1. faza (Leskovec nad Višnjo Goro)

Interaktivni izris poslikave

Umetnostnozgodovinska analiza

Fragmenti poslikav so ohranjeni na severni in južni ladijski steni. Na severni so razpršeni po skoraj celotni dolžini zgornje polovice stene. Najbolje je ohranjen fragment bordure na zahodnem delu severne stene tik pod nekdanjim ravnim lesenim stropom (današnji je postavljen nekoliko višje), pod njo pa naj bi bilo danes zazidano pravokotno okno,[1] ki je bilo vsaj na desni strani obrobljeno z rdečo črto. Bordura je prvotno potekala verjetno pod prvotnim ravnim stropom po vsej cerkvi, vendar je njen spodnji okrastorumeni pas ohranjen samo še nad deli ohranjenih fragmentov na vzhodnem delu severne stene. Preprosta bordura je sestavljena iz širše spodnje črte okrastorumene barve, enako široke rdečkastorjave črte na vrhu in širšega osrednjega pasu, ki pa je bel z izmenjujočimi se poševnimi pasovi sive, oker in rdeče barve. Okoli večjega fragmenta plasti iz 15. stoletja na desni polovici stene je opaznih več fragmentov starejših figuralnih poslikav. Komaj opazen je obraz ob levem robu mlajše plasti z dvema vojakoma, na sredini zgoraj sta opazni dve kronani glavi: kralj na levi je golobrad, desni ima temno brado z dolgimi kodrastimi brki. Komaj razločen obraz je viden še ob desnem robu mlajše plasti, dva obraza pa sta vidna tudi spodaj. Bolje je ohranjeni desni, ki je obrnjen frontalno in ima dolge rdečkaste skodrane lase. Fragmenta obeh plasti sta ohranjena tudi ob robu severne stene s slavoločno steno, vendar pa ju danes zakriva baročni oltar.

Na južni steni se je slikar prilagajal arhitekturi in zgornji pas poslikave umestil med raven lesen strop in vrhova dveh šilastih oken. Na to kaže delno ohranjena bordura pod odkritimi prizori, ki poteka približno na najvišji točki oken. Poslikave so odkrite samo nad vzhodnim oknom (nekaj jih je še pod beležem, poslikava med zazidanima gotskima oknoma pa je baročna). Skoraj v celoti je ohranjen prizor Zadnje večerje s Kristusom v strogo frontalni drži na sredini in z nizom petih apostolov na njegovi levi in bolj razgibano skupino na levi. Jezus je upodobljen strogo frontalno in z rdečkastimi lasmi, ki mu v kodrih padajo na ramena. Ima kratko razčesano brado, ki je naslikana z nekaj črtami, mandljaste oči in zelo široke ličnice. Beli madež na Jezusovih prsih levo verjetno predstavlja apostola Janeza, nad njim je sv. Peter s temensko plešo, pred mizo spodaj pa je figura s temnim obrazom – Juda Iškarijot. Med prav tako petimi apostoli na Jezusovi levi je bolje ohranjena glava apostola na sredini, ki se od Jezusa razlikuje samo v drugače oblikovani bradi. Naslednji prizor predstavlja Molitev na Oljski gori z veliko figuro Jezusa, ki se, klečeč in z dvignjenimi rokami, sklenjenimi v molitev, obrača v gledalčevo levo stran, pod njim levo pa je skupina treh spečih apostolov. Naslednji prizor še ni povsem odkrit, na levem robu pa je vseeno dovolj jasno prepoznaven sv. Peter, ki z mečem seka uho Malhu, služabniku velikega duhovnika.

Ob zahodnem oknu je levo zgoraj ohranjen večji del preproste obrobe rumenkaste barve, ki verjetno pripada tej fazi. Z izjemo majhnega fragmenta ometa pod ohranjeno borduro prizora Zadnje večerje sicer ni posebnih dokazov, da bi bile pod ohranjenim zgornjim pasom še kakšne poslikave tudi nižje.

________________________________________

[1] SNOJ 2017, pp. 7–8, fig. 4.

Fragmenti so z izjemo delčka bordure na zahodnem delu severne stene slabo ohranjeni. Vidne  so samo še glavne linije in nekaj barvnih ploskev, modelacija je izginila skoraj v celoti.[1]

________________________________________

[1] Naslikane so bile mogoče v neobstojni tehniki mastne tempere, gl. SNOJ 2017, p. 3.

Kljub slabi ohranjenosti so posamezni deli vseeno dovolj slogovno povedni. Glavi kraljev na severni steni in še zlasti ohranjeni prizori na južni kažejo precej heterogeno slogovno podobo. Medtem ko bi kraljema vzporednice lahko našli na poslikavi v podružnični cerkvi sv. Kancijana v  Vrzdencu – torej v lokalni tradiciji visokogotskega linearnega sloga začetka 14. stoletja –, sta obraza sv. Petra in Jude Iškarijota na prizoru Zadnje večerje še skoraj povsem romanska. Bistveno naprednejšo slogovno stopnjo najdemo v figuri Jezusa na Zadnji večerji; v slovenskem prostoru mu vzporednice najdemo samo v prizoru sv. Krištofa in svetnika na zunanjščini podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika v Zabočevem pri Borovnici, ki se časovno umešča proti sredini 14. stoletja. Poleg izrazito nakodranih las in obraznega tipa z mandljastimi očmi in majhnimi usti lahko posebno pri zabočevskem neznanem svetniku in leskovškem Jezusu opazimo nenavadno široke ličnice. Glede na kar drastično razliko v kakovosti o istem avtorju ne moremo govoriti; prej se zdi, da je v Leskovcu slikal v konservativni domači tradiciji izšolani slikar, ki je eklektično sledil novejšim tokovom.

Glede na odmev poslikave v podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika v Zabočevem pri Borovnici, ki je verjetno nastala proti sredini 14. stoletja, so poslikave v Leskovcu verjetno nastale približno sočasno oziroma vsaj v sredini 14. stoletja.

Neznani lokalni slikar.

Ikonografsko lahko zanesljivo opredelimo samo tri prizore, enega pogojno. Najbolje sta ohranjena prizora na severni steni s prizoroma Zadnje večerje in Molitve na Oljski gori, delno je ohranjen naslednji prizor Jezusovega prijetja, ki ga lahko prepoznamo po ohranjeni figuri sv. Petra, ki z mečem seka uho Malhu, služabniku velikega duhovnika. Glede na ohranjeni fragment in umestitev v ciklu bi pri prizoru pred Zadnjo večerjo lahko šlo za Jezusov slavnostni vhod v Jeruzalem.

Na severni steni sta kronani figuri zelo verjetno pripadali Poklonu sv. Treh kraljev – glede na to, da sta figuri zelo skupaj, je manj verjetno, da bi šlo za Pohod.

Prvotna poslikava je verjetno predstavljala obsežen kristološki cikel. S precejšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da je bil v celoti poslikan zgornji del severne stene vsaj v dveh pasovih. Podobno je moralo biti tudi na južni steni, kjer se ni ohranila nobena horizontalna cezura (del bordure ipd.). Glede na ohranjene in trenutno odkrite prizore potek in vsebina cikla nista povsem jasna. Najverjetneje se zdi, da se je cikel začel na severni steni s prizori iz Jezusovega življenja do začetka pasijona. Ta se je nato začel v zgornjem pasu južne stene na levi. Ohranjeni trije prizori kažejo, da cikel ni bil razdeljen na enako široka polja (kar je glede na čas nastanka običajno), tako da ni povsem jasno, koliko prizorov je bilo pred Zadnjo večerjo, najverjetneje pa je bil eden. To bi bil – glede na potek zgodbe o odrešenju – lahko Jezusov slavnostni prihod v Jeruzalem. Kako točno se je cikel na južni steni nadaljeval, je trenutno zelo težko domnevati, je pa glede na zaporedje ohranjenih treh prizorov zelo možno, da je šlo za zelo podroben in obsežen cikel, ki je zapolnjeval celotno južno steno.

Naročnik je bil verjetno eden od stiških gospodarskih upraviteljev, ki je v Leskovcu imel svoj dvor.

Tehnična analiza

Pigmenti: apnena bela, oranžna zemlja oziroma hematit (magnetit), rdeča zemlja (hematit), organska črna (neidentificirana)

Analitične tehnike: OM, raman

Omet je videti svetel, narejen iz apna in svetlih oglatih zrnc polnila, kar lahko sklepamo na osnovi prečnih prerezov (sl. 1–2). Kemične analize z ramansko tehniko so identificirale kalcit, dolomit in kremen, na enem od vzorcev pa je možna tudi prisotnost alumosilikatov, kar bi kazalo na primesi peska ali na slabo oprano polnilo. Ker je poslikava le fragmentarno ohranjena, o giornatah ali pontatah ne moremo govoriti. Vzorce je med restavratorskimi posegi leta 2017 odvzela restavratorka Saša Snoj, saj je drugače zaradi višine poslikava praktično nedosegljiva.

Na osnovi ohranjenih barv in barvnih plasti na prečnih prerezih sklepamo na uporabo zemeljskih pigmentov. To so potrdile tudi kemične analize, narejene na Restavratorskem centru v Ljubljani; z njimi sta bila identificirana apnena bela (kalcit) ter hematit (magnetit) za oranžno (sl. 1) in rdečo barvo. Za končne konture ali vsaj za obrvi so uporabili tudi neki črni, najverjetneje organski pigment. Osnovno vezivo je apno iz ometa in beleža, za končne modelacije in detajle, ki so večinoma odpadli in za katere nimamo vzorcev, pa so morali uporabiti tudi neko organsko vezivo.

Gre za slikanje na svežo osnovo, na omet in/ali na plast beleža. Plast tankega beleža se jasno vidi le na enem vzorcu (sl. 2), tako da ne moremo z gotovostjo trditi, da so belež uporabili za vso poslikavo. Vsekakor pa pod ohranjenimi figurami lahko razberemo široke poteze čopiča v različnih smereh, kar nakazuje, da so poslikavo najverjetneje izvedli v apneni tehniki. Kljub temu ne vidimo, da bi se barvne plasti luščile s podlage, kar je pri apneni tehniki pogost pojav. Končne konture in modelacijo so morali doslikati al secco, saj je večinoma odpadla.

Na fragmentu bordure na severni steni razločimo tanke vreznine za vodoravne, navpične in diagonalne linije. Predrisbo je slikar naredil s tankim čopičem v rdeči barvi, kar vidimo na obrazu kralja, ki se kaže izza novejše poslikave na severni steni. Jasno prepoznamo, kako je prek predrisbe potegnil črno konturo obrvi (sl. 3). Z rdečo predrisbo so začrtane tudi figure na Pasijonu na južni steni ladje. Obrazi so oblikovani en face ali v tričetrtinskem profilu. Izstopajo velike oči, ki se zaključujejo v zoženem zunanjem kotičku. Na južni steni se je še ohranila modelacija s široko svetlordečo črto, čez katero gre temnejša rjava, medtem ko je končna črna kontura, vidna na severni steni, odpadla (sl. 4). Nad očmi so dolge, tanke, le rahlo usločene obrvi. Nos raste pri frontalnih obrazih iz obeh obrvi, pri tričetrtinsko usmerjenih pa iz notranje obrvi. Pri korenu je pri nekaterih figurah nekoliko vdrt, nosni greben pa ravno steče proti dolgi, zaokroženi nosni konici, kar lahko najbolje vidimo na temnordečem obrazu na prvem prizoru južne stene, ki je že po svoji temni barvi nenavaden (sl. 4). Nosovi se niso nikjer ohranili v celoti, da bi lahko spoznali celotno obliko. Golobrade figure imajo poudarjeno okroglo bradico, začrtano najprej z rdečo predrisbo in poudarjeno s črno končno konturo. Lasje in brade so začrtani z vzporednimi linijami za pramene, barvna modelacija v svetli in temni okrasti barvi se je delno ohranila le še na kraljevi figuri na severni steni (sl. 3). Roke vidimo le še v predrisbi; s široko dlanjo in ravnimi vzporednimi prsti ponekod delujejo lopatasto. Draperijo je slikar oblikoval na zanimiv način. Že pri nanosu osnovnih barv je upošteval svetlobne vrhove gub, tako da jih je pustil v barvi ometa/beleža (sl. 4). Naknadno jih je bržkone poudaril s svetlobnimi nanosi, kar je odpadlo. Enako modelacijo vidimo tako na severni kot na južni steni ladje, prav tako pa jo prepoznamo tudi pri oblikovanju las, kar potrjuje, da gre za istega slikarja oziroma isto delavnico.

Galerija

Virtualni 360° pogled

Leskovec nad Višnjo Goro, Podružnična cerkev sv. Ožbolta, 1. faza (Leskovec nad Višnjo Goro), 2024 (nazadnje posodobljeno 29. 8. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/poslikava/1-faza-cerkev-sv-ozbolta-leskovec-nad-visnjo-goro/ (3. 12. 2025).