Srednjeveške poslikave so ohranjene v romanskem prezbiteriju. Poslikane površine so banjast obok ter zgornje polovice severne, južne in vzhodne stene. Poslikava na stenah se zaključuje na višini spodnjega dela okna na vzhodni steni. Poslikave so se ohranile zgolj v obrisih in kot večje barvne ploskve brez detajlov, kot so oči, nosovi, usta ali prsti. Po navedbi Marijana Zadnikarja je bil na stenah v spodnjem pasu nekoč nedvomno naslikan dekorativni zastor.[1]

Na temenu oboka je podoba Kristusa Pantokratorja, imenovana tudi Gospod v slavi ali Maiestas Domini. Kristus je odet v rdeče oblačilo, na levem kolenu ima odprto knjigo, z desnico, ki je skoraj povsem uničena, pa je blagoslavljal.[2] Sedi na Prestolu modrosti; gre za t. i. Sedes Sapientiae s polkrožnim naslonjalom. Ročaja sta se na vsaki strani zaključevala z levjo glavo, vendar nobena od dveh levjih glav v današnjem stanju ohranjenosti ni več razpoznavna.[3] Čeprav je spodnja polovica figure povsem uničena, so se ohranile posamezne večje barvne ploskve njene zgornje polovice in črtasti rdeči detajli na platnicah knjige, prav tako pa tudi zgornji del velike mandorle, ki jo nakazuje zelena obroba. Poslikava oboka se nadaljuje na severni in južni strani, in sicer znotraj polja, zamejenega z rdečo obrobo. V njem so ob Kristusu Pantokratorju upodobljeni simboli evangelistov, od katerih je najslabše ohranjen Matejev angel na jugozahodni strani; vidna je le še krožna rumena ploskev, pri kateri je šlo ali za lase ali za svetniški sij, in pa daljši napisni trak bele barve. Na vzhodnem delu južne strani oboka je naslikan vitek Markov lev v profilu, ki je v koraku obrnjen v smeri angela. Naslikan je v oker barvi z rdečo obrobo in z velikimi šapami, pod katerimi je dolg napisni trak. Rep ima močno privzdignjen v zrak, njegovo podobo pa dopolnjujejo še slabo razpoznavna krila. Poslikava se nadaljuje na severni strani oboka z drug proti drugemu obrnjenima Janezovim orlom na zahodnem delu in Lukovim volom na vzhodnem delu oboka. Orel je naslikan z izredno velikimi nogami in nabreklimi prsti, s katerimi drži napisni trak. Njegov rep in telo sta rdeče barve, krila, kljun in noge pa so ostali svetli. Tudi vol je povsem rdeč, v razkoraku, ima majhna kopita, delno uničeno glavo, navzdol obrnjen rep in slabše ohranjena krila. Sorodno kot ostale živali drži napisni trak s kopiti. Tako orel kot vol imata namesto oči ohranjeno le večjo belo ploskev, lev pa ima prepoznavno rdečo obrobo očesa. Na napisnih trakovih je mogoče razpoznati le še posamezne črke.

Severna in južna stena prezbiterija sta bili prvotno v celoti poslikani, do danes pa so se ohranile le naslikane arhitekturne niše,[4] in sicer na vsaki steni po šest. Oblikovanje ločnih zaključkov arhitekturnih niš variira oziroma se izmenjuje. V zahodnem delu severne in južne stene je dodana še po ena niša oziroma baldahin, ki pa se od preostalih razlikujeta v oblikovanju arhitekturnega zaključka.[5] Tako na južni kot na severni steni se na vzhodnem delu stene niše pričenjajo z lokom, oblikovanim kot trilist, in se izmenjujejo s trikotnim čelom. Niše s trilistom imajo na vrhu dodan sivozelen cinast zidec z okenci, trikotnim čelom pa je dodan enako oblikovan zidec rdeče barve.[6] Vsem čelom je skupna bela linija, ki izrisuje omenjeni zidec, cine in okenca, hkrati pa je vsem čelom dodan bel okras v obliki niza spiralasto zavitih črt, t. i. pasji skok.[7] Na izvorni poslikavi so bili v niše umeščeni apostoli, od katerih se da danes prepoznati le še obris sv. Pavla na južni steni pod prvim lokom z leve; v desni roki drži z rezilom navzgor obrnjen meč, v levi roki pa knjigo.[8] Niši v zahodnem delu južne in severne stene zaključuje dvojni lok s trilisti; na vsaki strani je bil naslikan po en svetnik.[9]

Najbolje ohranjeni del poslikave prvotnega prezbiterija je na vzhodni steni; zaradi okna je razdeljena na dva dela.[10] Oba sta zasnovana na enak način kot zrcalna kompozicija; na vsaki strani sta naslikana celopostavna podoba enega od dveh zavetnikov cerkve in njegovo obglavljenje.[11] Ob oknu je na obeh straneh stene naslikana bogato okrašena arhitekturna niša v obliki baldahina s trikotnim čelom, ki stoji na vitkih stebričih in se na spodnji strani zaključuje z lokom v obliki vrezanega trilista, robove krasijo palmetni listi, vrh pa se zaključuje s po tremi suličastimi listi.[12] V niši je umeščen svetnik, na severni strani stene nekoliko slabše ohranjeni sv. Fortunat v opravi diakona in na južni strani sv. Mohor v škofovski obleki rdeče, zelene in rumene barve, z mitro, s pastoralno palico v desnici, s knjigo v levici, s pričesko, ki se na višini ušes krožno zaključuje, in z zelenim svetniškim sijem.[13] Na preostali površini stene, zamejeni z višino okna in obočnim lokom, je naslikano obglavljenje svetnika, ki se v obeh primerih na vrhu zaključuje z v rdeče odetim angelom, čigar noge zakrivajo oblaki. Pri tem v tkanini oker barve odnaša dušo umrlega svetnika,[14] ki je v obeh primerih oblikovana kot miniatura umrlega, torej pri sv. Mohorju s škofovsko mitro, pri sv. Fortunatu pa brez pokrivala in z na golo obritim temenom glave, t. i. tonzuro.[15] V obe kompoziciji je vključen tudi sedeč sodnik, ki ga prepoznamo po prekrižanih nogah.[16] Po navedbi Roka Polesa sodnik na prizoru s sv. Fortunatom sedi na skrinji, ki je na vrhu obarvana rumeno in ima rdečo stranico.[17] Medtem ko sta na Mohorjevi, bolje ohranjeni polovici poslikave v prizor obglavljenja vključena dva vojaka, je v prizoru Fortunatovega obglavljenja naslikan le eden.[18] Na prizoru s sv. Mohorjem so obrisi drugega vojaka vidni za vojakom, ki nastopa v vlogi rablja. Njegov pogled je usmerjen stran od prizora obglavljenja. V obeh prizorih ima vojak v vlogi rablja svojo desno roko privzdignjeno nad glavo, levico pa ima v komolcu pokrčeno in obrnjeno k telesu. Na prizoru s sv. Mohorjem se je meč v rabljevi desnici ohranil, na prizoru Fortunatove smrti pa ni ohranjen niti v obrisih. Različno sta ohranjeni tudi figuri svetnikov, saj je za razliko od Fortunata, od katerega so vidni le še njegov hrbet, zadnji del glave in svetniškega sija, Mohor v obrisih viden v celoti. Kljub slabši ohranjenosti Fortunatove figure je vendarle razpoznavno, da je v podobni pozi kot sv. Mohor, ki kleči obrnjen proti oknu, roke ima sklenjene v molitev, glavo pa ima obrnjeno proti tlom. Poslikani sta tudi ostenji okna; na severni strani najverjetneje s svetnico pod gotskim baldahinom, na južni strani pa je vidna moška figura v duhovniškem oblačilu.[19] Zaradi slabe ohranjenosti ju ni mogoče identificirati.[20] Prizori so tako na oboku kot tudi na vzhodni steni obrobljeni z debelejšim rdečim pasom, na določenih mestih, med drugim okoli okna, pa je dodan še tanjši pas oker barve.[21]

________________________________________

[1] Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, M. Zadnikar, Zapiski XXXVII, 9. 8. 1956, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1211.html (24. 8. 2022); POLES 1998, p. 378.
[2] POLES 1998, p. 379; HÖFLER 2004, p. 225.
[3] POLES 1998, p. 379.
[4] HÖFLER 2004, p. 225.
[5] ZIMMERMANN 1996, p. 225.
[6] POLES 1998, p. 379; HÖFLER 2004, p. 225.
[7] HÖFLER 2004, p. 225.
[8] HÖFLER 2004, p. 225.
[9] HÖFLER 2004, p. 225. Več o tem, kateri svetniki oziroma prizori bi bili lahko prvotno naslikani v omenjenih nišah, je predstavljeno v razdelku Ikonografska analiza.
[10] HÖFLER 2004, p. 225.
[11] POLES 1998, p. 378; HÖFLER 2004, p. 225.
[12] POLES 1998, p. 378.
[13] HÖFLER 2004, p. 225.
[14] POLES 1998, p. 378; HÖFLER 2004, p. 225.
[15] HÖFLER 2004, p. 225.
[16] HÖFLER 2004, p. 225. POLES 1998, pp. 378–379 (n. 7), sicer piše, da ima prekrižani nogi zgolj razsodnik na kompoziciji Fortunatovega obglavljenja, vendar je ob natančnejšem ogledu poslikave razvidno, da imata sodnika na obeh prizorih smrti svetnikov prekrižani nogi.
[17] POLES 1998, pp. 378–379 (n. 7).
[18] HÖFLER 2004, p. 225.
[19] HÖFLER 2004, p. 225. Prvi raziskovalec, ki je prepoznal poslikavo v ostenju okna starega prezbiterija, je bil Marijan Zadnikar (Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK center, M. Zadnikar, Zapiski XXXVII, 9. 8. 1956, dostopno na: https://situla.gov.si/SI_INDOK_ZAP_z002-1211.html (24. 8. 2022)), ki je za figuro v južnem ostenju zapisal, da je okronana in slabše razpoznavna, medtem ko je v severnem ostenju uničena. Prepoznal je tudi trikotna arhitekturna zaključka in barvna ozadja.
[20] HÖFLER 2004, p. 225.
[21] POLES 1998, pp. 378–379, 383.