Odkrite freske v veliki meri odražajo slogovne značilnosti gotskega linearnega sloga. Zaznamuje jih močna temno rdeča linija, ki v celoti definira figure, njihovo telo, obrazne poteze, jih obroblja in jim daje bistvo, medtem ko je barva v drugem planu. Postavitev figur je statična, celopostavne podobe v frontalni drži ali tričetrtinskem profilu med seboj ne komunicirajo, obrazne mimike ni, figure so upodobljene posamično na ploskovitem enobarvnem ozadju, roke in noge niso v pravilnem razmerju s preostalimi deli telesa.[1] Poslikave zaznamujejo enostaven kolorit, sestavljen iz zemeljskih pigmentov (rdeča, zelena in rumen oker) in svinčeve bele, ploskovite enobarvne ploskve (površine) in svetniški siji, posamezne pasove pa med seboj ločujejo enostavne bordure z večbarvnimi linijami; te značilnosti nakazujejo še na ostanek romanske tradicije, kar velja tudi za rdeča lica sv. Jurija in princese in na nekaterih mestih še viden okras posameznih detajlov s perlicami iz svinčeve bele.[2] Veliko primerov poslikav linearnega gotskega sloga se je ohranilo na Južnem Tirolskem,[3] določene slogovne značilnosti pa je mogoče prepoznati tudi v bližnji Furlaniji,[4] kjer izjemno veliko podobnosti z biljanskimi poslikavami kažejo predvsem tiste na fasadi in v oratoriju cerkve sv. Jurija v Rualisu pri Čedadu.[5]

Če primerjamo Janeza Krstnika iz biljanske cerkve z Jezusom Kristusom s prizora Druga Kristusova skušnjava na južni steni oratorija v Rualisu, vidimo, da sta si figuri skoraj enaki. Gre za dve celopostavni podobi, upodobljeni v tričetrtinskem profilu, v enakem zasuku, njuna leva roka je pokrčena ob telesu, medtem ko je desna roka Janeza Krstnika spuščena, ker v njej drži svitek, desna roka Kristusa pa je dvignjena in s kazalcem kaže na hudiča. Analogije najdemo tako v oblikovanju njunih obraznih potez (linija, ki definira nos, se nadaljuje v obrv, malenkost podaljšan lok druge obrvi je v obeh primerih narisan v eni potezi, pri oblikovanju oči linija nakaže veko in podočnjake, figuri imata enako vzvalovljene ustnice, obroba brade pa se nadaljuje kar direktno z lasišča) kot tudi oblačila (plašč Janeza Krstnika enako kot vrhnje oblačilo Kristusa zakriva levo ramo in levo roko ter prosto pada do višine pasu, tako da se spodaj iz njega izvije desna roka, ogrinjalo pa pokrije tudi desno ramo). Veliko podobnost odkrijemo tudi pri primerjavi obraznih potez sv. Jurija ali svetnika v zgornjem pasu poslikav v biljanski cerkvi in glave enega izmed apostolov iz prizora Zadnje večerje v Rualisu, konkretno v oblikovanju nosu, obrvi, oči, enako ukrivljenih linij ustnic in pričeske. Enako je pri primerjavi frontalno upodobljenih figur: če primerjamo edini delno ohranjeni obraz enega od škofov na severni steni v Biljani z obrazom enega od angelov na južni steni oratorija v Rualisu ali obrazom Sv. Nikolaja s fasade cerkve v Rualisu, se ponovijo podobnosti v mandljastem oblikovanju oči, z linijo nakazanih vek in podočnjakov, v ukrivljenih ustnicah in samo na mestu nosnic začrtanem nosu. Oba škofa imata tudi enako oblikovano škofovsko pokrivalo in oblačilo, čeprav je to v Biljani zelo slabo ohranjeno. Poslikave na obeh lokacijah zaznamujejo enaka barvna shema in prostrane enobarvne ploskve, ki sestavljajo ozadje. Ponovijo se enostavne bordure z linijami v rdeče-beli kombinaciji in vmesna bordura z vegetabilnim vzorcem. Od bordure z vegetabilnim motivom se je sicer v Biljani ohranil zgolj fragment, vendar če ta fragment umestimo na veliko bolje ohranjeno borduro na južni steni v Rualisu, vidimo, da gre za enak motiv, ki ga bordura v Rualisu nadaljuje zgolj v drugi barvi. Ob še bolj natančni primerjavi figur opazimo tudi enako oblikovanje ušes z eno linijo, ki zgoraj in spodaj spiralno zavije navznoter. Pomemben detajl predstavlja še majhen ohranjen fragment spodnjega pasu poslikave na vzhodni steni oratorija v Rualisu (v desnem kotu pod Prvo Kristusovo skušnjavo), kjer je upodobljena figura svetnika ali svetnice v niši, ki deluje enako oblikovana, kot so niše s svetniki in škofi v biljanski cerkvi sv. Mihaela. Glede na slabo ohranjenost fragmenta v Rualisu je pri primerjavi ključna predvsem križna oblika kapitela, katerega zunanja rdeča barva obroblja notranji oval v temnejšem odtenku. Na podlagi teh primerjav lahko najstarejši odkriti sloj poslikav v Biljani pripišemo mojstru, ki je poslikal fasado cerkve v Rualisu in tamkajšnji oratorij.

________________________________________

[1] To je najbolj razvidno na edini skoraj v celoti ohranjeni figuri, in sicer sv. Janeza Krstnika na južnem delu slavoločne stene.
[2] Predvsem na ovratniku princese na severni steni in na šilastem loku, pod katerim stoji sv. Janez Krstnik na južnem delu slavoločne stene.
[3] Predvsem na lokacijah Bolzano/Bozen, Bressanone/Brixen, Novacella/Neustift, Cornedo all’Isarco/Karneid, Scena/Schenna, Merano/Meran; cf. Waltraud KOFLER ENGL, Frühgotische Wandmalerei in Tirol. Stilgeschichtliche Untersuchung zur “Linearität” in der Wandmalerei von 1260–1360, Bozen 1995, pp. 27–45.
[4] Močna obrobna linija in ploskovitost barvnih ploskev definirata na primer poslikave v severnem transeptu oglejske bazilike (gl. Rachele NARDINI, Affreschi di epoca gotica nella basilica di Aquileia, Antichità altoadriatiche, 69/2, 2010, pp. 521–543), prizor Marija na prestolu z Detetom in štirimi svetniki v cerkvi sv. Martina v Terzu d’Aquileia s konca 13. stoletja (gl. Giuseppe FRANCESCHIN, La chiesa di San Martino a Terzo di Aquileia, Udine 2015), predvsem pa poslikave v cerkvi Sv. Pantalona v Rualisu pri Čedadu in na fasadi in v oratoriju cerkve sv. Jurija v Rualisu (gl.  Cristina VESCUL, Le pitture murali secoli XIII–XV. La chiesa di San Giordio in Vado a Rualis, Udine 2010, pp. 39–80.
[5] Cristina VESCUL, Le pitture murali secoli XIII–XV. La chiesa di San Giordio in Vado a Rualis, Udine 2010, pp. 39–80.