Vrezani so nimbi vseh figur, ki so tudi okrašeni z gostimi žarkasto razporejenimi vtiski (sl. 4, 7). Te vtisnjene črte so ponekod narejene površno, saj gredo na nekaterih nimbih čez njihov zunanji rob (sl. 4a, 7a). Z vrezninami so obrobljene tudi glave svetnikov, prav tako pa so vrezani nekateri predmeti, kot so atributi apostolov (ključ, meč), posodica, ki jo drži v roki Marija Magdalena (sl. 7c), kroni sv. Doroteje in sv. Štefana na okenskih ostenjih (sl. 4b, 8), Dorotejin ovratnik in ročaj meča viteza na južni slavoločni steni. Predrisbo je težko razbrati, saj je poslikava močno retuširana. Zdi se, da so uporabili rumeno in rdečo barvo. Tanko rumeno plast namreč najdemo na dveh prečnih prerezih, odvzetih z lokacij, kjer lahko pričakujemo linijo pripravljalne risbe, in sicer tako v prezbiteriju kot na zunanji strani loka slavoloka (sl. 1b, 3). Široko rumeno linijo prav tako opazimo na več mestih plašča sv. Janeza Evangelista, predvsem tistih, kjer so naknadne barvne plasti odpadle, kot je to na njegovi desni rami, vzdolž gub plašča in okrog obeh rok (sl. 7b). Po drugi strani pa vidimo večinoma temnordečo konturo, predvsem za oblikovanje obrazov in rok (sl. 4, 7, 8); ponekod se je še ohranila končna črna kontura, s katero so jo preslikali. Je pa pri interpretaciji rdečih kontur treba biti pazljiv, saj je nekoliko svetlejši odtenek verjetno rezultat rekonstrukcije med restavratorskimi deli. Dve barvi predrisbe bi lahko kazali na roki dveh mojstrov, morda pa gre le za organizacijo dela – draperije so začrtali v rumeni, obraze in roke pa v rdeči barvi. Obrazi so zelo specifični, in sicer s poudarjeno velikimi očmi in dolgimi mandljasto oblikovanimi zunanjimi kotički. Nad očmi se pne notranja linija veke, zgoraj pa še dolga tanka obrv, ki se v sredini dvigne, sledeč obliki očesa, nato pa se v rahli vijugi spusti proti sencem. Iz notranje obrvi raste krajši krompirjasto oblikovan nos, usta pa so začrtana večinoma z dolgo sredinsko črto s poudarjenimi ustnimi kotički, ki zarišejo nasmeh, ter kratko spodnjo črto, ki določa spodnjo ustnico. Obrazi imajo visoka čela in ovalne brade. Inkarnati se niso povsod ohranili, kjer pa so se, vidimo barvno modelacijo od svetlih proti temnim tonom, in sicer s širokimi čopiči, tako da res nežnega prehajanja med toni ni (sl. 7). Osnovni inkarnat je svetlo rožnate barve, s temnejšo rožnato je mojster senčil zgornji del čela, vzdolž nosu, pod očmi in spodnji del lic, tako da svetle ličnice plastično izstopijo, pod brado pa je potegnil močno rožnato senco. Nato je uporabil okrasto barvo, ki jo je kot močnejšo senco nanesel pod obrvmi, na nekaterih delih pa je senčenje zaključil z lazurno sivo barvo. S širokimi vodoravnimi in rahlo zaokroženimi potezami je oblikovan tudi vrat, kjer se menjajo svetlejše in temnejše rožnate poteze, ki ustvarjajo sence. Ženski inkarnati so svetlejši in v večinoma rožnatih tonih (sl. 7a, 7c), moški pa so temnejše okraste barve, saj je slikar dodal okrasto senčenje tudi kot poudarek spodnjih vek, lic in vratu (sl. 7b). Pri sv. Janezu Evangelistu je poudaril tudi kanal med nosom in usti. Modelacija na spodnjem pasu poslikav (apostoli) je videti bolje in natančneje izvedena (sl. 7b, 7c) kot tista na zgornjem pasu kornega zaključka (sl. 4, 8) in na oboku; morda lahko v tem razpoznamo roko drugega, manj veščega mojstra ali pa gre le za učinek izgubljenega barvnega modeliranja. Podobno oblikovanje vidimo tudi na čokatih rokah z debelimi prsti, ki delujejo neproporcionalno s telesom. Barve so prav tako nanesene od najsvetlejše proti temnejši; slikar je senčil notranje robove prstov in zgornjo stran roke. Prečni prerez vzorca, vzetega z roke sv. Jakoba mlajšega (sl. 9), razkriva vrstni red barvnih nanosov pri modelaciji inkarnatov, kjer opazimo, da izstopa debela osnovna rožnata plast. Slednja je narejena iz veliko apnene bele, ki je hkrati verjetno služila tudi kot belež in dodajala vezivno moč naknadno nanesenim pigmentom. Se pa tako debela barvna plast z lahkoto lušči s slikarske podlage, kar na poslikavi tvori številne lagune. Figure nosijo različna oblačila; večina je odetih v tunike in plašče, ki so na različne načine oviti okrog telesa in rok. Nekatere figure so upodobljene v modnih oblačilih z ozkimi hlačami in do kolen segajočim oprijetim suknjičem. Vse draperije so oblikovane na osnovi izbrane barve, na kateri je slikar s širokim čopičem potegnil gube, potem pa jih je naknadno oblikoval včasih v temnejšem tonu osnovne barve, včasih pa je izbral tudi drugo barvo, na primer rdečo za senčenje modrega ali zelenega plašča. Nekateri plašči, kot je plašč, ki ga nosi sv. Janez Evangelist (sl. 7b), so okrašeni s ponavljajočim se vzorcem, ki kaže na uporabo štampiljk ali šablone. Vzorci so naneseni ploskovno in se ne ozirajo na gibanje draperije. Šablone so uporabili tudi za dekorativne bordure. Na nekaterih figurah je barva oblačil popolnoma odpadla, tako da je bila verjetno nanesena že na suh omet. Izpostavimo naj še zelo preproste upodobitve simbolov štirih evangelistov na oboku, ki so naslikani s širokimi čopiči in so zelo okornih oblik. To kaže na roko ne zelo veščega mojstra, kar lahko opazimo že na osnovi modeliranja s širokimi čopiči brez finih tonalnih prehodov. Na oboku in na slavoloku so figure zasnovane na enak način kot na stenah prezbiterija (sl. 10). Njihove postave so vitke, oblačila sledijo isti modi z dolgimi in ozkimi rokavi, ki segajo čez zapestje, in s širokim ovratnikom, okrašenim s širokim pasom, iz katerega raste značilen čokat vrat. Prav tako je oblikovanje glav, obrazov in pričesk enako kot v prezbiteriju. Na osnovi tega in sestave ometa sklepamo, da gre za delo enega samega slikarja oziroma ene delavnice in ne za dve ločeni deli.