Severna in južna stena ladje, prezbiterij

Vreznin in vtiskov ni videti, nimbi so le zarisani z enojno rdečo črto. Večinoma so se ohranile le temnordeče konture, pri katerih gre gotovo za predrisbo, saj ponekod vidimo popravke, denimo na bradi sv. Mihaela v prezbiteriju. Vodoravne in navpične črte bordure so naredili z odtisnjeno vrvico, namočeno v rdečo barvo, kar še zasledimo na zgornjem delu Poklona sv. Treh kraljev. Razločimo lahko, kako se je rdeča barva vzdolž ravne linije razpršila, ko je vrvica udarila ob steno (sl. 7). Obrazne poteze so se večinoma izgubile, delno pa jih še lahko razločimo na prizoru Vstajenja mrtvih (sl. 8). Glave so oglate ali okrogle, oči so sredinsko postavljene in niso pretirano velike. Spodnja veka je ravna, zgornja pa polkrožno zaobljena; liniji se vedno ne stikata. Obrvi so začrtane z eno potezo čopiča v polkrožni liniji in se končajo visoko nad zunanjim kotičkom očesa, ne da bi se spustile proti njemu. Notranja obrv se v isti potezi nadaljuje v kratek okrogel nos; dodatnega oblikovanja nosnice ne vidimo. Na nekaterih figurah je nos nekoliko prifrknjen (druga ženska figura z leve). Usta so se ohranila le na figuri na skrajnem desnem delu prizora; so tanka, začrtana z daljšo zgornjo črto, ki v cikcak liniji oblikuje zgornjo ustnico, spodnja pa je krajša. Ustni kotički so upognjeni navzdol, a morda je bilo tako le pri figurah na desni, ki predstavljajo duše, obsojene na pekel, zaradi česar izražajo žalost ali jezo. Roke so nekoliko površno oblikovane, morda ker gre za predrisbo. Široke dlani se končujejo s krajšimi debelimi prsti, katerih višina je na nekaterih figurah začrtana kar z eno samo linijo, kar najbolje vidimo pri priprošnjikih na Poslednji sodbi (sl. 4a). Tudi stopala so oblikovana povsod enako, in sicer s poudarjenim lokom in s širšim predelom za prste. Barva inkarnata se ni ohranila, na priprošnjikih pa vidimo več počrnelih delov na rokah, okoli oči in nosu. Očitno so bili poslikani z nekim svinčevim pigmentom, ki pa je degradiral, morda v temnorjavi plattnerit. Seveda pa bi lahko šlo tudi za kasnejše restavratorsko delo iz časa pred koncem 19. stoletja, ko so bili svinčevi pigmenti še v uporabi. Vsekakor pa srečamo več potemnjenih predelov, kar smo izpostavili že v delu, namenjenem pigmentom, kar bolj kaže na to, da gre za izvirne barvne površine. Podslikave ne vidimo niti pod azuritom (sl. 6); ta je najverjetneje nanesen na plast beleža, ki ga vidimo že in situ pod ostanki modre barve. Večinoma gre za osnovne lokalne tone, ki pa so se ohranili le še v rumeni in rdeči barvi. Jožefovo oblačilo in halja Marije Zavetnice s plaščem, ki sta tudi še ohranjena, sta potemnela. Marijina tunika bi bila lahko izvorno modra (kot je to ikonografsko običajno) in bi v tem primeru šlo za degradiran azurit, kot se je gotovo zgodilo na ozadju za drugo figuro z desne na Vstajenju mrtvih. Na Jožefovem oblačilu pa ni sledu modre; prečni prerez vzorca kaže le rdečo barvno plast (sl. 9). Morda gre v tem primeru za degradiran svinčev pigment, zmešan s hematitom; z ramansko analizo smo uspeli identificirati le slednjega, tako da je morda črna plast z vzorca odpadla. Nenavadno bi sicer bilo, da sta tako njegov plašč kot tunika rdeče barve; morda gre za mešanico več pigmentov, česar pa prečni prerez ne razkriva. Prav tako ne razkrivajo nobene črne plasti vzorci, vzeti z roke levega spodnjega priprošnjika in s sv. Mihaela (sl. 3–4), se pa zdi, da v rdeči plasti enega od vzorcev vidimo temnejša zrnca pigmenta (sl. 4b – sloj 4), ki bi lahko kazala na drugo, degradirano svinčevo plast, kar bo treba še dodatno analizirati. Zanimiva je podobnost zadnjih dveh omenjenih vzorcev, saj potrjuje, da sta vsaj poslikavi na južni ladijski steni in severni steni prezbiterija del istega sklopa; oba sta vzeta z rdeče predrisbe s potemnjeno barvno plastjo (sl. 3a, 4a) in kažeta svetel omet, svetlordečo barvno plast, kjer pa gre morda le za belež, in tanko rdečo plast. Ali je slednja plast barva predrisbe ali pa pravzaprav pripada črni barvi, bo treba še raziskati s še natančnejšimi metodami. Barvna modelacija draperij se ni ohranila, osnovne barve pa je slikar nanesel s širokimi čopiči. Ne glede na nekaj dvomov, ki ostajajo zaradi nedokončnih rezultatov analiz, lahko na osnovi slikarskega postopka, predvsem pa slikarjeve odločne poteze predrisbe sklenemo, da gre tako v ladji kot v prezbiteriju za isti slikarski sklop.

Zunanjščina, Sv. Krištof, Križanje

Oba prizora sta močno poškodovana, saj so ju v preteklosti nakljuvali, da se je novejši omet bolje oprijel zidu. Danes so nakljuvanine zaplombirane in retuširane, retuše pa pokrivajo velik del poslikave, kar otežkoča ovrednotenje. Vreznin in vtiskov ne vidimo. Predrisba je narejena v rdeči potezi (sl. 12a), čeznjo pa je začrtana črna končna kontura, ki je z večine mest sicer odpadla. Pojavlja se vprašanje glede Jezusove figure na upodobitvi sv. Krištofa, saj je videti, kot da bi bila začrtana s črno predrisbo; natančnejši pogled vendarle na več mestih razkriva bledo rdečo črto pod črno, tako da gre verjetno le za zelo obledelo končno konturo njegovega oblačila. Podslikav ni, morda pa jo lahko prepoznamo pod domnevnim modrim azuritom na ozadju Križanja. Oblika obrazov je zelo specifična (sl. 12a) in drugačna od tistih redkih, ohranjenih v notranjščini (sl. 8). Pozornost vzbudijo široka, nizka čela, ki se ob laseh ravno končajo. Oči so večje kot na figurah v notranjščini; njihova oblika spominja na enostransko solzo: zgornja veka se dvigne visoko nad veliko šarenico in se hitro spusti v podaljšan očesni kotiček, kjer se sreča s spodnjo čisto ravno veko, s katero pa se ne stakne vedno (primerjati velja že sv. Krištofa in Jezusa). Obrvi se polkrožno pnejo visoko nad očmi; iz notranje obrvi raste raven nos, ki se na obrazih v tričetrtinskem profilu z eno samo valovito linijo zaključi v nosnico, na obrazih, upodobljenih en face, pa se nosni greben zaključi s široko okroglo konico, iz katere rasteta široki in prenizko postavljeni nosnici. Druga obrv se nadaljuje v nosni koren, a se konča v višini notranjega očesnega kotička. Usta so oblikovana z zgornjo popolnoma ravno črto, pod katero je slikar s polkrogom začrtal majhno našobljeno spodnjo ustnico. Tudi ušesa so specifično oblikovana: izstopajo iz linije obraza, postavljena so v višini oči in so zelo majhna za glavo. Slikar jih je začrtal z eno valovito in dvema kratkima polkrožnima linijama. Na figurah v notranjščini takih ušes ne vidimo, le na prizoru Marije Zavetnice s plaščem se zdi, da imajo morda nekateri priprošnjiki tak obris glave, da bi bila lahko koncipirana takšna ušesa (sl. 12b–c). Vrat je bil očitno še dodatno modeliran z bledo rdečo in rahlo polkrožno črto, ki se je še ohranila na sv. Krištofu. Roke so vitke in s pretirano dolgimi ozkimi prsti, ki so tudi popolnoma drugačni kot tisti, ki jih še lahko razberemo v notranjščini (Poslednja sodba). Kristusovo telo na Križanju je oblikovano shematično in kaže, da slikar ni bil vešč anatomije; prsa so začrtana z valovito vodoravno linijo, rebra segajo pregloboko, trebuh pa izstopa s polkrožno potezo in poudarjenim popkom. Roke so oblikovane z izstopajočimi močnimi podlahtmi, dlani pa so ozke in z dolgimi vzporednimi prsti, kjer se palec krivi proti sredi dlani, kot da bi bil brez kosti. So tudi zelo drugačne kot na Kristusu na Poslednji sodbi v notranjščini. Oblikovanje las je močno linearno, kar vidimo na figurah sv. škofa in kralja na Križanju, predvsem pa na sv. Krištofu in Jezusu. Slikar je na osnovno izbrano barvo potegnil valovite pramene las s preprosto rdečo ali črno linijo, s kratkimi vzporednimi potezami pa je oblikoval tudi kratek frufru. Barvna modelacija inkarnatov se ni ohranila; izjema je nekaj rožnate okoli Jezusovih oči in na čelu. Tudi na draperijah so ostali večinoma le osnovni barvni nanosi. Na Krištofovem plašču in na Kristusovi opasici še razberemo široke rdeče gube, nanesene na osnovno belo barvo, medtem ko je Marijina oglavnica modelirana s širokimi rumenimi potezami. Krištofova tunika je oblikovana z belimi krogi na rdeči podlagi; morda je slikar uporabil šablono ali pa le šestilo, s katerim je začrtal vse kroge. Plašč sv. škofa ohranja le še rombasto mrežo, verjetno pa je bila prvotna dekoracija bogatejša, a je žal odpadla, kar velja tudi za večino končne črne konture. Predvsem način oblikovanja obrazov in rok kaže, da gre v notranjščini in na zunanjščini za dve ločeni deli. Ker pa se v notranjščini lahko opiramo le na obraze in roke sekundarnih figur (Vstajenje mrtvih, Marija Zavetnica s plaščem), ki bi bili lahko delo pomočnikov, ne moremo tega trditi z gotovostjo. Nekaj elementov le govori v prid hipotezi, da bi šlo lahko za delo iste delavnice: (a) rdeča predrisba na zunanjščini in v notranjščini cerkve, (b) majhna ušesa, ki izstopajo iz linije glave ob laseh, ki jih morda zasledimo na redkih figurah v notranjščini (sl. 12a–c), (c) nizka čela, tako značilna na figurah na zunanjščini, zasledimo tudi na redkih obrisih obrazov v notranjščini (sl. 8, 12a, 13a), (d) obrisa glav sv. Jožefa na Poklonu sv. Treh kraljev na notranji severni ladijski steni (sl. 13a) in sv. Janeza Evangelista na Križanju na zunanjščini sta popolnoma identična (linija lic, nizko ravno čelo, linija las), (e) ovalno zasnovan Jezusov obraz z odkritim čelom (sl. 12a) spominja na nekatere obraze figur na Poslednji sodbi (sl. 12c) in Vstajenju mrtvih, (f) enaka sestava ometa in pomožna uporaba apnene tehnike (sl. 1–2, 10–11), (g) podobna barvna paleta, a na zunanjščini ni videti sledov svinčevih pigmentov. Nedvomno pa sta obe poslikavi na zunanjščini delo enega samega slikarja oziroma ene delavnice.