1. faza (Vrhe pri Slovenj Gradcu)

Korpus » Podružnična cerkev sv. Neže

Interaktivni izris poslikave

Umetnostnozgodovinska analiza

Sicer le delno ohranjena poslikava je prvotno pokrivala vse stene prezbiterija, obok in spodnjo stran slavoloka.[1] Poslikavo oboka sestavlja upodobitev Kristusa Pantokratorja in simboli evangelistov. V zahodni poli oboka je naslikan Kristus Pantokrator, ki sedi na preprostem prestolu. Z desnico je najverjetneje blagoslavljal, v levici pa drži knjigo. Po ohranjenosti izstopa njegovo obličje s kratko razcepljeno brado.[2] Štirje simboli evangelistov so razporejeni v preostalih obočnih polah. V poli nad severno steno je še viden Matejev angel v obleki z rombastim vzorcem,[3] v severovzhodni poli pa Lukov vol.[4] V jugovzhodni poli je bil najverjetneje Markov lev,[5] v južni pa Janezov orel. V upodobitve simbolov evangelistov so bili vključeni večji napisni trakovi, v spodnjem delu pa so bili simboli postavljeni na dekorativno borduro iz diskov.[6]

Celotno razpoložljivo površino severne stene zavzema upodobitev Marijine smrti. V spodnjem delu je upodobljena postelja, na kateri leži umirajoča Marija, za njo pa so razporejeni žalujoči apostoli. Večina jih je naslikana med molitvijo, nekateri pa izstopajo po svoji gestikulaciji. V zgornjem delu kompozicije, in sicer v podločju, je upodobljen Kristus v mandorli, nosita pa ga dva klečeča angela. V Kristusovem naročju je Marijina duša v podobi majhne deklice.[7]

Na nasprotni, južni steni prezbiterija je monumentalna upodobitev ženske svetnice s plaščem, ki je zaradi sekundarnega okna delno uničena. Gre za sv. Nežo ali Marijo, [8] pod plaščem pa se stiskajo verniki. Okronana ženska figura z dolgo skodrano pričesko svetle barve je umeščena na sredino stene. Njen plašč je okrašen z vitično palmeto, ki je oblikovana v liro, na spodnji strani pa je plašč podložen s hermelinom.[9] Pod plaščem sta naslikani dve skupini vernikov.[10] Na levi strani so kleriki oziroma cerkveni dostojanstveniki, na desni strani pa so naslikani laiki, med katerimi se da razpoznati tudi pripadnike plemstva.[11] Tako prizor Marijine smrti kot tudi svetnice s plaščem v celoti obdaja bordura iz prepognjenega traku.[12]

Obe poševnici zaključka prezbiterija so prvotno krasile upodobitve štirih svetnic,[13] od katerih sta se zaradi kasnejšega povečanja okenskih odprtin v celoti ohranili le osrednji dve. V vzhodnem kotu sklepa sta vidni levo sv. Marjeta in desno sv. Neža. Svetnici sta naslikani kot celopostavni vitki figuri v tričetrtinskem profilu, obrnjeni ena proti drugi. Upodobljeni sta s petlistno krono in dolgo valovito pričesko s kitami, ki obema padajo na razgaljena ramena. Oblečeni sta v oprijeto modno oblačilo.[14] Sv. Marjeta ima ob nogah zmaja, sv. Neža pa v desnici drži jagnje. Nad svetnicama sta na zgornjem robu pravokotnega okvira slabo ohranjena latinska napisa z njunima imenoma.[15] Da sta podločji nad svetnicama krasila luna in sonce, je razvidno iz še ohranjene upodobitve lune na severovzhodni stranici prezbiterija.

Na spodnjem delu notranje strani slavoloka je na levi upodobljen Abel, ki daruje jagnje, na desni pa Kajn z žitnim snopom. Nad njima je v sredini naslikano Kristusovo obličje, ob katerem sta angela s svečo. Na spodnji strani loka sta ohranjena dva od prvotno štirih prerokov.[16] Na južnem delu loka sta v pravokotnih okvirih naslikani veliki poprsji dveh bradatih mož v tričetrtinskem profilu, da gledata v notranjost prezbiterija. Oba imata pokrivalo, v rokah pa držita napisni trak.

Nimbi in naslikane krone ter obrisi obrazov so bili ali vrezani ali vtisnjeni v svež omet.[17]

________________________________________

[1] GREGOROVIČ 1993, p. 42.
[2] ZIMMERMANN 1996, p. 101.
[3] ZIMMERMANN 1996, p. 101; HÖFLER 2004, p. 84.
[4] GREGOROVIČ 1993, p. 44 (enako ZIMMERMANN 1996, p. 101), napačno navaja, da je v tej poli upodobitev Janezovega orla.
[5] ZIMMERMANN 1996, p. 101.
[6] HÖFLER 2004, p. 85.
[7] Cf. MENAŠE 1994, p. 266; ZIMMERMANN 1996, p. 99; HÖFLER 2004, p. 85.
[8] Svetnico so kot sv. Nežo identificirali KOVAČIČ 1984, p. 307; ŠPITALAR 1986, pp. 23–25; HÖFLER 2004, p. 85; KRIŽNAR 2006, p. 123. GREGOROVIČ 1993, p. 43 (enako ZIMMERMANN 1996, p. 100), pa meni, da gre za Marijo Zavetnico s plaščem. Glej razdelek Ikonografska analiza.
[9] GREGOROVIČ 1993, p. 43; ZIMMERMANN 1996, p. 101; HÖFLER 2004, p. 85.
[10] HÖFLER 2004, p. 85.
[11] GREGOROVIČ 1993, pp. 43–44; ZIMMERMANN 1996, p. 101; HÖFLER 2004, p. 85.
[12] HÖFLER 2004, p. 85.
[13] HÖFLER 2004, p. 84. Janez Höfler v uničeni svetnici na levi strani severovzhodne poševnice prepoznava Marijo Magdaleno.
[14] GREGOROVIČ 1993, p. 44.
[15] GREGOROVIČ 1993, p. 44; HÖFLER 2004, p. 84.
[16] HÖFLER 2004, p. 84.
[17] KRIŽNAR 2006, p. 124.

Poslikava prezbiterija se je ohranila le delno, predvsem zaradi predelav v 19. stoletju. Delno so uničeni prizori na poševnicah prezbiterija ter na južni in severni steni.[1] Na oboku je barvna plast slabše ohranjena.[2] Poslikave so bile sicer v izredno slabem stanju že ob samem odkrivanju.[3]

________________________________________

[1] Cf. GREGOROVIČ 1993, p. 42.
[2] Cf. KRIŽNAR 2006, p. 123.
[3] KOVAČIČ 1984, p. 307.

Poslikava sodi v t. i. prehodni ali mešani slog druge polovice oziroma tretje tretjine 14. stoletja, ki je tipičen za vzhodnoalpsko slikarstvo.[1] Za ta slog je značilno zmanjševanje severnjaškega vpliva in večanje vpliva italijanske umetnosti.[2] Poslikava v cerkvi sv. Neže združuje italijanske vplive in značilnosti visokogotskega linearnega sloga na izredno poljudni ravni,[3] pri čemer italijanizirajoči vplivi izpodrivajo risarski slog.[4] Novi vplivi so s seboj prinesli večji delež realizma, plastičnost in epsko pripovednost, kar, kot ugotavlja Tanja Zimmermann, najdemo še na poslikavah v cerkvi sv. Nikolaja v Koritnem nad Čadramom in v cerkvi sv. Nikolaja v Pangrč Grmu.[5] Čeprav ne gre za edini primer tega sloga pri nas, pa je poslikava cerkve na Vrheh prvi primer te slogovne usmeritve v Sloveniji.[6]

________________________________________

[1] ZIMMERMANN 1996, pp. 102–103; HÖFLER 2004, p. 85; KRIŽNAR 2006, p. 64; JAVORNIK 2008, pp. 188–189. Pojem mešani ali prehodni slog je definirala Tanja Zimmermann, gl. ZIMMERMANN 1996.
[2] HÖFLER 2004, p. 85.
[3] ZIMMERMANN 1996, p. 102; HÖFLER 2004, p. 85.
[4] ZIMMERMANN 1995, p. 222.
[5] ZIMMERMANN 1996, pp. 65, 144–145.
[6] HÖFLER 2004, pp. 14–16.

Poslikava je datirana v čas okoli leta 1370.[1]

________________________________________

[1] ŠPITALAR 1986, p. 28; GREGOROVIČ 1993, p. 42; HÖFLER 2004, p. 86; KRIŽNAR 2006, p. 64. ZIMMERMANN 1996, p. 102, jo le v doktorski disertaciji datira nekoliko širše, in sicer v čas 1370–1380. Terminus post quem za nastanek poslikave predstavlja dovoljenje za zidavo cerkve iz leta 1367; o tem gl. razdelek Zgodovinski podatki. Kdaj so cerkev začeli zidati in jo dali poslikati, ostaja odprto; morda že leta 1370 ali šele nekaj let za tem.

Janez Höfler poslikavo pripisuje nekemu domačemu slikarju, ki je poznal takratne slogovne novosti, a jih je zgolj posnemal brez razumevanja njihovega bistva.[1]

________________________________________

[1] HÖFLER 2004, p. 85; KRIŽNAR 2006, p. 123.

Pri poslikavi oboka in slavoločne stene (Kristus Pantokrator, simboli evangelistov, preroki, Kajn in Abel) gre za običajen in splošno razširjen ikonografski program.[1] Tak sistem poslikave se je pričel razvijati po sredini 14. stoletja in je postopoma vodil do sheme t. i. kranjskega prezbiterija.[2] Pri prizoru Marijine smrti gre za ikonografski tip, ki združuje Marijino smrt z Marijinim vnebovzetjem in v katerem sta Kristus in Marijina duša naslikana kot nebeški par.[3] Takšen združen ikonografski tip nadomešča prizor Marijinega kronanja, ki je praviloma zaključni prizor Marijinih ciklov v severnjaški umetnosti prve polovice 14. stoletja.[4] Poslikava na južni steni prezbiterija je bila v literaturi doslej različno interpretirana. Obveljala je razlaga, da ženska svetnica z razprtim plaščem predstavlja zavetnico cerkve sv. Nežo.[5] Vseeno pa identifikacija ostaja odprta, saj je razporeditev cerkvenih in svetnih oseb pod plaščem, ki so že ločene v dve skupini, značilnejša za upodobitve Marije Zavetnice s plaščem.[6] Tako prepoznan motiv pa se vsebinsko navezuje tudi na upodobitev Marijine smrti na severni steni prezbiterija.

________________________________________

[1] HÖFLER 2004, p. 84.
[2] ZIMMERMANN 1996, p. 154.
[3] ZIMMERMANN 1996, p. 99.
[4] ZIMMERMANN 1996, pp. 99–100.
[5] Cf. KOVAČIČ 1984, p. 307; ŠPITALAR 1986, pp. 23–25; HÖFLER 2004, p. 85 (z nadaljnjo literaturo). Glava naj bi bolj ustrezala svetnici kot Božji Materi.
[6] Kot Marijo Zavetnico s plaščem jo je identificirala že Tanja Zimmerman, gl. GREGOROVIČ 1993, p. 43; ZIMMERMANN 1996, p. 100. Ana Lavrič (LAVRIČ 2015, p. 484) sicer ugotavlja, da je hermelinska podloga plašča značilna za upodobitve sv. Uršule, ločena upodobitev dveh skupin pod Marijinim plaščem pa se je uveljavila šele v 15. stoletju v tipu Mater omnium. Svetniki praviloma dajejo zavetje le določenim skupinam ljudi, denimo bratovščinam. Cf. HÖFLER 2004, p. 85.

Tanja Gregorovič (Zimmermann) omenja možnost, da bi bil naročnik poslikave lahko župnik Parthamer iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu, ki je dal cerkev tudi sezidati.[1]

________________________________________

[1] GREGOROVIČ 1993, pp. 41–42; ZIMMERMANN 1996, p. 102.

Tehnična analiza

Pigmenti: apnena bela, rumena in rdeča zemlja, cinober, ogljikova črna

Analitične tehnike: OM, SEM-EDX, XRD, FTIR

Poslikava je narejena na eno samo plast ometa, ki pa je dokaj tanka, od dva do štiri milimetre. Omet je zelo trden in kompakten, nanesen na starejšega, dobro zglajenega, na katerem so bili že pred to poslikavo naslikani neki ornamenti. Starejšo plast so pred nanosom novega ometa nakljuvali, da se je bolje prijel. Zrnca peska so drobna, omet je fino premešan, kljub temu so ponekod še ostale drobne apnene grudice. Sestavo ometa natančneje vidimo na prečnih prerezih odvzetih vzorcev (sl. 1–2), kjer lahko potrdimo, da sta vezivo in polnilo zelo dobro zmešana in da je delavnica uporabila večinoma drobnomlet pesek zelo svetle barve. Ponekod se pojavljajo tudi večja zrnca, nekatera so temnejša in podolgovate, ploščate oblike. Laboratorijska analiza z difrakcijo rentgenskih žarkov je pokazala, da je omet večinoma narejen iz kalcijevega (kalcit) in magnezijevega (dolomit) karbonata, da pa vsebuje tudi nekaj kremenčevega peska in feldspatov. Na slavoloku je omet videti bolj grob, narejen z debelejšim peskom in tudi manj trden. Na otip začutimo vodoravne meje dnevnic, ki so približno meter narazen. Tako lahko, denimo, na severni steni razločimo mejo v višini kolen apostolov in nato nad njihovimi glavami. Kljub temu je umetnik slikarsko površino očitno vsaj na nekaterih delih osvežil z eno plastjo beleža, kar dokazujejo prečni prerezi več vzorcev (sl. 1–2) in kemične analize te plasti. Belež je očitno nanesel na že suh omet ali na omet, ki sicer še ni bil popolnoma suh, se je pa na površini že začela graditi skorjica kalcijevega karbonata; meja med beležem in ometom je namreč jasno vidna, torej kalcijev hidroksid med obema plastema ni prehajal. Na enem mestu vzhodne stene se iz ometa kaže košček slame; morda je ometu primešana tudi slama, da bi mu tako dala večjo trdnost.

Rezultati laboratorijskih analiz so dokazali, da so na tej poslikavi uporabili večinoma naravne zemeljske, železooksidne pigmente, torej rumeno in rdečo zemljo; služili so za rumene, rdeče (sl. 1) in vijolične barve. Poleg tega je slikar za poživitev rdečih tonov uporabljal tudi cinober, kar potrjuje prisotnost značilnega elementa živega srebra (Hg). Ker gre za izjemno intenzivno, pa tudi drago barvilo, ga je mešal z rdečim okrom. Modra barva ni azurit, pa čeprav bi na to lahko sklepali na podlagi črnih lis na nekaterih mestih poslikave; te bi lahko odražale kemične spremembe azurita pod vplivom žvepla iz ozračja. Na Vrhah je modra barva mešanica črnega (ogljikova črna), rdečega (rdeča zemlja) in belega (apno) pigmenta, kar so dokazale tako stratigrafije kot laboratorijske analize (sl. 2). Glavno vezivo pigmentov je apno iz ometa, v primeru slikanja na belež pa je slikar moral pred nanosom zmešati pigmente tudi z apneno vodo ali mlekom, saj kalcijev hidroksid iz beleža nima dovolj vezivne moči. Le za čisto zaključna dela, nanesena že na suho, je morda uporabil neko organsko vezivo, česar pa se z uporabljenimi laboratorijskimi metodami analiz ni dalo ugotoviti.

Na prvi pogled lahko sklepamo, da gre pri poslikavi na Vrhah za pravo tehniko al fresco predvsem zaradi dokaj dobre ohranjenosti nekaterih barvnih površin. Videti je tudi, da se barve trdno držijo podlage in da se ne luščijo v plasteh, temveč se krušijo skupaj z zrnci ometa. Omet sam je tudi zelo kvaliteten, trden, poleg tega razločimo meje med dnevnicami, kar je značilno za slikanje na svež omet. Prečni prerezi odvzetih vzorcev pa so pokazali, da pred nami ni prava freska, saj povsod pod barvno plastjo vidimo nanos beleža (sl. 1–2). Torej gre za apneno tehniko v kombinaciji z osnovnimi, za fresko značilnimi principi. Tehnična izvedba poslikave je torej zelo dobra, saj kljub temu daje vtis fresco buono. K temu pripomore izbor večinoma zemeljskih in mineralnih pigmentov, ki jih je slikar vezal z apneno vodo ali apnenim mlekom in jih nanesel na svež belež. Če je pri slikanju končnih detajlov uporabil še neko organsko vezivo, se ni dalo ugotoviti. Pri sami tehniki torej ne moremo govoriti o italijanskem vplivu, saj gre za princip slikanja na apneni belež, v uporabi večinoma severno od Alp. Italijanski vplivi se kažejo predvsem v samem načinu oblikovanja, mandljastih očeh, belih svetlobnih nanosih in poudarjenem senčenju, ki gre od svetlega proti temnemu.

Sinopije, morda narejene na spodnji omet, ni videti, saj ga prekriva novejša plast. Predrisba na intonacu je začrtana v opečnati rdeči barvi s približno pet milimetrov debelim čopičem (sl. 3). Na nekaterih mestih, kot so roke ali napisni trakovi, lahko opazimo celo slikarjeve popravke. Z isto barvo so začrtane tudi rombaste bordure, na katerih se barvni nanosi niso več ohranili, tako da je risba jasno vidna. Pomembno vlogo imajo globoke vreznine in vtiski, ki so jih uporabili predvsem za nimbe, obrise glav in krone svetnic. Nimbe so okrasili s kratkimi žarki, ki so verjetno vtisnjeni v omet s pomočjo deščice. Na oboku vreznin ni.

Modelacija se je začela na osnovi lokalnih barv, s katerimi je slikar zapolnil večje površine, kot so draperije ali obrazi. Podslikav v pravem pomenu besede ni. Mojster je barvno oblikoval od svetlega proti temnemu. Uporabil je svetle osnove, nato pa dodajal vedno temnejše tone in na koncu potegnil še temne zaključne konture, ki večinoma sledijo predrisbi (sl. 4).

Obrazi so oblikovani z močnejšo ličnico pri moških figurah, vsi pa imajo dolge, ozke in nekoliko usločene obrvi. Oči so velike in mandljaste oblike, pozornost pa pritegne nenavaden način oblikovanja, kot da bi slikar poudaril dvojne črte – eno zunanjo, začrtano s temno konturo, in drugo notranjo, s katere pa je barva že odpadla; prav tako so odpadle zenice, ki jih je očitno naredil med zadnjimi dodatki in na suho. Za obraze figur je značilna tudi poudarjena guba v obliki črke U nad zgornjo ustnico, pri prerokih pa so se ohranile še vijugaste linije vodoravnih čelnih gub. Inkarnat je svetlorožnat, skorajda bel, nanj pa je mojster nanašal močnejše rožnate, okrastorumene ali svetlorjave sence. Tako močan način senčenja daje figuram skoraj karikiran videz. Vrstni red nanosov barv se razbere iz odgovarjajočih prečnih prerezov vzorcev: osnovni plasti apnenega beleža sledijo proti vrhu plast za odtenek svetlejše bele, nato zelo tanka plast rožnate in še tanjša rdeča linija, ki ustreza sencam. Enake nanose je uporabil tudi za roke, ki delujejo lopatasto, prsti so ravni in shematični ter popolnoma vzporedni. Lasje so oblikovani na osnovni barvni plasti, na katero je slikar s tankim čopičem zarisal posamezne lase v vzporednih, usločenih linijah, in sicer glede na padec las. Pri svetnicah je, zanimivo, rumeno osnovo poskusil plastično oblikovati z močnimi belimi vzporednimi nanosi v vijugasti liniji, kar je značilno za italijansko trecentistično slikarstvo.

Barvna modelacija draperij se je zelo slabo ohranila. Razberemo lahko še, da so gube v izbrani barvi oblačila nanesene s približno centimeter debelim čopičem na svetlejšo osnovno podlago. Z izbranih stratigrafij je razvidno, da je slikar na belež najprej lokalno nanesel osnovno svetlo barvo, čez njo pa je potegnil temnejšo in precej tanjšo barvno plast, ki pripada gubi oblačila (sl. 1). Nekatera oblačila je na koncu še prostoročno okrasil s črnimi okraski (na poslikavi ni uporabil šablon). Vmesnih tonov in globinskih senc ne vidimo nikjer, kar je morda posledica slabe ohranjenosti, še verjetneje pa je, da se v tem kaže stari linearni slog.

Vsebinske in izvedbene posebnosti

Poslikava prezbiterija je bila izvedena v treh različnih tehnikah, in sicer na stenah na moker omet, torej v tehniki fresco buono, na oboku najdemo kombinirano tehniko fresco-secco, rebra pa so bila poslikana zgolj v secco tehniki.[1]

________________________________________

[1] KOVAČIČ 1984, p. 307; GREGOROVIČ 1993, p. 42; ZIMMERMANN 1996, pp. 195–196.

Galerija

Virtualni 360° pogled

Vrhe pri Slovenj Gradcu, Podružnična cerkev sv. Neže, 1. faza (Vrhe pri Slovenj Gradcu), 2024 (nazadnje posodobljeno 18. 10. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/poslikava/1-faza-cerkev-sv-neze-vrhe-pri-slovenj-gradcu/ (9. 7. 2025).

Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence