1. faza (Straža)

Korpus » Podružnična cerkev sv. Tomaža

Interaktivni izris poslikave

Umetnostnozgodovinska analiza

Fragmenti poslikave so se ohranili samo na notranjem pasu in na ladijski strani slavoločne stene. Danes sta prezentirani samo fragmentarno ohranjeni figuri na notranjem pasu slavoločne stene. Nerestavrirani fragmenti na ladijskem delu slavoločne stene so danes za stranskima oltarjema.[1] Na severni strani notranjega pasu slavoločne stene je ohranjen samo fragment mladostnega golobradega obraza z velikimi mandljastimi očmi in majhnimi rdečimi ustnicami. Čeprav je obraz ohranjen samo od brade do sredine čela, je razvidno, da figuri na ramena prosto padajo dolgi svetli lasje, okoli glave pa ima nimb s preprosto borduro, v kateri se izmenjujejo rjavkaste in rdečkaste pike. Ozadje je enotne sivkasto modre barve, na levi pa je tik ob robu stene ohranjen še del naslikanega stebra s preprostim prstanom kot kapitelom, nad katerim se začne arkadni vrh. Risba je temno rjava, arhitekturni členi pa beli in okrašeni z zelo stiliziranimi rastlinskimi vzorci. Na vrhu je precej široka bordura s cikcakastim trakom z rdečimi in belimi polji na temno modri podlagi. V vsakem temno modrem trikotniku so še tri bele pike. Tudi na poslikavi na južnem notranjem pasu slavoloka najdemo identično oblikovane arhitekturne elemente, temno ozadje in cikcakasto borduro. Danes sta na tem mestu ohranjena dva večja fragmenta (pred restavratorskim posegom sta bila bolj fragmentirana); na spodnjem je spodaj naslikan trak belih kvadratov (opazni so še štirje), v katerih so z rdečkasto rjavo barvo naslikani nekakšni cvetovi, ki imajo v središču rožnato piko. Po ostanku nožnih prstov, ki gledajo izpod plašča in prekrivajo del najbolje ohranjenega kvadrata, je razvidno, da ta trak predstavlja tla, na katerih stoji svetnik. Na zgornjem fragmentu je ohranjen dobršen del zgornjega dela moške figure, oblečene v rdeče spodnje oblačilo in rožnat plašč, ogrnjen čez ramena. Z levico pred prsmi drži zaprto knjigo, z desnico pa dviga nenavaden predmet. Gre za večji krog s širokim rdečim robom in svetlim jedrom, iz katerega se dviga manjši bel križ z zastavico. Obraz je preprost, z mandljastimi očmi s temnimi zenicami, daljšo sivo brado, plešo na temenu, daljši sivi lasje pa ob strani padajo na ramena. Okoli glave ima rumen nimb s svetlejšo obrobo s pikami.

__________________________________________

[1] Fotografije iz časa pred namestitvijo oltarjev so v dokumentaciji ZVKDS, OE Novo mesto.

Poslikava je ohranjena samo na nekaj mestih, ti deli pa so bili, kot je razvidno iz dokumentacije na ZVKDS, Območna enota Novo mesto, močno nakljuvani. Prezentirana fragmenta na notranjem pasu slavoločne stene sta bila med obnovo močno restavrirana in dopolnjena.

Skromna ohranjenost ne dopušča posebno poglobljene slogovne analize. Fragmenta na notranjem pasu slavoločne stene kljub močni nakljuvanosti in restavraciji vseeno kažeta, da ni šlo za posebno kakovostno delo, ohranjene slikarske plasti pa kažejo tudi na odsotnost dražjih pigmentov (azurit ipd.). Kljub temu lahko poslikavo dokaj zanesljivo umestimo v provincialnejše tokove visokogotskega linearnega sloga na Slovenskem; poudarek je na risbi, ohranjeni figuri pa imata značilno mandljasto oblikovane oči. Za to slogovno stopnjo so značilne tudi arhitekturne in druge okrasne oblike: cikcakast trak nad figurama, preprosto oblikovana arhitektura arkad, kjer ni povsem jasno, ali želijo biti polkrožne ali trikotne, in rombasti okrasni elementi na stebrih, ki so oblikovani kot preprosti akantovi štirilisti. Primerjave, ki sta jih izpostavila Tanja Zimmermann in Robert Peskar, so sicer koristne z vidika določanja približne slogovne stopnje in posledično datiranja, težko pa bi govorili o konkretnih povezavah.[1]

__________________________________________

[1] Glej razdelek Stanje raziskav.

Zaradi slabe ohranjenosti in nižje kakovosti je datacija poslikave precej negotova, nastala pa je najverjetneje v drugi četrtini 14. stoletja.

Neznani, morda lokalni slikar.

Zaradi slabe ohranjenosti figur ne moremo zanesljivo identificirati. Svetniška figura na severni strani ustreza tipu sv. Janeza Evangelista z mladostnim golobradim obrazom, spuščenimi svetlimi lasmi in rdečim oblačilom. Figura starca na južni strani notranjega pasu slavoločne stene pa bi po tipu sivolasega starca z brado in temensko plešo ustrezala sv. Petru, zelo nenavaden pa je atribut, ki ga težko interpretiramo kot ključ. Tanjo Zimmermann je do interpretacije, da gre za sv. Janeza Evangelista, privedel verjetno motiv križa z zastavico,[1] vendar proti temu govori tip sivolase glave s temensko plešo.

__________________________________________

[1] ZIMMERMANN 1996, pp. 56, 199.

V primeru, da sta ohranjeni figuri apostola, je poslikava mogoče sledila ikonografskemu sistemu, ki je kasneje privedel do t. i. kranjskega prezbiterija.[1]

__________________________________________

[1] PESKAR 1997, pp. 70, 86.

Tehnična analiza

Pigmenti: apnena bela (kalcit), rumena zemlja, rdeča zemlja (hematit), organska črna (neidentificirana)

Analitične tehnike: OM, rama

Videti je, kot da bi uporabili dva različna ometa, enega temnejšega in bolj prhlega za spodnji in zgornji del prizora s sv. Petrom (tla in bordura), drugega pa svetlejšega, skoraj belega, za osrednji del poslikave. Svetlega najdemo tudi pod prizorom svetnice (doslej identificirana kot sv. Janez Evangelist?) na nasprotni strani. Različne omete vsaj vizualno razkrivajo tudi prečni prerezi (sl. 1–2), kjer ponekod lahko razberemo rumenkasta zrna temnejšega ometa. Zaradi fragmentarne ohranjenosti obeh prizorov ne moremo razločiti giornat, verjetno pa je vsaka figura narejena na eno samo dnevnico.

Na osnovi prečnih prerezov lahko potrdimo uporabo rumene in rdeče zemlje, ki jo lahko identificiramo na osnovi granulacije pigmenta v barvni plasti. Ramanska analiza je potrdila uporabo hematita. Modrega pigmenta ni – modro ozadje je optični učinek črne barve, kot kaže prečni prerez. Gre za neki organski črni pigment, ki ga ramanska analiza ni uspela identificirati. Bela barva je apnena bela (kalcit). Apno služi tudi kot glavno vezivo, čeprav so za nanos zadnjih barvnih plasti uporabili tudi neko organsko vezivo, jajčni rumenjak, klej ali kazein.

Gre za kombinacijo al fresco (sl. 1), al secco (sl. 2) in morda tudi apnene tehnike, kot nakazuje vzorec z ozadja prizora s svetnico (sl. 3).

Poslikava je v veliki meri poškodovana, več delov tudi manjka. V preteklosti je bila tudi močno retuširana, tako da je težko razbrati izvorne slikarjeve poteze. S prečno svetlobo opazimo zelo tanke, komaj vidne in zelo plitke vreznine, narejene v svež omet, ki jih je slikar uporabil za linije cikcakaste bordure in arhitekturnih elementov na levi in desni strani obeh figur. Za arhitekturne elemente je po vsej verjetnosti uporabil rumeno predrisbo, saj se levo in desno od glave sv. Petra izpod črne konture stranskih stebrov kaže široka okrasta črta (sl. 4). Mojster je figure zarisal z rdečo barvo, ki jo lahko opazimo na več mestih: na čelu sv. Petra in pod črno konturo njegove desne roke in vratu. Pri podobi svetnice se prav tako razkriva tanjša opečnatordeča predrisba med lasmi in desno stranjo obraza (sl. 5). Modelacija je potekala na osnovi lokalnih tonov za ozadje, draperije, inkarnacije in lase; o podslikavi ne moremo govoriti. Slikar je tako za konture kot za zapolnitev barvnih prostorov uporabljal večinoma široke čopiče; mehkega tonskega prehajanja ni. Roke in noge so zelo shematične z debelimi, neartikuliranimi prsti. Na nožnih prstih je avtor zarisal tudi nohte. Noge sv. Petra so naslikane čez ozadje/tla (sl. 6), torej so figure nastale kasneje kot ozadja. Obrazi so narejeni preprosto: s široko rjavo črto je avtor zarisal polkrožne obrvi, nos, velike mandljaste oči in usta. Ustnice, ločene z vmesno rjavo črto, so dodatno oblikovane z rdečo, a že precej zbledelo barvo. Figura svetnice (doslej identificirana kot sv. Janez Evangelist ?) ima poudarjeno srčasto obliko ust, kar jasno razlikuje žensko figuro od moške (sl. 5). Notranja obrv se v eni sami potezi nadaljuje v krompirjast nos brez nosnic. Ženski inkarnat je svetlorožnate barve, moški pa svetlookraste; ne opazimo modelacije, morda zaradi slabe ohranjenosti. Sv. Peter ima svetlosive lase s tonzuro in dolgo brado, ponekod so še vidne tanke temnosive poteze posameznih las. Svetnica ima okraste lase, na katerih lahko tu in tam še opazimo temne črte pramenov. Draperije so narejene s širokimi potezami v ploskih barvah brez osvetlitev ali senc; oblikujejo jih le določene gube s črno konturo.

Galerija

Virtualni 360° pogled

Straža, Podružnična cerkev sv. Tomaža, 1. faza (Straža), 2024 (nazadnje posodobljeno 29. 8. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/poslikava/1-faza-cerkev-sv-tomaza-straza/ (9. 7. 2025).

Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence