESNEL 1942, p. 121.
[21] MESESNEL 1942, p. 121.
[22] ZADNIKAR 1990, p. 21; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[23] MESESNEL 1942, p. 121.
[24] MESESNEL 1942, p. 121.
[25] MESESNEL 1942, p. 121.
[26] ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[27] ZADNIKAR 1990, p. 21; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[28] MESESNEL 1942, p. 122.
[29] MESESNEL 1942, p. 121.
[30] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, p. 22; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[31] ZADNIKAR 1990, p. 22; MENAŠE 1994, p. 245; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[32] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, p. 22; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[33] ZADNIKAR 1990, pp. 22–23; HÖFLER 2004, p. 145. MESESNEL 1942, p. 122, je ohranjene podobe apostolov predstavil opisno: »Stoječa postava z nimbom je obrnjena na desno, dalje je slika zaradi okna uničena. Za oknom sta dve postavi s svečami (?) v rokah, potem pa cel sprevod moških in ženskih z nimbi in knjigami.«
[34] ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 145.
[35] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, p. 23; ZIMMERMANN 1996, p. 50.
[36] HÖFLER 2004, p. 145.
[37] ZADNIKAR 1990, p. 24; ZIMMERMANN 1996, p. 50; HÖFLER 2004, p. 146. MESESNEL 1942, p. 122, je to figuro označil za sv. Janeza Evangelista.
[38] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, p. 24; ZIMMERMANN 1996, pp. 50–51; HÖFLER 2004, p. 146.
[39] MESESNEL 1942, p. 122.
[40] ZIMMERMANN 1996, p. 51.
[41] ZADNIKAR 1990, p. 24; ZIMMERMANN 1996, pp. 50–51; HÖFLER 2004, pp. 145–146. Ponovno moramo opozoriti na Mesesnelov zapis, kajti ta namesto podobe sv. Doroteje navaja sv. Janeza Krstnika s kelihom in pateno, medtem ko sv. Barbaro označi kot »svetnik[a] s kelihom in hostijo«, gl. MESESNEL 1942, p. 122.
[42] HÖFLER 2004, p. 146.
[43] ZADNIKAR 1990, p. 25.
[44] MESESNEL 1942, p. 122.
[45] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, p. 25.
[46] ZIMMERMANN 1996, p. 51.
[47] ZADNIKAR 1990, p. 25; HÖFLER 2004, p. 146.
[48] ZADNIKAR 1990, p. 25.
[49] MESESNEL 1942, p. 122.
[50] ZADNIKAR 1990, p. 25.
[51] MESESNEL 1942, p. 122.
[52] ZADNIKAR 1990, pp. 25–26; ZIMMERMANN 1996, p. 51; HÖFLER 2004, p. 146.
[53] ZADNIKAR 1990, p. 26; ZIMMERMANN 1996, p. 51; HÖFLER 2004, p. 146.
[54] ZIMMERMANN 1996, p. 51; HÖFLER 2004, p. 146.
[55] ZIMMERMANN 1996, p. 51; HÖFLER 2004, p. 146.
[56] ZADNIKAR 1990, p. 18.
[57] ZADNIKAR 1990, p. 18; ZIMMERMANN 1996, p. 51.
[58] ZADNIKAR 1990, p. 18.
[59] MESESNEL 1942, p. 122; ZADNIKAR 1990, p. 23.

Poslikava je zaradi različnih dejavnikov ohranjena v okrnjeni obliki.[1] V sedanjem stanju je prizore možno prepoznati predvsem po obledelih barvnih ploskvah,[2] saj je predrisba ohranjena le na redkih mestih. Del poslikav je bil uničen zaradi predelav prezbiterija in izdelave okenskih odprtin,[3] v nekoliko slabšem stanju pa so tudi zaradi ometa, na katerega so bile naslikane. Omet namreč zaradi premajhne količine apna ni mogel nase vezati dovolj pigmenta barv, posledica česar je slabša ohranjenost.[4] Zaradi odstranjevanja kasnejšega beleža je poslikava nekaj škode najverjetneje utrpela tudi med odkrivanjem.[5]

________________________________________

[1] JAVORNIK 2008, p. 187.
[2] HÖFLER 2004, p. 144.
[3] ZADNIKAR 1990, p. 17; HÖFLER 2004, pp. 144–145.
[4] KRIŽNAR 2006, p. 199.
[5] ZADNIKAR 1990, p. 18; HÖFLER 2004, p. 144.

Stenska poslikava v mutski rotundi je naslikana v visokogotskem linearnem slogu[1] in skupaj z najstarejšo plastjo fresk v Crngrobu in v cerkvi sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru sodi v skupino najstarejših gotskih poslikav v Sloveniji, med katerimi pa velja za najmlajšo.[2] V rotundi sta bila na delu dva slikarja, in sicer na severni steni prezbiterija slogovno starejši, poimenovan tudi kot konservativnejši, in na južni steni mlajši.[3] To je botrovalo manjšim slogovnim razlikam,[4] a sta kljub temu stenski poslikavi na severni in južni steni sočasnega nastanka.[5]

Prve slogovne primerjave mutskih fresk z deli izven Slovenije zasledimo pri Tanji Zimmermann, ki jih je primerjala s slogovno sorodnimi poslikavami na avstrijskem Koroškem.[6] Največ paralel je našla s poslikavo v kostnici v Bistrici pri Gradesu (Feistritz bei Grades), ki je nastala sredi 14. stoletja. Poslikavi se ujemata v figuraliki, v oblikovanju sarkofaga in v zasnovi prizora Zadnje večerje. Upodabljanje figur je primerjala tudi s poslikavo prezbiterija cerkve sv. Nikolaja v Gradeneggu, ki je nastala okoli leta 1330.

Figure na poslikavi v prezbiteriju mutske rotunde so močno tipizirane, naslikane so frontalno ali v rahlih zasukih, pri čemer je poudarjena predvsem gestikulacija rok.[7] Detajli, kot so obrazi in gubanje oblačil, so bili dodani šele z risbo, saj figure niso bile senčene ali plastično oblikovane.[8] Nekoliko izstopajo figure, naslikane na južni steni prezbiterija, pri katerih je že poudarjena tudi S linija teles.[9] Prizori se med seboj bolj razlikujejo v upodabljanju prostora. Na severni steni so protagonisti postavljeni v enotno barvno zasnovano brezprostorno ozadje, pri katerem so tla naznačena samo s svetlim barvnim pasom, na katerega so postavljene figure. Slikarija na južni steni pa vključuje tudi arhitekturne kulise. To je še posebej vidno na prizoru Smrt sv. Janeza Krstnika, kjer je sarkofag naslikan že v perspektivi.[10]

Na poslikavi prevladujejo predvsem svetle barve, kot sta opečnato rdeča in rumena v kontrastu z modro. Razlika je le v tem, da so se barve na južni steni ohranile v nekoliko intenzivnejši obliki v primerjavi z barvami na severni steni in vzhodnih poševnicah.[11] Čeprav je zaradi slabe ohranjenosti poslikave veljalo prepričanje, da je bila naslikana v suhi tehniki,[12] ki je manj obstojna, je Anabelle Križnar na osnovi preiskav ometa ugotovila, da so slikane na svež omet brez dodatnega beleža, zaradi česar bi se v teoriji morale nekoliko bolje ohraniti.[13] Kot vzrok za neobstojnost je navedla strukturo ometa, ki zaradi manjše količine apna pigmentom ne omogoča, da bi se obdržali v boljšem stanju.[14]

________________________________________

[1] ZIMMERMANN 1996, p. 144; HÖFLER 2004, pp. 144, 146; KRIŽNAR 2006, p. 197. V starejši literaturi se v povezavi z mutskimi poslikavami še navaja »zgodnjegotski risarski ploskoviti slog« (STELE 1969, pp. 85, 134; STELE 1972, pp. 9–10) in »linearno ploskoviti zgodnjegotski slog« (ZADNIKAR 1990, p. 29).
[2] KRIŽNAR 2006, p. 62.
[3] Najnovejša odkritja 1940, p. 8; ZADNIKAR 1990, p. 28; ZIMMERMANN 1996, p. 51; HÖFLER 2004, p. 146.
[4] ZIMMERMANN 1996, p. 51.
[5] MESESNEL 1942, p. 123; ZIMMERMANN 1996, p. 51.
[6] ZIMMERMANN 1996, pp. 52–53.
[7] ZADNIKAR 1990, p. 28.
[8] ZADNIKAR 1990, p. 28.
[9] ZADNIKAR 1990, p. 28.
[10] ZIMMERMANN 1996, pp. 51, 82.
[11] ZADNIKAR 1990, p. 28; ZIMMERMANN 1996, p. 51.
[12] ZADNIKAR 1990, p. 25; MENAŠE 1994, p. 245; HÖFLER 2004, p. 144.
[13] KRIŽNAR 2006, p. 199.
[14] KRIŽNAR 2006, p. 199.

Čeprav se datacija v literaturi nekoliko razlikuje, je nastanek poslikave postavljen v prvo polovico 14. stoletja.[1] Najverjetnejši čas nastanka je v letih 1330–1340.[2]

________________________________________

[1] Cf. MESESNEL 1942, pp. 122–123; STELE 1969, pp. 85, 341; STELE 1972, p. 28; ZADNIKAR 1990, p. 31; MENAŠE 1994, p. 245.
[2] ZIMMERMANN 1996, pp. 49, 53; HÖFLER 2004, pp. 146, 262.

Po oceni Tanje Zimmermann je del gotske poslikave na Spodnji Muti naslikal mojster, ki je poslikal tudi južno steno župnijske cerkve sv. Nikolaja v Gradeneggu.[1] Deloval naj bi na Koroškem in poznal predloge, ki se pojavijo tudi na kasnejših poslikavah v Bistrici pri Gradesu (Feistritz bei Grades).[2]

________________________________________

[1] ZIMMERMANN 1996, p. 53.
[2] ZIMMERMANN 1996, p. 53.

Prva natančnejša ikonografska analiza mutskih fresk je bila narejena v sklopu diplomske naloge Marjetice Simoniti v letu 1960,[1] kasnejši pisci pa so tej dodali tudi svoje interpretacije določenih prizorov. Tako je po mnenju Franceta Steleta na poslikavah vidno vzpostavljanje vzporednic med prizori iz Kristusovega življenja ter življenj sv. Janeza Evangelista in sv. Janeza Krstnika,[2] kar do določene mere razbira tudi Tanja Zimmermann.[3] France Stele je mutsko poslikavo s prizori iz svetniških legend opredelil za najstarejši in najobsežnejši cikel svoje vrste na območju Slovenije.[4] Osredotočil se je tudi na motiv Jezusovega rojstva, kjer je Jezus zaradi zamenjave jasli s kelihom prikazan kot evharistični dar.[5] Takšen način upodobitve Rojstva, ki velja za ikonografsko posebnost, je povezal z umetnostnimi vzori iz Francije.[6] Lev Menaše je opozoril na izvor načina upodobitve Oznanjenja.[7] Izpostavil je motiv pokleka, katerega izvor bi se dalo najti v navadah vitezov, na mutskih freskah pa je viden pri nadangelu Gabrielu, ki kleči pred stoječo Marijo.[8] Isti avtor je izpostavil tudi mutsko Marijino kronanje, za katerega je navedel, da spada v enega izmed treh načinov upodabljanja tega prizora.[9] Pri slednjem Kristus Mariji polaga na glavo krono in jo hkrati blagoslavlja.[10]

________________________________________

[1] Gl. SIMONITI 1960; ZIMMERMANN 1996, pp. 51–52.
[2] STELE 1972, p. 28; ZIMMERMANN 1996, p. 50.
[3] ZIMMERMANN 1996, p. 51.
[4] STELE 1969, p. 85.
[5] STELE 1969, pp. 85–86.
[6] STELE 1969, pp. 85–86; STELE 1972, p. 28.
[7] MENAŠE 1994, p. 245.
[8] MENAŠE 1994, p. 245.
[9] MENAŠE 1994, p. 279.
[10] MENAŠE 1994, p. 279.

Glede spodbud za nastanek poslikave je treba opozoriti na dejstvo, da je ta del Dravske doline spadal pod Koroško, rotunda pa je bila glede na znane podatke v oskrbi avguštincev eremitov, ki so imeli povezave tudi s samostanom v Velikovcu (Völkermarkt). Prav avguštinci bi bili lahko zaslužni za prezidavo rotunde ob koncu 13. ali v začetku 14. stoletja in za naročilo poslikave.

Tehnična analiza

Pigmenti: apnena bela, rumeni in rdeči zemeljski pigmenti, ogljikova črna, svinčeva bela (?)

Analitične tehnike: OM, SEM-EDX, XRD, FTIR

Poslikava je videti narejena na dve plasti ometa, s tem da je zgornja plast zelo tanka (le okoli 2 mm). Debeline spodnje plasti ne moremo določiti, vidimo pa, da je bolj grobe sestave in nezaglajena, tako se je zgornja plast tudi bolje oprijela nanjo. Zgornji omet je v primerjavi s spodnjim nekoliko svetlejši. Ponekod sta obe plasti dobro sprijeti, na nekaterih mestih pa zgornja odstopa. Omet je na splošno zelo prhel in se hitro drobi. V primerjavi z drugimi ometi slovenskih gotskih poslikav je dokaj temen, in sicer rjavorumenkaste barve. Na prečnih prerezih opazimo visoko vsebnost peska in malo apna, izstopa tudi zelo različna granulacija peska od zelo drobnih zrnc do velikih, kar tudi vpliva na trdnost celote (sl. 1–2). Rezultati analiz obeh plasti ometa z difrakcijo rentgenskih žarkov so pokazali enako sestavo; v obeh prevladujejo kalcit, dolomit in kremenčev pesek. V zgornji plasti sta prisotna še magnezit (kar kaže v primerjavi s spodnjo plastjo na nekoliko večji odstotek apna glede na pesek) in pa klor. Njegova prisotnost je verjetno posledica kloridnih soli, ki se s kapilarno vlago dvigujejo po steni navzgor. Apno in pesek nista vedno dobro zmešana, saj so ponekod v ometu ostale apnene grudice.

Večinoma gre za alumosilikate in železove okside, zemeljske rumene in rdeče pigmente, na kar kaže že sam izbor barv pa tudi njihovi toni. Analize so pokazale prisotnost elementov, značilnih za te pigmente (Fe, Si, Mg, Al). Vzorec svetlovijolične barve odkriva, nasprotno, mešanico črnega oglja, rdeče železooksidne barve in belega apnenega pigmenta, ki prevladuje in daje svetel ton barve (sl. 2). Pri enem od vzorcev (rožnata barva – sl. 1) so analize pokazale tudi prisotnost svinca; morda je slikar zemeljskemu pigmentu dodal svinčevo belo. Svinca ne najdemo pri nobenem drugem vzorcu, kar še ne izključuje, da ni prisoten tam, kjer ni bilo vzorčenja. Modra barva ne vsebuje azurita; rezultati analiz kažejo le visoko prisotnost CaCO3 in pa silikatov. Gre torej za mešanico nekega zemeljskega pigmenta z belim apnenim, kar ustvarja videz modre. Pri vseh analiziranih vzorcih preseneča prisotnost mavca, ki pa se kaže le kot površinska plast nad samim pigmentom, ne pa kot slikarska podlaga. Mavca kot pripravljalne plasti ne vidimo niti na prečnih prerezih. Očitno gre za proces sulfatizacije, ko se apno zaradi škodljivih elementov v ozračju spremeni v mavec. Rezultati SEM–EDX so pokazali močno biološko aktivnost na sami površini poslikav (sl. 3), ki pa ni natančneje identificirana, vpliva pa tako na ohranjenost slikarij kot na rezultate analiz, ki so ponekod prav zaradi skorajda neprekinjene površine organizmov nejasni. Glavno vezivo pigmentov je apno iz ometa, verjetno pa so pigmente pred nanosom natrli tudi z apneno vodo. Nanosi barv so dokaj lazurni in tako ne razkrivajo uporabe organskega veziva.

Zaradi zbledelosti in slabe ohranjenosti poslikav, ki so jih prizadela še kasnejša vzidana okna, se poraja mnenje, da gre za suho tehniko. Kljub temu natančna tehnična raziskava kaže, da je slikar zasnoval svoje delo kot poslikavo na svež omet, na kar lahko sklepamo na podlagi dveh plasti ometa in izbora zemeljskih barv, obstojnih v al fresco tehniki; to dokazujejo tudi same analize. Že s prostim očesom lahko vidimo, da so barve nanesene neposredno na glajenec brez beleža ali predhodnje preparacije stene in se krušijo z drobci ometa vred. Krivdo za njihovo slabo ohranjenost ima verjetno prhel omet, ki vsebuje premalo apna, da bi dovolj dobro vezal pigmente. Glajenec je tudi izredno tanek in verjetno nanesen v velikih dnevnicah (meja med njimi se ne da razbrati). Kot tak se je prehitro sušil in tako ni nudil dovolj vezivne moči nanj naslikanim barvam, ki se zato brišejo in slabše držijo podlage. Tudi na prečnih prerezih je videti (sl. 1–2), da so barve nanesene neposredno na omet, ponekod pa preseneča jasna meja med barvno plastjo in slikarsko podlago; ne opazimo za tehniko al fresco značilnega prehajanja kalcijevega karbonata med zrnca pigmenta. Tanek omet se je moral na teh mestih sušiti že pred začetkom slikanja nanj. Ponekod je videti izjemno tanko prosojno plast med ometom in barvno plastjo; morda so na nekaterih mestih omet osvežili s tanko plastjo beleža. Ker se morebitna končna modelacija do danes ni ohranila, tudi ne moremo vedeti, ali je bila poslikava dokončana al secco.

Sinopije ni videti, prav tako na poslikavi niso uporabili ne vreznin ne vtiskov. Predrisba je narejena v rdeči in okrastorumeni barvi. Prvo je slikar uporabil za linije bordur oziroma barvnih pasov, ki ločijo prizore med seboj, drugo pa za izris figur. Predrisbo še dobro razločimo na zadnjem prizoru na južni steni tik ob slavoloku, kjer se izpod končne rjave konture dobro vidi skica, narejena s približno tri milimetre debelim čopičem (sl. 4).

Osnova modeliranja so lokalni toni v modri, rdeči, rumeni in zeleni barvi, ni pa podslikave kot osnove za drug pigment. Poslikave so v dokaj slabem in zbledelem stanju, zato barvnega oblikovanja ne moremo več oceniti. Pri modeliranju je slikar izkoristil belino ometa, na katerega je slikal. Večina obrazov je ohranjenih samo še kot bela površina. Slikar je konture zarisal z rjavo barvo. Značilne so dolge, nekoliko usločene obrvi, ki segajo čez širino celega obraza. V skladu s tem so tudi oči zelo velike, nos pa je zarisan z dvema vzporednima linijama in široko postavljenima nosnicama na obrazih en face, na tričetrtinskih profilih pa se osnovna linija nadaljuje naprej v nosnico na preprost, shematičen način. Če sodimo po sorodnih poslikavah na Vrzdencu pri Horjulu, so bili inkarnati morda tudi na Muti beli in s poudarjenimi rdečimi krogi na licih.

Na nekaterih dolgolasih figurah še razločimo svetle, močno valovite, skoraj cikcakaste pramene las, narejene z eno samo potezo, večinoma pa so se ohranili le še rumeni, rjavi in svetlosivi osnovni toni. Roke so velike, okorne, z ozkimi dolgimi prsti in so prav tako izgubile modelacijo. Draperija je oblikovana preprosto in shematično, in sicer kar s črnimi linijami, začrtanimi na osnovni barvni ton, finejšega barvnega oblikovanja pa verjetno ni bilo. Figure so zaključene z rjavo konturo, ki je ponekod odpadla. Ni motivov, pri katerih bi morali uporabiti šablone.

Vsebinske in izvedbene posebnosti

Marijan Zadnikar je kot besedilno predlogo za nastanek mutske poslikave izpostavil Zlato legendo,[1] opozoril pa je tudi na fragment gotskega vitraja iz 14. stoletja, ohranjenega v mutski cerkvi, ki je prikazoval pod baldahinom stoječega škofa in naj bi po Zadnikarju tematsko dopolnjeval freske.[2] France Stele je domneval, da je slikano okno moralo nastati sočasno s poslikavo prezbiterija.[3] Med drugo svetovno vojno je vitraj izginil, kljub temu pa je pomemben, saj ga Stele navaja kot enega izmed redkih znanih primerov poslikanih gotskih oken v slovenskem prostoru.[4]

________________________________________

[1] ZADNIKAR 1990, p. 28.
[2] ZADNIKAR 1990, p. 17. Za fotografijo slikanega okna gl. PESKAR 2014, p. 120.
[3] STELE 1969, p. 341.
[4] STELE 1969, pp. 339–340. Za ikonografske posebnosti gl. razdelek Ikonografska analiza.

Galerija

Virtualni 360° pogled

Muta, Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika, 1. faza (Muta, rotunda sv. Janeza Krstnika), 2024 (nazadnje posodobljeno 6. 9. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/poslikava/1-faza-rotunda-sv-janeza-krstnika-muta/ (13. 12. 2025).

Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence