1. faza (Knežja Njiva)

Korpus » Podružnična cerkev sv. Trojice

Interaktivni izris poslikave

Umetnostnozgodovinska analiza

Na južni zunanjščini ladje so se med oknoma ohranili fragmenti stenske poslikave, na katerih so upodobljene tri figure v dveh, z rdečo linijo začrtanih poljih. Levo stoji sv. Krištof, ki se z desnico opira na palico, na levem ramenu pa mu sedi Jezušček. Desno od njega sta v drugem, manjšem polju upodobljeni dve figuri, sv. škof v rdečem oblačilu in sv. Jurij na konju v boju z zmajem.[1] Poslikave so že močno zbledele in so slabo vidne.

_______________________________________

[1] Cf. ZIMMERMANN 1996, p. 87; HÖFLER 2001, p. 101.

Slaba.

Tanja Zimmermann je prepoznala, da figura sv. Krištofa kaže prelom v upodabljanju  sv. Krištofa v prvi polovici 14. stoletja na Slovenskem, saj pripada novemu tipu, ki se je »uveljavil v delavnicah ‘mešanega’ sloga, ‘furlanskih’ delavnicah in odmeval še v suško-bodeško-prileški skupini«.[1] Tudi Janez Höfler je mnenja, da je mogoče v Krištofovi postavi z ozkim pasom, plaščem preko ramen in kratkim zvončastim krilom, upodobljenim na rumenkastooker ozadju, prepoznati vzorec, ki so ga gojili furlanski slikarji na območju današnje Slovenije v poznem 14. in zgodnjem 15. stoletju.[2] Janez Höfler dodaja, da sta italijansko usmerjena tudi sv. škof z značilno nizko mitro in preprostim, a vešče podanim oblačilom in sv. Jurij s kopjem v desnici, s katerim svetnik prebada zmaja pod konjevimi nogami.[3] Prav tako so za italijansko slikarstvo tega časa značilni v omet vtisnjeni nimbi in aplikacije okrasnih broš, katerih sledi se še vidijo na jermenih. Janez Höfler freske opredeljuje za zgodnejše in po svoje tudi kakovostno delo iz zadnje četrtine 14. stoletja in dodaja, da nelepa karakterizacija obrazov spominja na pasijonski cikel v Pangrč Grmu.[4] S ciklom v Pangrč Grmu sta poslikave primerjala že Ivan Komelj in Tanja Zimmermann.[5]

_______________________________________

[1] ZIMMERMANN 1996, p. 169.
[2] ZIMMERMANN 1996, p. 169.
[3] HÖFLER 2001, p. 101.
[4] HÖFLER 2001, p. 101.
[5] Cf. Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Ljubljana, poročilo o službenem potovanju Ivana Komelja z dne 3. 3. 1966; KOMELJ 1965, pp. 46, 58; ZIMMERMANN 1996, p. 87.

Zadnja četrtina 14. stoletja.[1]

_______________________________________

[1] HÖFLER 2001, p. 101. France Stele je freske datiral v sredino 14. stoletja (STELE 1969, pp. 65, 66), Tanja Zimmermann v tretjo četrtino 14. stoletja (ZIMMERMANN 1996, pp. 87, 169), Ivan Komelj pa okoli leta 1400 (KOMELJ 1965, pp. 46, 58; Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Ljubljana, poročilo o službenem potovanju Ivana Komelja z dne 3. 3. 1966).

Furlanski mojster.

V levem polju je upodobljen sv. Krištof, ki se z desnico opira na palico, na levem ramenu pa mu sedi mali Jezus. Desno od njega sta upodobljena sv. škof[1] in sv. Jurij na konju v boju z zmajem.[2]

_______________________________________

[1] Po ljudskem izročilu naj bi bil na freski upodobljeni škof sv. Blaž (KEBE 1996, p. 200), Ivan Komelj in Janez Höfler pa se sprašujeta, če gre morda za sv. Nikolaja (cf. Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Ljubljana, poročilo o službenem potovanju Ivana Komelja z dne 3. 3. 1966; HÖFLER 2001, p. 101).

[2] HÖFLER 2001, p. 101.

Tehnična analiza

Pigmenti: rumena zemlja, rdeča zemlja, malahit (?), azurit, svinčev pigment, verjetno masikot

Analitične tehnike: OM, raman, XRF

Ker gre za zunanji omet, je ta precej grob, kar vidimo že s prostim očesom. Narejen je iz apna in polnila iz velikih, oglatih in prosojnih zrnc, kar kažejo prečni prerezi vzorcev (sl. 1). Kemične analize ometa še niso bile izvedene. Na nekaterih mestih je slikar nanesel tanko plast beleža (sl. 2), pri katerem gre – glede na ramanske analize – za kalcit, torej apneni belež. Omet je nanesen po sistemu dnevnic, katerih meje so na več mestih jasno razločne, saj stik med njimi ni zaglajen in je ponekod stopničast, kar kaže na dokaj površno delo. Spodnja dnevnica gre čez zgornjo, torej je delo potekalo od zgoraj navzdol.

Na obeh prizorih prevladujeta rumena in rdeča barva, ki sta se tudi najbolje ohranili. Gre za rumeno in rdečo zemljo, kar so potrdile analize s XRF tehniko. Ramanska analiza je v barvnih plasteh nekaterih vzorcev potrdila prisotnost goethita in hematita (sl. 1, 2b). Oba pigmenta je slikar uporabil za velik del draperij in tudi za modelacijo obrazov, za končne konture in lase pa je dodal rjavo barvo. Na ozadju so se ohranili še ostanki zelene barvne plasti, ki ponekod prehaja v črno, kar lahko vidimo pod konjem sv. Jurija ali na svetnikovem stegnu. Odvzeti vzorec je pokazal, da gre pravzaprav za modri azurit (sl. 3), ki pa je očitno degradiral v atakamit ali paratakamit. Azurit spoznamo po oglatih zrncih drobljenega poldragega kamna, ki so mu primešali nekaj rdeče zemlje. XRF analiza je v tem vzorcu potrdila prisotnost bakrovega pigmenta, prav tako pa so bakrov pigment uporabili za modelacijo gub oblačila svetega škofa. V ostanku črne barve (sl. 2a) smo poleg bakra odkrili tudi svinec, torej gre za mešanico azurita ali malahita z nekim svinčevim pigmentom, svinčevo belo, rumeno ali rdečo. Ali je bakrov pigment degradiral v tenorit ali svinčev pigment v plattnerite, ne vemo, saj sta oba temnorjave do črne barve;  morda sta se spremenila kar oba. Najverjetneje so uporabili svinčevo rumeno, masikot, morda kot »zlato« barvo škofovske palice ali obrobe plašča; prisotnosti kositra, ki bi identificirala bolj obstojno svinčevo-kositrno rumeno, ni. Na prečnem prerezu (sl. 2b) je videti, da je bila ta barva nanesena čez osnovno rumeno barvo oblačila, in sicer na tanko plast beleža v gosti barvni plasti, kar kaže na uporabo nekega organskega veziva. Z ramansko analizo ni bilo možno identificirati potemnjenega pigmenta, je pa v potemnjeni barvni plasti prisoten hematit, kar potrjuje tudi XRF spekter z visokimi vrhovi železa. Glavno vezivo je apno iz ometa, uporabljeno pa je tudi neko organsko vezivo, in sicer za barvne nanose al secco, ki pa se do danes večinoma niso ohranili.

Glavna slikarska tehnika je al fresco, kar potrjujejo prečni prerezi (sl. 1) pa tudi dobra ohranjenost rumene in rdeče barve. Prečni prerez odvzetega vzorca ozadja razkriva, da je bil tudi azurit nanesen na sveže (sl. 3) in da ni bil podložen s sivo venedo ali rdečkastim morellom, kot je to v navadi v srednjeveškem stenskem slikarstvu. Bazičnost apna in vlaga sta torej prispevali h kemični spremembi pigmenta in posledično k spremembi barve. Slikar je v tehniki al fresco nanesel osnovne barvne ploskve in izvedel večino modelacije, končne poteze pa je moral narediti že na suho podlago, torej al secco, vendar se te niso ohranile. Eden od vzorcev je pokazal tudi uporabo apnenega beleža med dvema barvnima plastema (sl. 2). Slikar je belež očitno nanašal lokalno, kjer se je omet že začel sušiti in apno ni moglo več delovati kot vezivo pigmentom, torej je bila apnena tehnika uporabljena kot pomožna.

Na tej poslikavi je precej vreznin in vtiskov, ki so večinoma globoki in široki ter seveda narejeni v še svež omet tik pred tem nanesenih dnevnic. Sv. Krištof, sv. Nikolaj (?) in sv. Jurij imajo dvojno vrezane nimbe z žarkasto razporejenimi vtiski okoli glave; vrezani so tudi obrisi glav z lasmi. Jezusov nimb je nekoliko drugačen: enojno vrezan krog nimba je v notranjosti deteljičasto oblikovan, vsak list pa je okrašen z globokimi in širokimi vzporednimi vtiski (sl. 4). Tanke, komaj vidne navpične vreznine so uporabili za rdeče navpične bordure in za Krištofovo palico, pri čemer so si verjetno pomagali z ravnilom (videti je, da je slikarja na nekaterih mestih zaneslo). Na opravi Jurijevega konja je več okroglih dekorativnih vtiskov, ki še kažejo ostanke rdeče barve. Predrisba, s katero je slikar začrtal figure, je narejena z rumenim okrom in s širokimi, odločnimi potezami. Na več mestih, kjer so odpadle barvne plasti, jasno vidimo predrisbo, denimo na Krištofovi roki in bradi ali na Jurijevem konju in svetnikovi figuri (sl. 5). Ponekod opazimo tudi rdečo risbo, denimo na Jurijevem kopju ali na Jezusovih nogah, a gre za končno konturo. Ohranjene barvne plasti so nanesene s širokimi čopiči, slikarjeve poteze so odločne. Obrazi so lepo oblikovani. Večinoma so začrtani v tričetrtinskem profilu in imajo visoka čela,  okrogla lica in rahlo zašiljene brade. Nosovi so ravni in se končajo z mehko oblikovano konico, ki se nadaljuje v nosnico. Usta so mesnata, kar najbolje vidimo na figuri Jezusa, kjer se je rdeča barva še dobro ohranila. Le rahlo zaokrožene obrvi so postavljene visoko nad oči, te pa so velike ter s širokimi in poudarjenimi zgornjimi vekami. Le figura sv. škofa je bradata, vsi razen sv. Krištofa pa nosijo enako kratko paževsko pričesko. Modelacija njihovih las se je večinoma izgubila, ohranila se je le še oker osnovna barva oziroma rjava na Krištofovih laseh. Obraz slednjega je edini naslikan frontalno in deluje precej  okornejše; izstopajo velike, široko odprte oči, dolg raven nos in mesnate ustnice. Na obrazu se je delno še ohranila barvna modelacija na osnovi okrasto rumene barve in rdečkasto-rjavkastih senc, ki so bolj izrazite okrog oči. Za roke so značilni dolgi tanki prsti, kar najbolje vidimo na levici sv. Nikolaja (?), ki steguje kazalec, Jezusove noge s širokimi vzporednimi prsti pa delujejo okorneje. Barvna modelacija oblačil se ni ohranila, izjema pa so osnovne barvne ploskve in nekateri predeli, kjer lahko razberemo nanos dveh ali treh barvnih plasti eno čez drugo, kar nakazuje na zaključek del na že suh omet.

Galerija

Knežja Njiva, Podružnična cerkev sv. Trojice, 1. faza (Knežja Njiva), 2024 (nazadnje posodobljeno 28. 10. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/poslikava/1-faza-cerkev-sv-trojice-knezja-njiva/ (3. 4. 2025).

Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence