Videti je, kot da bi mojster velik del poslikave dokončal na suho, saj so barve na več mestih odpadle. Naknadnega barvnega oblikovanja skorajda ne vidimo nikjer več, le na nekaterih mestih še zasledimo nanos gub v temnejši barvi. Slava ohranjenost poslikav je lahko le posledica izpostavljenosti vplivom ozračja, torej slikanja a fresco ne gre izključiti.

Obrazi:  Barvni nanosi obrazov so se kolikor toliko dobro ohranili predvsem na srednjem pasu poslikave, kar kaže na to, da jih je mojster naredil pred draperijami. Glave z visokimi čeli so ovalne in z dolgimi ravnimi nosovi ter lepo oblikovanimi bradami, ki v profilu delujejo nekoliko zašiljeno. Obrvi so tanke in le rahlo usločene, proti sencem so vse tanjše, kar odraža roko spretnega slikarja. Oči, zanimivo, ni oblikoval mandljasto, temveč delujejo s poudarjenimi vekami bolj okroglo. Šarenico so velike. Usta so polna, zgornjo ustnico je naslikal srčasto, kar daje figuram ljubek izraz. Spodnjo ustnico je le nakazal s kratko črto, medtem ko je obris zgornje še poudaril s tanko belo linijo. Od nosnice do kotičkov ust je potegnil gubo, ki jo je prav tako poudaril s tanko belo linijo. Barvno je modeliral na osnovi rožnatega ali svetlooker inkarnata po načinu, tipičnem za trecento. Senčil je z oker barvo, in sicer predvsem pod obrvmi, na notrjanji strani nosu ter pod brado. Svetlitve je naredil med zadnjimi deli, in sicer na ličnicah, ki s tem izstopajo, na robu nosnega grebena in na nosnici, na sredinskem delu čela, pa tudi na vratu. Obraze je zaključil s čokoladno rjavo konturo, ki obroblja nos, zunanji obris in brado. Same poteze so fine; ustvarjajo nežno tonsko prehajanje in s tem odražajo nedvomno dobrega slikarja.

Roke: Tudi roke je oblikoval po enakem barvnem principu kot obraze, torej na rožnatem ali svetlooker osnovnem tonu, ki ga je svetlil na zgornjem delu hrbta dlani. Posamezne prste, ki so dolgi in ravni (delujejo, kor da bi bili brez členkov), je med sabo ločil s čokoladno rjavo konturo.

Telo: Telo Križanega je oblikoval po italijanskih formah, saj deluje čokato po eni in krhko po drugi strani. Naslikano je v topli oker barvi in s senčenjem na zunanjih obrisih telesa, kar mu daje plastičnost. Mojster je poudaril prsni koš, pa tudi okroglino trebuha, ki izstopa iz kolkov. Noge in roke so mišičaste; umetnik je dokaj dobro poznal človeško anatomijo. Med zadnjimi deli je nanesel svetle lazure na roke, na rebra in vzdolž kolkov, na kolena, vzdolž stegnenice in na prste stopal.

Lasje: Najprej je slikar nanesel temnejšo barvo, nato pa s širšim čopičem zarisal svetle vijugaste pramene, s katerimi je lasem dal blesk in polnost. Gre za tipičen način italijanskega trečentističnega oblikovanja las.

Draperija: V večini primerov je barva odpadla ali popolnoma zbledela. To vidimo predvsem pri asistenčnih figurah, kar kaže na to, da jih je mojster naslikal kasneje kot protagoniste. Kjer se je modelacija še ohranila (Snemanje s križa), vidimo oblikovanje gub z nanosi temnejših barv, mehke prehode med toni in na koncu nanos belih lazur za svetle, namišljeni svetlobi najbolj izpostavljene partije. Kot zaključek del je slikar figure obrobil s konturo in z njo tudi poudaril linije gub.