Biljana

Župnijska cerkev sv. Mihaela

EŠD: 3561

Seznam poslikav

1. faza (Biljana) right-arrow
2. faza (Biljana) right-arrow

Izhajajoč iz podatkov v ohranjenih pisnih virih, bi lahko prvotna cerkev v Biljani stala že v 11. stoletju, ko je patriarh Ulrik I. Eppensteinski, ali pa njegov brat Henrik, okoli leta 1090 podelil na novo reformiranemu benediktinskemu samostanu sv. Petra v Rožacu pražupnijo v Bračanu z vsemi podružnicami, med njimi verjetno tudi biljansko.[1] Cerkev je sicer v virih posredno z župnijo prvič omenjena leta 1233,[2] v letih 1405 in 1445 pa zasledimo tudi omembo njenega patrocinija sv. Mihaela.[3] Župnija je bila do konca 15. stoletja v polnih pravicah benediktinskega samostana v Rožacu, ki je izvajal tudi arhidiakonatsko oblast, za tem pa je bila župnija pod patronatom cesarja oziroma deželnega kneza.[4]

________________________________________

[1] Cf. HÖFLER 2022, pp. 9, 84–85.
[2] Leta 1233 je patriarh Bertold rešil spor med Konradom, arhidiakonom oglejske cerkve, in opatom v Rožacu glede jurisdikcije nad cerkvami de Albana, Bricana et Villana v korist rožaškega opata; cf. SWIDA 1888, pp. 408–410, n. 7; KOS, KOS 1928, p. 290; HÖFLER 2022, p. 85. Tako je v desetiškem seznamu iz leta 1296 briška cerkev navedena med rožaškimi vikariati (vicarius de Beliano); cf. SELLA, VALLE 1941, pp. 18–19; citirano po: QUINZI 1999, p. 5, n. 3; cf. HÖFLER 2022, p. 85.
[3] HÖFLER 2022, p. 85. Prva omemba patrocinija leta 1405 je vezana na družino Orzon, ki se je kasneje uveljavila kot pomemben donator cerkve. Med poslednjimi željami Jakoba iz Dobrove, sin očeta, imenovanega Yonamo de Orzono habitatore in Dobraw, je v oporoki omenjen tudi pokop apud ecclesiam sti Michaelis de Bigliana, parochialem ecclesiam in Belyano; cf. KOS 1902, p. 107, n. 53; QUINZI 1999, p. 5.
[4] HÖFLER 2016, p. 160; HÖFLER 2022, p. 85. Več o župniji Biljana po prehodu pod Habsburžane v: STRES 2015, pp. 28–39.

Do danes ohranjena srednjeveška cerkvena ladja izvira vsaj z začetka 14. stoletja, leta 1534 pa ji je bil prizidan monumentalen gotski prezbiterij.[1] Cerkvena notranjščina je največ sprememb doživela v baroku, ko sta ji bili po vsej verjetnosti prizidani obe stranski kapeli,[2] prav tako pa je takrat dobila novo kamnito oltarno opremo.[3] Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je bila cerkvena ladja povišana in podaljšana za širino pevskega kora, cerkev je posledično dobila novo fasado, zgrajen pa je bil tudi nov zvonik.[4] Leta 1903 je bila na novo prekrita streha prezbiterija, istega leta je Clemente Del Neri poslikal strop prezbiterija, leta 1910 pa še cerkveno ladjo.[5]

________________________________________

[1] Več o koru v razdelku Stanje raziskav.
[2] V levi stranski kapeli je kamnit baročni stebrni oltar sv. Blaža z oltarno sliko Sv. Blaž med sv. Janezom Nepomukom in sv. Frančiškom Ksaverijem, ki jo je Alessandro Quinzi (QUINZI 1999, p. 5, n. 44), pripisal goriškemu slikarju Johannu Michaelu Lichtenreiterju. V desni stranski kapeli stoji oltar Rožnovenske Matere Božje, ki je nastal pred sredino 18. stoletja z oltarno sliko iz istega časa, na kateri je Alessandro Quinzi (QUINZI 1999, pp. 16–17), prepoznal podobo naročnika, domačina Petra Adama Zupančiča (Suppanzig) (1679–1780), ki je med letom 1735 in sredino 18. stoletja služboval kot župnik v rodnem kraju. V ozadju je pisec prepoznal tudi biljansko, še srednjeveško cerkveno ladjo. Več o Petru Adamu Zupančiču v: MORELLI DE SCHÖNFELD 1855, pp. 353–354.
[3] Ob desni slavoločni steni stoji oltar sv. Janeza Krsnika, ki je pripisan goriški delavnici Pacassi; cf. VRIŠER 1983; STRES 2015, p. 23. Napis na marmornem podstavku oltarne slike sporoča, da je dal leta 1695 oltar na lastne stroške postaviti Janez Dominik Collussi, tretji kaplan cerkve. Nad oltarno sliko Jezusovega krsta v Jordanu se na temenu loka nahaja grb. V levi polovici kartuše je vklesan grb družine Orzon, ki je imela pri oltarju beneficij, za grb, ki zaseda desno polovico kartuše, pa Alessandro Quinzi domneva, da bi lahko pripadal baronu Bernardu Zaletelu (Saleteu), ki je leta 1750 v virih omenjen kot ustanovitelj beneficija pri oltarju sv. Janeza Krstnika; cf. ATTEMS 1994, pp. 75–77; QUINZI 1999, pp. 8, 13–14. Več o oltarju in oltarni sliki v: QUINZI 1999, pp. 8, 16, n. 47. Ob desni slavoločni steni je baročni oltar sv. Katarine, glavni oltar pa je dal leta 1774 postaviti kanonik Andrej Friderik Zupančič (And[reas] Frid[ericus] Suppanzigh) z Zalega Brega, o čemer priča napisna plošča na zadnji strani oltarja; gl. PREMRL 2011, p. 38. O odkritju baročne poslikave na steni za glavnim oltarjem v prezbiteriju gl.  JAZBEC, BENSA 2010, p. 24.
[4] Te podatke je mogoče razbrati z napisa nad slavolokom v prezbiteriju: NAVIS / ECCLESIAE / PROLONGATA, EXALTATA / ATQUE PRESBYTERIO / NOVUM TECTUM IMPOSITUM / FUIT ANNO D[OMI]NI 1903 / PRESBYTERIUM VERO FUIT / PINCTUM ANNO D[OMI]NI 1905 / PAROCHO / LUDOVICO KUMAR. Prepis je citiran po: PREMRL 2011, p. 37. Za gradnjo zvonika po letu 1891 gl. predvsem STRES 2015, pp. 52–54. Ni popolnoma jasno, kje se je stal stari cerkveni zvonik, saj o njem ne govori noben znan vir, njegova lokacija pa ni razvidna niti na tlorisu biljanske cerkve s franciscejskega katastra (Archivio di Stato di Gorizia, Franciscejski kataster, Bilgliana 305). Na podlagi upodobitve biljanske cerkve na oltarni sliki oltarja Rožnovenske Matere Božje iz sredine 18. stoletja v južni  stranski kapeli župnijske cerkve v Biljani se zdi, da zvonik stoji na mestu (ali poleg) severne baročne stranske kapele.
[5] Slikar se je podpisal na začetku oboka v srednjem polju na napisnem traku angela: Pinxit Cl[emente] Del Neri a[nno] 1905 in NAVIS ECCLESIAE PINCTA a[nno] d[omini] 1910 C[LEMENTE] DELNERI p[inxit]. Prepis je citiran po: PREMRL 2011, p. 38.

Največ raziskav v povezavi s cerkvijo je bilo namenjenih arhitekturi poznogotskega kora, datiranega z letnico 1534 na sklepniku, ki ga je na podlagi enega od ohranjenih mojstrskih znamenj Ivan Komelj pripisal mojstru, ki se je leta 1526 v župnijski cerkvi v vasi Oprtalj podpisal kot Magister de Crainburg.[1] Bolj podrobno je arhitekturo prezbiterija preučil Robert Peskar, ki se je vprašal predvsem po obsegu osebnega deleža Mojstra iz Kranja kot vodilnega mojstra v biljanski cerkvi.[2] Samo Štefanac pa je na podlagi na novo odkritega mojstrskega znaka stavbenika Štefana ob njegovem podpisu na oboku kora cerkve sv. Luke v Spodnjih Praprečah, ki je enak znaku Mojstra iz Kranja, dokazal, da gre v resnici za istega mojstra, ki je delal v tako Praprečah kot tudi v Biljani, Oprtalju in Buzetu.[3]

Zanimivo je, da v Varstvu spomenikov ni objavljenih poročil o restavratorskih posegih, izvedenih v devetdesetih letih 20. stoletja, in v začetku leta 2000. Po odkritju freske na južni steni je Alessandro Quinzi cerkvi posvetil obsežen članek, v katerem se je sicer osredotočil na njeno srednjeveško zgodovino in slogovno analizo omenjene freske, ki jo je umestil v krog sodelavcev Vitaleja da Bologna in datiral v petdeseta leta 14. stoletja, vendar se je dotaknil tudi njene baročne prenove in družine Orzon kot donatorice cerkve od 15. stoletja do baroka.[4] Za njim je obsežno poglavje o cerkvi sv. Mihaela v pregled sakralne arhitekture v Goriških Brdih vključil Božidar Premrl v delu Briški teri,[5] več poglavij pa je biljanski cerkvi in njeni zgodovini namenil Peter Stres v knjigi, posvečeni zgodovini župnije in občini Biljana.[6] V literaturi se omenja še lesen gotski kip Kristusa z začetka 16. stoletja, ki je bil prvotno na nekdanjem gotskem glavnem oltarju,[7] in pet lesenih plastik, ki so se ohranile na konzolah pod gotskimi baldahini v prezbiteriju.[8]

 

ATTEMS 1994
Karel Mihael ATTEMS, Atti delle visite pastorali negli arcidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell’arcidiocesi di Gorizia/Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije/Die Berichte der Pastoralvisitationen in den Archidiakonaten Görz, Tolmin und Duino der Erzdiözese Görz 1750–1759 (edd. Franc Kralj, Luigi Tavano), Gorizia 1994.

CEVC 1967
Emilijan CEVC, Gotsko kiparstvo, Ljubljana 1967.

CEVC 1970
Emilijan CEVC, Poznogotska plastika na Slovenskem, Ljubljana 1970.

CEVC 1973
Emilijan CEVC, Gotska plastika na Slovenskem, Ljubljana 1973.

CEVC 1981
Emilijan CEVC, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981.

HÖFLER 2016
Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku, Ljubljana 20162.

HÖFLER 2022
Janez HÖFLER, Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija), Ljubljana 20223.

JAZBEC, BENSA 2010
Andrej JAZBEC, Marta BENSA, Biljana, Varstvo spomenikov. Poročila, 46, 2010, p. 24.

KOMELJ 1973
Ivan KOMELJ, Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973.

KOS 1902
Franc KOS, Iz arhiva sig. Attemsa v Podgori, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 12/5, 1902, pp. 57–84, 97–131, 137–176.

KOS, KOS 1928
Franc KOS, Milko KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. 5: 1201–1246, Ljubljana 1928.

MORELLI DE SCHÖNFELD 1855
Carlo MORELLI DE SCHÖNFELD, Istoria della Contea di Gorizia, Gorizia 1855.

PAVLINEC 1972
Ivan PAVLINEC, Iz prakse restavriranja lesene plastike, Varstvo spomenikov, 16, 1972, pp. 103–108.

PESKAR 1995
Robert PESKAR, Biljana, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 101–102.

PESKAR 2011
Robert PESKAR, Gotska arhitektura na Goriškem. Stavbarske delavnice 1460–1530, Nova Gorica 1999.

PREMRL 2011
Božidar PREMRL, Briški teri. Zgodbe cerkva in zvonikov v Brdih, Sežana 2011.

QUINZI 1999
Alessandro QUINZI, »Et capella tota sanctorum figuris depicta est«. K srednjeveški podobi cerkve svetega Mihaela v Biljani, Acta historiae artis Slovenica, 4, 1999, pp. 5–19.

SELLA, VALLE 1941
Pietro SELLA, Giuseppe VALLE, Venetiae, Histria, Dalmatia. Rationes decimarum Italiae nei secoli XIII e XIV, Città del Vaticano 1941 (Studi e testi, 96).

STRES 2015
Peter STRES, Biljana. Oris preteklosti župnije in občine Biljana ter naselij Biljana in Zali Breg od prve omembe vasi Biljana leta 1205 do priključitve k Jugoslaviji septembra 1947, Gorica 2015.

SWIDA 1888
Francesco SWIDA, Documenti friulani e goriziani dal 1126 al 1300, Archeografo Triestino, n. s. 2, 14,  1888, pp. 399–425.

ŠTEFANAC 2016
Samo ŠTEFANAC, Maister Stefan aus Krainburg, der letzte Vertreter der spätgotischen Architektur in Oberkrain, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. 52, 2016, pp. 57–83.

TURK 2022
Sara TURK, Freske iz prve polovice 14. stoletja v cerkvi sv. Mihaela v Biljani, Acta historiae artis Slovenica, 27/2, 2022, pp. 21–44.

URŠIČ 1984 a
Borut URŠIČ, Katalog rezljanih oltarjev 17. stoletja v Goriških Brdih, Goriški letnik, 11, 1984, pp. 145–184.

URŠIČ 1984 b
Borut URŠIČ, Rezljani oltarji 17. stoletja v Goriških Brdih, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. 20, 1984, pp. 41–64.

VELKOVRH BUKILICA 1995
Vesna VELKOVRH BUKILICA, Vstali Kristus, Gotika v Sloveniji (ed. Janez Höfler), Narodna galerija, Ljubljana 1995, pp. 210–211.

VRIŠER 1983
Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na Primorskem, Ljubljana 1983.

________________________________________

[1] KOMELJ 1973, pp. 232, 235.
[2] PESKAR 1999, pp. 83–85, 364–367, cat. 45.
[3] ŠTEFANAC 2016, pp. 57–83.
[4] QUINZI 1999, pp. 5–19.
[5] PREMRL 2011.
[6] STRES 2015.
[7] Cf. CEVC 1967, p. XL, n. 85; CEVC 1970, pp. 229–231; PAVLINEC 1972, p. 104; CEVC 1973, pp. 154–155, cat. 145; VELKOVRH BUKILICA 1995, p. 210.
[8] CEVC 1981, pp. 296–298, figg. 229–233; URŠIČ 1984 a, p. 148; URŠIČ 1984 b, pp. 41–64.

Vire, ki se dotikajo zgodovine biljanske župnije, cerkve sv. Mihaela in njenega patrocinija, so konec 19. in na začetku 20. stoletja objavili: Pietro Sella in Giuseppe Vale v Venetiae, Histria, Dalmatia. Rationes decimarum Italiae nei secoli XIII e XIV,[1] Francesco Swida v članku Documenti friulani e goriziani dal 1126 al 1300, ki je leta 1888 izšel v reviji Archeografo Triestino,[2] in Franc Kos leta 1902 v reviji Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, leta 1911 v knjigi Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku in leta 1923 v članku, posvečenem Goriškim Brdom v srednjem veku.[3] Zbral pa jih je Janez Höfler v monografijah Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska in O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem.[4]

Nekaj dokumentov (zdi se, da zaenkrat še nepregledanih) v povezavi z biljansko župno cerkvijo in benediktinsko opatijo v Rožacu hrani Škofijski arhiv v Vidmu, in sicer v fondu Chiese a parte Imperi (šk. 731). Prav tako videmski škofijski arhiv v istem fondu hrani vizitacijo biljanske župnijske cerkve tako Francesca Barbara iz leta 1593[5] kot tudi Janeza Krstnika Križaja iz leta 1686.[6] Najstarejša trenutno znana vizitacija cerkve sv. Mihaela v Biljani in tudi najbolj podrobna je tista, ki jo je leta 1570 opravil Bartolomeo de Porcia, hrani pa jo Biblioteca Civica Vincenzo Joppi v Vidmu.[7] Vizitacijo prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa iz sredine 18. stoletja hrani škofijski arhiv v Gorici; vizitacija je bila v celoti transkribirana in objavljena v dveh volumnih.[8]  V goriškem škofijskem arhivu hranijo tudi franciscejski kataster za območje Brd, iz katerega je razviden tloris cerkve v tistem času.[9] Na oltarni sliki oltarja Rožnovenske Matere Božje v desni stranski kapeli cerkve sv. Mihaela je mogoče prepoznati zunanjost še srednjeveške cerkvene ladje.[10] Kratek opis cerkve, ki ga je 22. 11. 1955 zapisal Marijan Zadnikar, med njegovimi zapiski hrani INDOK center Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

________________________________________

[1] SELLA, VALE 1941, pp. 18–19.
[2] SWIDA 1888, pp. 408–410, n. 7 (1233).
[3] Cf. KOS 1902, p. 107, n. 53; Franc KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. 3: 1001–1100, Ljubljana 1911, pp. 224–226; Franc KOS, Goriška Brda v srednjem veku, Jadranski almanah, 1923, p. 28; KOS, KOS 1928, p. 290.
[4] Cf. revidirani in dopolnjeni izdaji obeh monografij: HÖFLER 2016, pp. 158–159; HÖFLER 2022, pp. 84–85.
[5] Archivio della Curia Arcivescovile, Udine, šk. 754, fasc. 4, foll. 42v–43r.
[6] Archivio della Curia Arcivescovile, Udine, šk. 753, fasc. 13, foll. 3r–3v.
[7] Biblioteca Civica Vincenzo Joppi di Udine, Fondo Principale, Ms. 1039, Bartolomeus comes Purlitiarum. Visitatio apostolica facta […] in Civitate et Diocesi Aquileiensi in statu serenissimi Archiducis Caroli Austriaci, 1570, foll. 329v–334r.
[8] ATTEMS 1994, pp. 75–77.
[9] Archivio di Stato di Gorizia, Franciscejski kataster, Bilgliana 305.
[10] Več o tem QUINZI 1999, pp. 16–17.

Pred letom 1972 je bil restavriran lesen gotski kip Kristusa z začetka 16. stoletja, ki je bil po vsej verjetnosti prvotno na nekdanjem glavnem gotskem oltarju in je bil razstavljen na razstavi ob dvajsetletnici konservatorskega ateljeja na Zavodu za spomeniško varstvo Republike Slovenije.[1] Več konservatorsko-restavratorskih posegov se je v cerkvi zvrstilo v devetdesetih letih 20. stoletja, ko je bila najprej leta 1993 sanirana streha,[2] v drugi polovici devetdesetih let pa se je začela obnova od zamakanja poškodovane notranjščine ladje. Leta 1997 so bili izvedeni sanacijski posegi predvsem v zakristiji in desni stranski kapeli zaradi pogrezanja temeljev in posledično večjih razpok v steni.[3] Iz restavratorskega poročila iz leta 1999 je razvidno, da so bile poslikave, ki jih je leta 1905 naslikal Clemente del Neri, poškodovane in restavrirane, stene pa so med restavratorskimi posegi na določenih mestih sondirali. Večji del Del Nerijeve dekoracije je bil retuširan, poškodovani deli in ozadje pa ponovno poslikani po obstoječem. Med sondiranji so na južni ladijski steni proti pevskemu koru odkrili stensko poslikavo Adam in Eva ter Vstali Zveličar, prav tako pa je bila za oltarno sliko desnega stranskega oltarja, ki je prislonjen ob slavoločno steno, dokumentirana srednjeveška freska Sv. Janez Krstnik.[4] Rezultati sondiranja kažejo štiri različne plasti ometa, gotska cerkev pa naj bi segala do današnjega pevskega kora.[5]

V nadaljevanju del so na stiku severne in slavoločne stene odkrili velik fragment gotske stenske poslikave, gotsko okno in nivo originalne višine gotske cerkve. Zaradi kvalitetnega fragmenta je prišlo do odločitve, da se ostanki poslikav in odkrito okno pustijo vidni in se jih kasneje restavrira.[6]  Na odkritem fragmentu freske na južni steni so naredili preizkus kitanja poškodb in finega čiščenja sige in na poškodovanem levem vogalu (na stiku severne ladijske in slavoločne stene) zaključili rekonstrukcijo in retuširanje že predhodno začete obnove vogala nad gotsko fresko in okoli na novo odkritega gotskega okna. Iz poročila Mire Ličen Krmpotič iz leta 2006 je razvidno, da so z restavratorskimi deli na freskah v severnem kotu cerkve in na južni steni zaključili šele tega leta.[7] Istočasno so utrdili in restavrirali tudi Del Nerijeve poslikave na obokanem delu stropa nad korom, delu stene in simsa.[8] Med januarjem in aprilom 2007 je bila restavrirana še stropna poslikava zaradi razpok na stropni površini in nevarnosti odpadanja apnenega ometa in s tem poslikave.[9]

________________________________________

[1] Več o restavratorskem posegu v: PAVLINEC 1972, pp. 103–108; Razstavni katalog, Varstvo spomenikov, 16, 1972, p. 25. Za bibliografijo o kipu Kristusa gl. CEVC 1967, p. XL, n. 85; CEVC 1970, pp. 229–231; PAVLINEC 1972, p. 104; CEVC 1973, pp. 154–155, cat. 145; VELKOVRH BUKILICA 1995, p. 210.
[2] Ta podatek je mogoče razbrati s predračuna, izdelanega za sanacijo sten v cerkvi: , ki ga je izdal Edvard Mihelj v Novi Gorici 24. septembra 1996, ki ga hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica.
[3] Glavna dela so bila izkopi terena ob temeljih in podkopi pod zidovje, podbetoniranje temeljev, obnovitev kanalizacije meteornih voda in injektiranje razpok. Sanacijo je izvedel Ludvik Lozar iz Nove Gorice; gl. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Cerkev sv. Mihaela v Biljani, Poročilo o opravljenem delu na cerkvi sv. Mihaela v Biljani z dne 25. 2. 1998.
[4] Za fresko naj bi vedel župnik; gl. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Poročilo Mire Ličen Krmpotić o restavratorskih delih v ž. c. sv. Mihaela v Biljani z dne 20. 7. 1999.
[5] Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Poročilo Mire Ličen Krmpotić o restavratorskih delih v ž. c. sv. Mihaela v Biljani. Poročilo sondiranja z dne 20. 7. 1999.
[6] Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Poročilo Mire Ličen Krmpotić o restavratorskih delih v ž. c. sv. Mihaela v Biljani iz leta 2000.
[7] Na freski Vstalega Zveličarja, odkriti na južni steni, se je v trebušnem delu figure Adama ohranil fragment starejše poslikave, ki je prezentiran; cf. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Poročilo Mire Ličen Krmpotić o restavratorsko-konservatorskem posegu na gotski poslikavi v ž. c. sv. Mihaela v Biljani iz leta 2006.
[8] Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Poročilo Mire Ličen Krmpotić o restavratorsko-konservatorskem posegu na obokanem delu stropa nad korom, delu stene in simsa v ž. c. sv. Mihaela v Biljani iz leta 2006.
[9] Cf. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Poročilo Uroša Obleščaka o restavriranju stropne cerkve v ž. c. nadangela Mihaela v Biljani, p. 2.

Galerija

Tloris s poslikavami

Biljana, Župnijska cerkev sv. Mihaela, 2024 (nazadnje posodobljeno 15. 10. 2024). Corpus picturarum muralium medii aevi, https://corpuspicturarum.zrc-sazu.si/spomenik/cerkev-sv-mihaela/ (3. 12. 2025).
Piškotki in nastavitve zasebnosti

Licence