Vrste slikarskih tehnik, pri katerih pigmente zmešamo z nekim organskim vezivom. Izraz tempera je skozi čas spreminjal pomen. Izvira iz besede temperare, ki pomeni »zmešati« in je v osnovi označevala bolj ali manj tekočo snov, s katero vežemo pigmente. V srednjem veku se je termin zožil na pomen veziva, ki služi trenju suhih pigmentov in njihovi fiksaciji na slikarsko podlago. Še kasneje se je pomen izraza skrčil na vodotopne snovi, kot so jajce, klej, gumiarabika. V najožjem pomenu besede pa gre za vezivo na osnovi jajčnega rumenjaka. Strokovnjaki si še danes niso enotni v poimenovanju. Tako nekateri štejejo za tempero katerokoli tehniko, pri kateri je potrebno pigmente zmešati z organskim vezivom; drugi ločijo med uporabo vodotopnih in mastnih veziv ter prvi način poimenujejo tempera, drugega pa oljno slikarstvo; tretji smatrajo za tempero le tiste tehnike, kjer kot vezivo uporabimo emulzije, medtem ko ostale tehnike na osnovi organskih veziv delijo na klejno in kazeinsko slikarstvo, na slikanje z oljem, smolo in voskom ter na mešane in kombinirane tehnike.