1. faza (Zabočevo pri Borovnici)

Korpus » Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika

Interaktivni izris poslikave

Umetnostnozgodovinska analiza

Na severni zunanji ladijski steni sta vidna nakljuvana fragmenta sv. Krištofa in svetnika pod arkado. Sv. Krištof je ohranjen približno od kolen navzgor do višine čela in v celotni širini. Svetnik je postavljen strogo frontalno, v desnici drži Dete in v levici palico. Oblečen je v bogato nagubano rumenkasto spodnje oblačilo, senčeno z rdečo barvo in prepasano z belim pasom. Čez to oblačilo ima ogrnjen rjavkasto rdeč plašč s hermelinsko podlogo in ovratnico, naslikano s svetlo modrikasto sivo barvo. Obraz definirajo mandljaste oči brez zenic, močne ličnice, majhna usta in krajša brada. Na ramena mu padajo dolgi skodrani rumenkasti lasje, okoli glave pa ima tudi rjavkasto rdeč nimb. Dete oziroma Deček sedi v svetnikovi desni dlani in se obrača proti njemu ter dviga desnico v blagoslov. Oblečen je v dolgo svetlo oblačilo. Desno od sv. Krištofa je delno ohranjena še svetniška figura pod svetlo trilistno arkado na rumenem stebričku. Skoraj v celoti sta ohranjena glava in levi del zgornjega dela telesa z desno roko. Svetnikova glava, ki jo obdaja temen sij s tanko belo obrobo, je v osnovi le pomanjšana verzija glave sv. Krištofa, loči ju le daljša koničasta brada in veliko slabša ohranjenost obraza. Svetnik je oblečen v plašč, na katerem so horizontalne črte temno rdečkaste barve, desnico pa ima dvignjeno pred prsmi in z iztegnjenim kazalcem kaže desno navzgor.

Nekaj detajlov, ki so danes skoraj nerazvidni, lahko prepoznamo samo še na fotografijah iz časa odkritja.[1] Pri figuri sv. Krištofa je razvidno, da je palica v njegovi levici sicer močno stilizirano drevo s krošnjo in listi, svetniški sij pa je bil oblikovan kot rozeta. Na fotografijah so vidni tudi prsti Jezusove leve noge. Pri svetniku sta bolje razvidna obraz s kakovostno modelacijo in manjši okulus v kotu arkade.

________________________________________

[1] Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Ljubljana, zbirka fotografij: n17403p, n17404p, n17405p, n17982p, n17983p, n17984p, n17985p, n17986p, n17987p.

Fragmentarno ohranjena poslikava je bila ob preslikavi nakljuvana, v glavnem pa je še dovolj razvidna. Posebno svetlejši deli (obrazi, svetla oblačila) so že skoraj povsem pobledeli.

Poslikava je relativno visoke kakovosti, ki je danes še najbolje razvidna na levi roki sv. Krištofa z natančno obrisanimi prsti, ki se pravilno zalamljajo ob členkih. Figure kažejo vse značilnosti visokogotskega linearnega sloga z elegantno risbo, na starejših fotografijah s še vidno prefinjeno modelacijo,[1] z mandljasto oblikovanimi očmi, posebno pri oblačilu sv. Krištofa pa je opazna geometrizacija, ki naj bi bila značilna za poznejšo fazo tega sloga.[2]

________________________________________

[1] Informacijsko-dokumentacijski center za dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Ljubljana, zbirka fotografij: n17403p, n17404p, n17405p, n17982p, n17983p, n17984p, n17985p, n17986p, n17987p.
[2] ZIMMERMANN 1996, p. 168.

V skladu s slogovnimi značilnostmi Robert Peskar, Tanja Zimmermann in Janez Höfler poslikavo datirajo proti sredini 14. stoletja (okoli let 1340–1350 oziroma v drugo četrtino stoletja).[1]

________________________________________

[1] PESKAR 1996, p. 310; ZIMMERMANN 1996, p. 168; HÖFLER 2001, p. 225.

Neznani, morda lokalni slikar.

Sv. Krištofa brez težav prepoznamo po nadnaravni velikosti, ki jo dodatno poudarja kontrast s svetnikom pod arkado, obraznem tipu, stiliziranem drevesu in figuri Jezusa v podobi dečka.  Identifikacija svetnika pod arkado je nejasna; z nimbom obdana dolgolasa in bradata glava, oblačilo s horizontalnimi barvnimi pasovi in kažoča levica sami po sebi niso posebno povedni. Kljub temu je povsem možno, da gre za patrona cerkve sv. Janeza Krstnika, kar sta domnevala Robert Peskar in Janez Höfler.[1]

________________________________________

[1] PESKAR 1991, p. 83; HÖFLER 2001, p. 225.

Tehnična analiza

Pigmenti: apnena bela, rumeni oker (getit), rdeča zemlja (hematit), azurit, minij, svinčeva bela in/ali masikot

Analitične tehnike: OM, raman, XRF

Na poškodbah površine vidimo, da je poslikava narejena na dve plasti ometa, spodnjo bolj grobo (arriccio) in zgornjo nekoliko finejšo (intonaco), a še vedno grobo z uporabo večjih zrnc peska, kot je to v navadi za omete na zunanjščini (sl. 1). Ne vemo pa, ali je spodnji omet starejši in je slikar nanesel le vrhnjo plast ometa ali je dejansko nanesel obe plasti. V obeh primerih gre za omet iz apna in peska, XRF analize ometa pa še niso bile izvedene. S prostim očesom vidimo, da je čez celo poslikavo nanesena bela plast, pri kateri gre verjetno za belež (sl. 1, št. 3). Z njim je slikar osvežil omet, ki se je morda sušil prehitro, ali pa je le hotel prizorom narediti svetlo ozadje. Prečni prerezi odvzetih vzorcev ne razkrivajo sestave ometa, večinoma vidimo le tanko belo plast, ki verjetno sovpada z vidno plastjo beleža (sl. 2–3), morda pa so barvne plasti s podlage odpadle in je na vzorcu le bela plast (sl. 4). Na nekaterih vzorcih med ometom in barvno plastjo vidimo zeleno plast, kjer gre za neko biološko delovanje, verjetno za alge.

Več počrnelih delov, kot so gube na Krištofovem oblačilu ali nimbi, nakazuje, da je slikar uporabil svinčeve pigmente. To so potrdile tako XRF kot tudi ramanske analize. Prve so potrdile visoko vsebnost svinca na črnih gubah Krištofovega plašča, druge pa so uspele natančneje identificirati svinčev pigment kot minij, ki je degradiral v plattnerite. Na vzorcu, vzetem s skledaste gube Krištofovega plašča, se razloči spodnjo še svetlo in zgornjo že potemnelo barvo (sl. 4). Ni popolnoma jasno, ali gre za dve barvni plasti, od katerih je degradirala le zgornja, ali pa je plast z minijem tako debela in je pod vplivom ozračja degradiral le zgornji del. Na slikarjevi paleti je morala biti vsaj še svinčeva bela, morda pa tudi rumeni masikot, saj svinec odkrijemo tudi v rumeni in zelenomodri barvni plasti. Slikar je za večje površine uporabil naravne anorganske pigmente, kot so apnena bela (kalcit), rumeni oker (železo; getit) in rdeča zemlja (železo; hematit). Zelenomodro ozadje je, kot kažeta prečni prerez in ramanska analiza, naslikano z mešanico azurita in malahita z malo getita. Malahit je morda le degradiran azurit. Na prečnem prerezu dobro vidimo oglata zrnca drobljenega mineralnega pigmenta (sl. 5). V istem vzorcu je tudi XRF analiza razkrila visoko prisotnost bakra, značilnega kemičnega elementa za oba pigmenta, hkrati pa tudi nizko vsebnost nekega svinčevega pigmenta, verjetno svinčeve bele. Zanimivo je, da je azurit nanesen neposredno na belež, torej brez podslikave, s katero bi porabili manj tega dragega pigmenta. Na podlagi relativno visokih vrhov titana in kroma smo odkrili kasnejšo retušo s titanovo belo in kromovo zeleno. Naravne zemeljske pigmente je slikar gotovo natrl z apneno vodo ali mlekom, kot vezivo je služilo tudi apno iz beleža, svinčeve in bakrove pigmente pa je moral natreti z nekim organskim vezivom, da so se bolje vezali s podlago; lahko bi uporabil jajčni rumenjak, klej ali kazein.

Glede na belo plast, ki gre čez oba ohranjena prizora, sklepamo na apneno tehniko (sl. 1). Tudi na prečnih prerezih vidimo pod barvnimi nanosi le tanko belo plast, apno pa le rahlo prehaja v barvno plast (sl. 2–3). Svinčevi pigmenti so naneseni al secco, zaradi česar se tudi z lahkoto luščijo s slikarske podlage (sl. 4).

Oba prizora sta ločena z globoko navpično vrezano črto. Vrezani so tudi nimbi, a s tanjšo in slabše vidno krožno linijo, ki je prekrita z barvno plastjo. Morda so vrezane tudi linije glav. Vtiskov ni. Pripravljalna risba je narejena v rumeni barvi, ki jo vidimo na več mestih (sl. 6) in čez katero je slikar potegnil toplo rjavo končno konturo, ki je večinoma odpadla. Z isto rumeno predrisbo je slikar senčil tudi zgornje veke obraza. Obrazi so okrogli. Obraza sv. Krištofa in sv. Janeza Krstnika (?) sta upodobljena en face in z izstopajočimi ličnicami, vsi trije pa imajo nizko čelo in zaokroženo brado. Nos je dolg, raven, z okroglo oblikovano nosno konico in s širokimi nosnicami. Oči so velike, mandljaste, nad njimi so začrtane visoko postavljene tanke polkrožne obrvi. Vmesni prostor je senčen z rumeno oker barvo. Usta se večinoma niso ohranila, na osnovi še razberljivih potez pa sklepamo, da so bila mesnata, s srčasto oblikovano zgornjo ustnico in z nakazano spodnjo (sl. 6). Roke so lepo oblikovane, nič prevelike za trup, kot to pogosto srečamo na sočasnih poslikavah. Imajo dolge in ozke prste, delujejo elegantno. Modelacija se ni ohranila, razen kolikor jo ustvarja rumena predrisba v kontrastu s končno konturo (morda je tudi ni bilo). Draperijo lahko najbolje ocenimo na figuri sv. Krištofa. Slikar je modeliral v širokih, odločnih in hitrih potezah. Najprej je nanesel rumeno, potem rdečo, na koncu pa  živordeči minij, ki je potemnel (sl. 4). Nimbi bi bili sprva lahko rumeni; glede na to, da so danes črni, bi jih umetnik lahko naslikal z rumenim masikotom, ki so ga zaradi svoje žive barve pogosto uporabljali kot nadomestilo za zlato. Masikot je degradiral, ohranila pa se je še bela zunanja linija kroga, s katero so nimbi plastično modelirani. Plastičnost teles je slikar ustvaril s svetlejšim sredinskim tonom in temnejšimi barvami vzdolž telesa, kar je odlično uspelo, denimo, na Krištofovi levi podlahti. Ustvarjal je s širokimi čopiči, ni pa fine modelacije, kar je tudi sicer značilno za slikanje na cerkvenih zunanjščinah.

Galerija

Virtualni 360° pogled

Zabočevo pri Borovnici, Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika, 1. faza (Zabočevo pri Borovnici), 2024 (nazadnje posodobljeno 7. 1. 2025). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/poslikava/1-faza-cerkev-sv-janeza-krstnika-zabocevo-pri-borovnici/ (10. 7. 2025).

Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence